Jedro

Ker je osumljenec že med preiskovalnim dejanjem na mejnem prehodu (ogled in pregled osumljenčevega vozila) poskušal pobegniti iz Republike Slovenije, na katero ga razen tega kazenskega postopka nič ne veže, odvzem potnega lista ni zadosten ukrep za zagotovitev njegove navzočnosti v tem postopku.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 15.12.2005 zoper osumljenca, iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, odredil pripor. Okrožno sodišče v Krškem je s sklepom z dne 16.12.2005 pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Osumljenčev zagovornik je dne 26.12.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Krškem, brez navedbe zakonskih razlogov. V zahtevi, ki je po vsebini enaka pritožbi zagovornika zoper sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora, vložnik navaja, da se z odločitvijo senata, ki je zavrnil njegovo pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora, ne strinja. Vložnik je prepričan, da izpodbijani sklep, v katerem je senat ocenil, da bi osumljenec, čeprav brez potnega lista, zapustil Slovenijo in onemogočil nemoten potek kazenskega postopka, nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga zato ni mogoče preizkusiti, saj sklep ne navaja, na podlagi katerih dejstev in dokazov to ocenjuje.

Vrhovni državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 10.1.2006, predlagal zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

1. da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati; 2. da je sodišče že v svoji odločbi opr. št. I Ips 203/96 zavzelo stališče, da če pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak gre lahko za kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ki pa se upošteva v okviru 3. točke 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost odločbe druge stopnje.

II. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče razume kot očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko 420. člena ZKP. Navedena kršitev določb kazenskega postopka pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana, saj je pritožbeno sodišče (senat Okrožnega sodišča v Krškem) presodilo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in jih v svojem sklepu ustrezno obrazložilo.

Preiskovalni sodnik je v sklepu o odreditvi pripora presodil, da so podani zakonski pogoji za odreditev pripora zoper osumljenca, to je: da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, da je podan priporni razlog begosumnosti iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben zaradi nemotenega teka tega kazenskega postopka ter za takšno svojo presojo navedel razumne razloge. Senat okrožnega sodišča, ki je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil, se je strinjal s presojo preiskovalnega sodnika ter je v svojem sklepu, v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika tudi pojasnil, da glede na ravnanje osumljenca, ki je že med preiskovalnim dejanjem na mejnem prehodu (ogled in pregled osumljenčevega vozila) poskušal pobegniti iz Republike Slovenije (na katero ga razen tega kazenskega postopka tudi nič ne veže), odvzem potnega lista osumljencu ni zadosten ukrep za zagotovitev osumljenčeve navzočnosti v tem postopku (str. 3).

III. Ker je sodišče pravilno ugotovilo in presodilo vse, kar je pomembno za odreditev pripora in za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka, ni utemeljen. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).