Jedro

Ugotovitev števila nadur ne sodi v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje o temelju zahtevka, medtem ko se vprašanja, ki se nanašajo na obseg, praviloma presojajo šele v fazi odločanja o višini zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko je treba plačati), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka.

V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave.

Izrek

I.Pritožba toženke zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep (I. točka izreka) sodišča prve stopnje.

II.Pritožbama strank zoper vmesno sodbo se ugodi, izpodbijana vmesna sodba (II., III. in IV. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. S sodbo in sklepom Pd 217/2019 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadur v skupnem znesku 14.392,85 EUR z obrestmi. Zavrnilo je tudi tožbena zahtevka za odvod davkov in prispevkov od posameznega mesečnega zneska nadur in za plačilo dnevnic za mesec januar 2019 v višini 396,00 EUR bruto z obrestmi. Zavrglo je del tožbe z zahtevkom za plačilo prispevkov poklicnega zavarovanja v skupnem znesku 2.627,19 EUR z obrestmi. Odločilo je še, da mora tožnik toženki povrniti stroške postopka z obrestmi. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve za plačilo nadur in o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

2.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sklepom zavrnilo predlog toženke za izločitev sodnega izvedenca za promet A.A., podan v vlogah z dne 22. 10. 2024 in 23. 4. 2025 (I. točka izreka). Z vmesno sodbo je razsodilo, da je tožnik upravičen do plačila za opravljenih 1014 ur in 45 minut preko polnega delovnega časa v obdobju od julija 2016 do aprila 2019, in sicer v določenem številu ur po posameznih mesecih (II. točka izreka), in da v presežku ni upravičen do vtoževanega plačila za nadurno delo (III. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (IV. točka izreka).

3.Tožnik se pritožuje zoper vmesno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izvedenec pri izračunu opravljenih nadur ni upošteval časa malice oziroma 30- minutnega odmora, ki se po sodni praksi všteje v delovni čas mobilnega delavca. Na ta način je bil tožnik prikrajšan za cca 330 nadur oziroma za 10 nadur na mesec. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri izračunu dolgovanih ur ni upoštevalo odmora za malico, ki se všteva v delovni čas.

4.Toženka se pritožuje zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca iz vseh pritožbenih razlogov. V bistvenem navaja, da je iz mnenj izvedenca razvidna njegova naklonjenost tožniku. Izpostavljena ravnanja, zaradi katerih je predlagala izločitev izvedenca, kažejo na njegovo zainteresiranost za izid tega postopka. Izvedenec ni pripravil mnenja tako, da bi se lahko ugotovilo, na kateri dan naj bi bile opravljene nadure. Izogibal se je konkretnim vprašanjem pooblaščenca toženke. Nadure je ugotovil v mesecih, ki jih ni analiziral oziroma je posamezne dneve izbral v škodo toženke. Presegel je svoje pristojnosti, s tem ko je zavzel stališče do pravnih vprašanj. Izračun dolgovanih nadur je pripravil v škodo toženke. Zaradi pomanjkljivosti izvedenskega mnenja sta podani relativni bistveni kršitvi določb 247. in 254. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

