Jedro

V danem primeru je šlo za tekmovanje, zato bi morali organizatorji (prva tožena stranka je tista, ki bi morala skrbeti za varnost tekmovalcev) poskrbeti za potrebne varnostne ukrepe, med drugim tudi, da netekmovalci nimajo dostopa na progo, na kateri poteka športna prireditev, in da je ta prosta za tekmovalce, zato tožnica ni bila dolžna posebej prilagajati svoje hitrosti terenu in udeležencem na progi ter njen prispevek v tej smeri ni bil podan.

Če je prva tožena stranka nameravala podati ugovor glede obstoja njene zamude s plačilom, bi to morala izraziti precizneje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prva tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.103,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz prve točke izreka sodbe kot odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 7.3.2003. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in prvi toženi stranki naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 1.876,56 EUR. Zoper drugo toženo stranko je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje prva tožena stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Ugotovitev sodišča o tem, kako je prišlo do nezgode, je narejena zgolj na podlagi navedb tožnice, ob tem pa je zanemarjeno dejstvo, da je bila proga za spust z zračnicami že izbrana tako, da je tekmovanje potekalo varno. Sodišče je ugotovitev o vzročni zvezi med opustitvijo postavitve fizične ovire med stezama, na katerih je potekalo tekmovanje v spustu z zračnicami, oprlo na izpovedbo tožnice in izvedensko mnenje dr. S., ki pa po sklepu sodišča ni bil zadolžen za ugotovitev vzroka niti mehanizma poškodbe, sam pa nezgode tudi ni videl. Njegove ugotovitve zato niso merodajne glede dejstev, da se je tožnica poškodovala na teh igrah. Sodišče pa je dejansko stanje oprlo tudi na neverodostojne izpovedbe prič G. P., M. Č. in F. U.. G. P. je bil prijavljen v ekipo tekmovalcev v spustu z zračnicami, zato tekmovanja ni mogel spremljati. V izpovedbi F. U. je več vrzeli, saj je samo ona trdila, da je bila proga ledena, osebno naj bi tudi videla, da se je tožnica dotaknila deklic, kasneje pa je na vprašanje, ali sta se deklici umaknili, povedala, da ni več gledala, kaj sta delali. Tudi izpoved M. Č. ni verodostojna, saj ni vedela odgovoriti, koliko časa je trajalo tekmovanje, koliko ekip je bilo v tekmovanju, niti koliko ekip je imel na tekmovanju Dom upokojencev Š.. Prav tako omenjena priča ni vedela tega, kako so bili uvrščeni tekmovalci, za katere je navijala. Ne drži ugotovitev sodišča, da priči I. T. in P. S. trditev tožnice, da se je poškodovala na športnih igrah, nista niti potrdili, niti ovrgli. Iz izpovedbe I. T. je izrecno razvidno, da se mu ne zdi možno, da bi se zgodila nezgoda tako, kot jo je opisala tožnica. Poškodovani bi morali biti tudi deklici. Prvotožena stranka je za dogodek izvedela šele po treh letih, to je z vročitvijo tožbe. Iz starta se je videlo na cilj proge in če bi bila kakšna ovira na progi, bi jo delavci videli, vendar je niso. Enako izhaja iz izpovedbe P. S., ki je poudaril, da doslej z vidika varnosti še nobeno tekmovanje ni bilo tako dobro organizirano. Proga za tekmovanje je bila v začetku blago strma, konec pa raven, da se je zračnica lahko sama ustavila. Tudi ta priča je omenila, da se mu ne zdi verjetno, da bi se tožnica na teh igrah poškodovala. Omenjena priča je tudi navedla, da ne drži, da zračnica ni vodljiva. Tekmovalec je pred oviro lahko zaviral z rokami ali nogami, lahko pa se je z zračnice zvalil vstran. Zato ni sprejemljiv zaključek sodišča, da tožnica za škodo ni izključno odgovorna sama. Prva tožena stranka napada tudi zaključek sodišča glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko. P. S., predsednik komisije za šport pri skupnosti S.Z.V., je namreč navedel, da v zvezi z varnostjo tekmovalcev ni bilo odgovorno Športno društvo J., temveč je zavarovanje odgovornosti sklenil Dom upokojencev Š.. Navedena izpoved skupaj z izpovedjo I. T., da so se vsi udeleženci pred igrami izrecno dogovorili, da se zaradi varnosti tekmovalcev ne postavi ločilna ograja, dokazuje, da je prva tožena stranka s strani gospoda P. S. bila zadolžena za zavarovanje starta in cilja, ne pa za varnost na progi, še manj pa za to, da bi postavila bodisi ločilno ograjo oziroma druge ukrepe za preprečitev dostopa netekmovalcev na progo. Odločitev sodišča je pristranska in zaradi poteka na glavni obravnavi dne 29.10.2007 prva tožena stranka sumi, da je sodišče favoriziralo drugo toženo stranko. Ne drži tudi, da prva tožena stranka začetku teka zakonskih zamudnih obresti ni ugovarjala, saj je to smiselno storila na naroku dne 29.10.2007, le da je pri diktatu zapisnika prišlo do tiskarskega škrata in je namesto besede "obresti" zapisano "odškodnina".

