Jedro

Izločitveni zahtevek upnikov kaže, da obstoji spor o obsegu zapuščine med dedičem in tretjimi osebami. Po določilu 1. tč. 212. čl. ZD se zapuščinski postopek v primeru spora o osegu zapuščine prekine le, če takšen spor obstaja med dediči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Zakoniti dedič nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine; da je S.S. priglasil terjatev iz naslova pogrebnih stroškov v višini 120.676,00 SIT z obrestmi od 25.1.1994, ki mu jih je zakoniti dedič A.T. priznal le do višine, kolikor pogrebnih stroškov ni krila socialna, medtem ko mu obratovalnih stroškov in stroškov vzdrževanja v skupnem znesku 325.875,80 SIT ni priznal; da sta S.S. in B.S. iz zapuščine izločala garsonjero v Ljubljani, vendar pa sodišče na podlagi predložene dokumentacije tega zahtevka ni upoštevalo in imata možnost to uveljavljati v posebnem pravdnem postopku. Za dediča na podlagi zakonitega dedovanja je razglasilo zapustničinega brata A.T. in ZPIZ-u naročilo, da po pravnomočnosti sklepa o dedovanju znesek iz naslova pokojnine z obrestmi izplača zakonitemu dediču. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila upnika S.S. in B.S. in predlagala, da se izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajata, da je bil med pokojno in upnikoma dne 4.12.1991 sklenjen dogovor, s katerim je bilo ugotovljeno, da sta upnika M.P. z zneskom 5.500 DEM omogočila nakup stanovanja, za kar jima po smrti zapušča stanovanje, upnika pa sta se zavezala zanjo skrbeti, oskrbovati in pomagati ter poskrbeti za dostojen pogreb, obenem pa sta ji omogočila brezplačno dosmrtno bivanje v stanovanju. Za pokojno sta vse od leta 1991 dalje plačevala stroške stanovanja, za stroške pogreba pa sta plačala 72.676,00 SIT. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodišče upnikoma kljub ugotovitvam v tč. A/2 priznalo kakršnekoli terjatve iz naslova pogrebnih stroškov. Na vročeno pritožbo je odgovoril zakoniti dedič, navedel, da pritožba upnikov ni utemeljena in predlagal, da se zavrne in potrdi sklep prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. V zapuščinskem postopku ugotovi sodišče, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. čl. Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Ker sta upnika priglasila terjatev v višini pogrebnih stroškov in ker je dedič to terjatev po višini povsem določno priznal (nenazadnje tudi pisno z izjavo z dne 19.3.2000), bi bilo prav, da bi zapuščinsko sodišče to terjatev tudi določno ugotovilo v svojem sklepu, saj gre za pravico drugih oseb do zapuščine. Ker pa zgolj ugotovitev v primeru, če dedič zneska prostovoljno ne plača, ne more predstavljati izvršilnega naslova za izterjavo dolga, pritožbeno sodišče sodi, da ta pomanjkljivost ne predstavlja takšne kršitve določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Sicer pa v primeru, ko je terjatev sporna oziroma, ko je sporna kakšna pravica iz zapuščine, zapuščinsko sodišče postopka ne prekine, temveč to svojo pravico lahko stranke uveljavljajo v pravdi. Izločitveni zahtevek upnikov za garsonjero pa kaže, da obstoji spor o obsegu zapuščine med dedičem in tretjimi osebami. Po določilu 1. tč. 212. čl. ZD se zapuščinski postopek v primeru spora o obsegu zapuščine prekine le, če takšen spor obstaja med dediči. Pogojev za prekinitev zapuščinskega postopka tako iz tega razloga ni bilo in je napotitev upnikov kot tretjih oseb na pravdo pravilna. Dogovor z dne 4.12.1991 namreč kljub zapisu, da M.P. upnikoma po smrti zapušča stanovanje, ne izpolnjuje obličnostnih pogojev za oporoko. Glede na navedeno je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je zato pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo upnikov zavrnilo ter potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD). Dedič je sicer na pritožbo upnikov odgovoril, vendar pa njegov odgovor ni bil potreben, razen tega pa v njem zatrjuje dejstva, ki so v nasprotju s podatki spisa (češ, da terjatve za pogrebne stroške ni priznal, ker niso bili specificirani, čeprav je te stroške priznal v točno določenem znesku). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da nosi sam svoje pritožbene stroške.