5.Toženka se pritožuje tudi zoper vmesno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izvedenskega mnenja, na katerem temelji sodba, ni mogoče preizkusiti. Uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno, na kakšni pravni podlagi je sodišče zaključilo, da je bil delovni čas tožnika enakomerno razporejen. Graja zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem prič in postavitvijo izvedenca grafologa v zvezi s trditvami, da je tožnik prejel sklepe o začasni prerazporeditvi delovnega časa in jih podpisal. Vztraja, da je imel tožnik pri njej neenakomerno razporejen delovni čas, ki ga dokazujejo podpisani sklepi o začasni prerazporeditvi delovnega časa. Sodišče bi moralo uporabiti 4. člen ZDCOPMD o najdaljšem tedenskem delovnem času. Izvedensko mnenje mora biti natančno in preverljivo. Čeprav je imel izvedenec na voljo vse podatke, ki jih je potreboval za izračun, ni analiziral celotnega vtoževanega obdobja. Izvedenskega dela ni opravil tako, da bi toženka lahko preverila, na kateri dan naj bi bile opravljene zatrjevane nadure. Izvedenec je pripravil zgolj povzetek ur, ki naj bi jih tožnik opravil v posameznem mesecu. Ni predložil izračuna ur na dnevni bazi, čeprav naj bi imel podatke v računalniku. V istovrstnih sporih je drugi izvedenec na podlagi istih podatkov lahko preučil celotno obdobje in ugotovil dejanski obseg opravljenih ur dela. Toženka ne more učinkovito izpodbijati ugotovitve izvedenskega mnenja, ker iz njega ne izhajajo konkretni podatki, na katere dni naj bi tožnik opravil nadure. S tem, ko je sodišče svojo odločitev oprlo na ugotovitve izvedenskega mnenja, ji je kršilo pravico do izjave. Nasprotuje zaključku sodišča, da se v delovni čas tožnika všteje tudi odmor, ki je krajši od 15 minut. Sodišče je neutemeljeno sledilo ugotovitvi izvedenca, da gre pri odmorih, ki so trajali manj kot 15 minut, po vsej verjetnosti za primere čakanja in pomikanja v koloni ali čakanja v koloni na naklad, razklad ali pranje cisterne in bi morali biti evidentirani kot "drugo delo", ki se všteje v delovni čas tožnika. Pri tem zaključku gre za ugibanje. Tožnik bi moral pojasniti, kje se je v času krajših prekinitev nahajal in zakaj je pritisnil "pavzo". Glede upoštevanja počitkov navaja, da se je čiščenje vozil v približno 90 % primerov izvajalo v certificiranih pralnicah. V teh primerih vozniki zgolj pripeljejo vozilo na lokacijo pralnice, pri samem čiščenju pa ne sodelujejo in nimajo nobenih nalog ali obveznosti, povezanih z delovnim procesom. Priglaša stroške pritožbe.

6.Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7.Pritožba toženke zoper sklep ni utemeljena; pritožbi strank zoper vmesno sodbo sta utemeljeni.

Pritožba zoper sklep

8.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moral biti sodni izvedenec za promet A.A. izločen. V skladu s prvim odstavkom 247. člena ZPP je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Toženka je predlagala izločitev izvedenca po 6. točki prvega odstavka 70. člena ZPP, torej če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti.

9.Sodišče je zavzelo pravilno stališče, da v predlogu za izločitev sodnega izvedenca navedene okoliščine ne vzbujajo dvoma v njegovo nepristranskost v tej zadevi. Takšnega zaključka ne morejo omajati obširne navedbe v pritožbi, s katerimi se toženka spušča v vsebinske ugotovitve izvedenca. Iz ravnanja izvedenca in okoliščin, ki jih toženka izpostavlja, ni mogoče zaključiti, da te vzbujajo dvom v pristranskost. Pri tem ne zadošča vtis, ki si ga ustvari stranka. Dvom o nepristranskosti mora biti upravičen v objektivnem smislu, česar v obravnavanem primeru ni mogoče zaznati. Zgolj zaradi nestrinjanja z metodo (t. i. "naključno" izbranimi dnevi, za katere je imel na voljo popolno dokumentacijo), ki jo je uporabil izvedenec, kar naj bi bilo po stališču toženke napačno, strokovno nepopolno in pomanjkljivo, ni mogoče šteti, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost izvedenca. Nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca (da je ugotovil nadure celo v mesecih, ki jih ni v celoti analiziral, da je vštel odmor oziroma krajše prekinitve v delovni čas...) in zatrjevane pomanjkljivosti v mnenju (da ni pripravil mnenja tako, da bi se lahko ugotovilo, na kateri dan naj bi bile opravljene nadure) so razlog za ugovor zoper pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja, ne pa za izločitev izvedenca.

10.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na judikat II Ips 35/2020 z dne 19. 5. 2021, v katerem je Vrhovno sodišče RS med drugim pojasnilo, da je presoja kršitve nepristranskosti izvedenca odvisna od konkretnih okoliščin primera. S tem v zvezi je izpostavilo, da je stranka postavitvi izvedenke prav ves čas postopka nasprotovala, tudi sicer je nasprotovala, da kot izvedenec sodeluje kdo od tistih, ki jih je pred pravdo angažirala druga stranka. Takšen procesni položaj v obravnavanem primeru ni podan.