Pritožba ni utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2009 z dne 19.3.2009 prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je po temelju in delno po višini ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice zoper prvo toženo stranko, ker je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da slednja ni ustrezno izpolnila svojih pogodbenih obveznosti glede organiziranja tekmovalnega dela izvedbe športne prireditve VII. zimskih športnih iger socialnih zavodov Slovenije, saj je bila njena naloga tudi skrb za varnost tekmovalcev. Sledilo je tožnici, da je do poškodbe prišlo, ko je pri spustu z zračnico trčila v drugo zračnico, ki sta jo na njeno progo pomaknili dve netekmovalki, katerima pa bi morali člani prve tožene stranke vstop na tekmovališče onemogočiti. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede nastanka tožničine poškodbe, saj je ta logična, prepričljiva, napravljena na podlagi skrbne ocene izpovedi vseh zaslišanih prič in njihove medsebojne primerjave (8. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je sodišče svojo dokazno oceno oprlo zgolj na izpoved same tožnice in izvedenca medicinske stroke dr. Senčarja, saj je tožničino izpoved potrdila tudi F. U. , ki je dogodek neposredno videla, posredno pa tudi priči G. P. in M. Č.. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je priča G.P. neverodostojna zgolj zato, ker je bila tudi sama v ekipi tekmovalcev v spustu z zračnicami, saj je sodišče upoštevalo, da dogodka neposredno ni videla, je pa opazila, kako je tožnica startala in da jo je po opravljenem spustu bolel prst, tožnica pa je omenjeni priči tudi izpovedala, kaj se ji je pripetilo. Tudi priča M. Č., ki je stala ob progi, je v svoji izpovedbi omenjala okoliščine (dve deklici, ki sedita na zračnici, boleč prst tožnice v večernih urah), ki so sodišče prepričale o utemeljenosti tožničine izpovedbe. Pri tem nedoslednosti v njeni izpovedi niso takšne, da bi porajale dvom v pričino verodostojnost, temveč so te predvsem posledica dejstva, da je bila priča zaslišana šele po štirih letih od škodnega dogodka. Enako velja tudi za nedoslednosti pri izpovedi F. U.. Ledena proga je namreč stvar subjektivne zaznave, če pa priča ni več opazovala, ali sta se deklici po nezgodi umaknili, to na njene predhodne zaznave, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, ni vplivalo. Neutemeljena je tudi pritožbena graja ocene prič I.T. in P.S., saj nista ovrgli trditev tožnice, da se je poškodovala na način, kot ga je navedla. Priči namreč njene vožnje nista opazovali, zgolj njuno zatrjevanje, da je bilo za varnost dobro poskrbljeno in da o nezgodi nista bili obveščeni, pa še ne izključuje možnosti, da je do nezgode ob trčenju dveh zračnic dejansko prišlo.

Pritožba graja zaključek sodišča, ki ni sledilo navedbam prve tožene stranke, da je tožnica za nezgodo odgovorna izključno sama. Pri tem je sodišče izhajalo iz trditvene podlage prve tožene stranke, da bi tožnica morala hitrost, način in smer vožnje prilagoditi svojemu znanju in terenskim razmeram ter gostoti udeležencev na sankališču. Ocenilo je, da je v danem primeru šlo za tekmovanje, zato bi morali organizatorji poskrbeti za potrebne varnostne ukrepe, med drugim tudi, da netekmovalci nimajo dostopa na progo, na kateri poteka športna prireditev, in da je ta prosta za tekmovalce, zato tožnica ni bila dolžna posebej prilagajati svoje hitrosti terenu in udeležencem na progi ter njen prispevek v tej smeri ni bil podan. Drugačne trditvene podlage za tožničin morebitni soprispevek pri nastanku poškodbe pa prva tožena stranka ni podala in njene pritožbene trditve v tej smeri predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu določila 1. odstavka 337. člena ZPP.

Pritožba smiselno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prva tožena stranka tista, ki bi morala skrbeti za varnost tekmovalcev. Tudi ta zaključek prvostopnega sodišča je pravilen, saj ima podlago v izvedenih dokazih, predvsem v izpovedbi priče I.T., člana prve tožene stranke, pa tudi v izpovedbi priče T. Š., kar je sodišče ustrezno obrazložilo na 17. strani sodbe. Priča P.S. je ob zaslišanju sicer zatrdila drugače, vendar pa iz njegove izpovedbe posredno izhaja, da so bili prav člani prve tožene stranke zadolženi, da na progi ni bilo netekmovalcev, saj so le tako lahko skrbeli za nemoten potek tekmovanja in start posameznega tekmovalca. Pri tem niti ni odločilno, ali bi med progama morala stati varovalna ograja, saj bi za onemogočanje prehoda iz ene proge na drugo in za odstranitev s proge člani prve tožene stranke lahko poskrbeli tudi drugače. Pritožbene navedbe glede pristranosti sojenja so pavšalne, če pa le-te smiselno merijo tudi na razloge za izločitev sodnice, so prepozne (2. odstavek 72. člena ZPP), zato na njih pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

Prav tako pa tudi ni mogoče slediti pritožniku, da je ugovarjal začetku teka zakonskih zamudnih obresti na naroku dne 29.10.2007. Takrat je namreč prva tožena stranka navajala, da škoda 6.8.2003 še ni zapadla v plačilo, kar pa glede na izrecno določilo 165. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem odškodninska obveznost zapade od trenutka nastanka škode, ne drži. Če pa je prva tožena stranka nameravala podati ugovor glede obstoja njene zamude s plačilom, pa bi to morala izraziti precizneje.

Prva tožena stranka višine dosojene odškodnine izrecno ni grajala, zato je le-to pritožbeno sodišče preizkusilo zgolj s stališča pravilne uporabe materialnega prava, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje določilo 179. člena OZ ustrezno uporabilo.

Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.