11.Uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), niso podani, zato je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbi zoper vmesno sodbo

12.Sodišče je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožnik upravičen do plačila za opravljenih 1014 ur in 45 minut preko polnega delovnega časa v obdobju od julija 2016 do aprila 2019 in da v presežku ni upravičen do vtoževanega plačila za nadurno delo. Ugotovitev števila nadur ne sodi v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje o temelju zahtevka, medtem ko se vprašanja, ki se nanašajo na obseg, praviloma presojajo šele v fazi odločanja o višini zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko je treba plačati), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka. Poleg upravičenosti tožnika do konkretnega števila nadur izpodbijana vmesna sodba vsebuje tudi zavrnilni del, ne da bi sodišče navedlo, na kaj se ta del nanaša, oziroma do katerega presežka tožnik ni upravičen. Takšna formulacija izreka ne omogoča jasne opredelitve obsega zavrnitve tožbenega zahtevka. Iz izreka sodbe mora biti razvidno, o čem je bilo odločeno, in sicer tako, da je mogoče brez dodatnega sklepanja ali preračunavanja ugotoviti, kolikšen del zahtevka je bil zavrnjen. V nasprotnem primeru izrek ne omogoča učinkovitega preizkusa pravilnosti odločitve v pritožbenem postopku. Čeprav je v določenih primerih mogoče obseg zavrnitve razbrati iz primerjave med postavljenim tožbenim zahtevkom in prisojenim zneskom, pa mora biti takšna razlika iz sodbe jasno in nedvoumno razvidna. V obravnavanem primeru temu ni tako, saj niti izrek niti obrazložitev ne vsebujeta podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, kolikšen del zahtevka je bil zavrnjen. Če sodišče presodi, da del zahtevka ni utemeljen, pa o tem niti ne sme odločiti z vmesno sodbo, ker ta ne more vsebovati zavrnilnega dela. Namen vmesne sodbe je, da sodišče odloči le o temelju zahtevka (ali ta obstaja ali ne). Če ugotovi, da temelj ni podan, mora zahtevek v celoti zavrniti s končno sodbo, ne pa z vmesno sodbo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrek ni razumljiv in onemogoča preizkus vmesne sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13.Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem. V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave. Jasna, razumljiva in preverljiva obrazložitev izvedenskega mnenja je temeljna predpostavka, ki stranki zagotavlja, da se glede tega dela dokaznega postopka izjavi o rezultatu dokazovanja. To predpostavko je treba toliko bolj upoštevati, ko stranka opredeljeno nasprotuje mnenju in zahteva, naj izvedenec da dodatna pojasnila, na podlagi katerih preverljivih podatkov ali analiz temeljijo njegove ugotovitve iz mnenja.

14.Toženka je zahtevala, da se izvedenec konkretno opredeli, na katere dni naj bi tožnik opravil nadure. Izvedenec je v ustnem mnenju pojasnil, da naj bi nadure ugotovil na dnevni ravni in da bi jih lahko prikazal (podatke oziroma tabele naj bi imel v računalniku), vendar dnevnega prikaza ur dela ni predložil. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da izračuna ur dela po dnevih oziroma vsote izračunanih nadur na mesec ni mogoče preveriti. Ker iz izvedenskega mnenja ne izhajajo konkretni podatki, na katere dni naj bi tožnik opravil nadure, ugotovitev ne more učinkovito izpodbijati. S tem, ko sodišče ni pozvalo izvedenca k dopolnitvi mnenja, je toženki kršilo pravico do izjave v dokaznem postopku, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec bo moral dopolniti mnenje glede izračuna dolgovanih ur, tako da bo predložil podatke o številu opravljenih ur po delovnih dnevih, na podlagi katerih bo mogoče preveriti obseg nadurnega dela.

15.Kljub ugotovljenim procesnim kršitvam se za potrebe ponovljenega sojenja pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje še do drugih pritožbenih očitkov strank, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava, na katere je mogoče odgovoriti, pri čemer opozarja, da gre za pogojna stališča, ki oziroma kolikor jih je mogoče zavzeti ob pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku.

1.Tožnik je opravljal delo voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu. V spornem obdobju od julija 2016 do aprila 2019 je bil zaposlen s polnim delovnim časom 40 ur na teden. Njegov delovni čas je bil razporejen na 5 dni v tednu. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) ureja tudi delovna razmerja mobilnih delavcev, če ni glede delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov drugače določeno s posebnim zakonom (drugi odstavek 2. člena). Takšen poseben zakon je Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), ki je v prvem odstavku 4. člena določal, da se najdaljši tedenski delovni čas lahko poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Navedena določba ne vpliva na ugotavljanje nadurnega dela v tožnikovem primeru. Ker je imel tožnik s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur na teden, je pravilna presoja sodišča, da je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40-urni tedenski delovni čas.

2.Pravilna je ugotovitev sodišča, da tožnik dela ni opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bila takšna razporeditev delovnega časa določena s sklepi o začasni prerazporeditvi delovnega časa. Izrecnega dogovora o neenakomerno razporejenem delovnem času ali pogojih o začasni prerazporeditvi delovnega časa pogodbi o zaposlitvi ne vsebujeta. Ker se stranki v pogodbah o zaposlitvi nista dogovorili za neenakomerno razporejen delovni čas in o pogojih za začasno prerazporeditev delovnega časa, kot to predvideva prvi odstavek 148. člena ZDR-1, je sodišče pravilno izhajalo iz pravil enakomerne razporeditve delovnega časa. Glede na navedeno je sodišče ravnalo pravilno, ko je kot nepomembna zavrnilo dokazna predloga toženke z zaslišanjem B.B., C.C. in D.D. ter postavitvijo izvedenca grafologa. Z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

3.Toženka neutemeljeno oporeka vštetju vmesnih krajših prekinitev med delom v trajanju manj kot 15 minut. Po pojasnilu izvedenca so bile evidentirane med krajšimi obdobji vožnje (do nekaj minut), torej med kratkimi premiki vozila, zato so po vsej verjetnosti primeri čakanja in pomikanja v koloni ali čakanja v koloni na naklad ali razklad ali na pranje cisterne in bi morali biti kot takšni evidentirani kot "drugo delo", ki se všteva v delovni čas tožnika. Tovrstne prekinitve dela ne predstavljajo dejanskih odmorov med delom, ampak so kot takšne zgolj nepravilno evidentirane. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 5. člena ZDCOPMD, ki ureja odmore med delovnim časom. Pri pojasnilu izvedenca ne gre za ugibanje, temveč gre za uporabo dokaznega standarda pretežne verjetnosti. Narava oziroma specifičnost spornega dejstva ali pa drugi upravičeni razlogi, na primer dokazna stiska, lahko narekujejo znižanje dokaznega standarda. Takšen primer je tudi nepravilno evidentiranje tožnikovih aktivnosti, ki je izključna posledica zahteve toženke, čeprav je vodenje evidenc njena dolžnost. Glede delodajalčeve opustitve vodenja evidenc delovnega časa in v tej zvezi oteženega dokazovanja ur opravljenega dela za delavca, kot šibkejše stranke v delovnem razmerju, je treba tudi po stališču Sodišča EU nujno preprečiti, da bi imel delodajalec možnost omejevanja pravic delavca. Zato je obveznost točnega evidentiranja na strani delodajalca. Posledično je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi moral tožnik za vsako pritisnjeno pavzo jasno izpovedati, kje se je nahajal, zakaj je stisnil pavzo itd.

4.Pavšalna je pritožbena trditev toženke, da se je čiščenje vozil v približno 90 % primerov izvajalo v certificiranih pralnicah in da v tem času voznik nima nobenih nalog ali obveznosti, povezanih z delovnim procesom. Po pojasnilu izvedenca podatki v spisu ne omogočajo natančne opredelitve, ali se je cisterna čistila v pralnici ali jo je čistil tožnik sam.

5.Po 1.a točki prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD je čiščenje in tehnično vzdrževanje kot čas, ki je posvečen dejavnostim v cestnem prevozu, vključeno v delovni čas voznika. V ta čas pa je po 1.b točki prvega odstavka 3. člena tega zakona vključen tudi čas, ko voznik ne more prosto razpolagati s svojim časom in mora biti na svojem delovnem mestu, pripravljen prevzeti običajno delo, obenem pa ima nekatere naloge, ki so povezane z njegovim delom, zlasti ko čaka na natovarjanje ali raztovarjanje. Pravilna je presoja sodišča, da se čiščenje cisterne všteva v delovni čas ne glede na to, ali voznik tovrstno delovno nalogo opravi sam ali jo izvede certificirana pralnica. Tožnik mora pripeljati vozilo v pralnico in tam izpolniti obveznosti, ki so povezane s točno določenim prevozom. Navedeni čas ni dopustno opredeliti kot čas odmora ali počitka, kot zmotno šteje toženka v pritožbi, saj to nasprotuje navedeni zakonski določbi.

6.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da se v njegov delovni čas všteje odmor za malico. Upoštevaje sodno prakso pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da se v tožnikov delovni čas ne všteva odmor za malico po 154. členu ZDR-1, saj je ZDCOPMD napram ZDR-1 specialni predpis.

7.Podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sta narekovali ugoditev pritožbama in razveljavitev vmesne sodbe ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj preizkus izreka sodbe ni mogoč. Posledično je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zahtevala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki naj po dopolnitvi dokaznega postopka o tožbenem zahtevku za plačilo nadur odloči s končno odločbo.

8.Odločitev o pritožbenih stroških toženke se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).