Jedro

Tudi upravni organ, ko po prostem preudarku odloča o pridobitvi državljanstva po 3. odstavku 40. člena ZDRS, je vezan na načelo sorazmernosti kot splošno ustavno načelo, izvedeno iz načela pravne države.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 19.5.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi svojo odločitev opira na 3. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) in pri tem navaja, da je na podlagi vseh v postopku izvedenih dokazov ugotovila, da je tožnik z neposrednim delovanjem v času agresije Jugoslovanske armade na Republiko Slovenijo v akcijah, ki so bile naperjene zoper samostojnost Slovenije, deloval zoper interese Republike Slovenije na obrambnem področju. Njegovo sodelovanje s službo KOS Jugoslovanske armade, pa predstavlja nevarnost tako na področju obrambe kot tudi varnosti države. Sprejem poveljujočega častnika bivše Jugoslovanske armade JA (načelnik štaba ...), ki je aktivno sodeloval v akcijah proti Sloveniji in bil sodelavec KOS-a Jugoslovanske armade, pa bi bil tudi v nasprotju z javnim interesom Republike Slovenije, kar predstavlja tudi nevarnost za javni red Republike Slovenije. Tožena stranka še navaja, da je tožnik, ki je bil v postopku zaslišan in seznanjen z izjavo priče, izjavil, da je bil dne 27.6.1991 določen, da vodi kolono 15 oklepnih vozil na mejne prehode. Njegova naloga je bila, da Jugoslovanska armada zasede prehode in omogoči delo zveznim carinskim organom. Na cesti je bilo postavljenih več blokad, ki so jih odstranili, vendar pri tem ni bila povzročena škoda oziroma ni prišlo do groženj z orožjem. Svojo nalogo je izvršil in pripeljal enote na mejne prehode. Od 27.6.1991 do 1.7.1991 je ostal tam in vsakodnevno sodeloval s predstavniki Teritorialne obrambe in policije, s katerimi so si skupno prizadevali, da ne bi prišlo do kakšnih večjih provokacij oziroma incidentov na eni ali na drugi strani. 1.7.1991 je na občini podpisal dokument o umiku JA iz teh treh mejnih prehodov. Tedaj so predstavniki Teritorialne obrambe z njim opravili razgovor ter ga prepričevali, da bi prestopil v Teritorialno obrambo, kar pa je odklonil. Vrnil se je v vojašnico, od koder so ga varnostni organi JA odpeljali v preiskovalni zapor zaradi predaje mejnih prehodov oziroma zaradi neizvrševanja nalog. Kasneje je bil prepeljan pred vojaško sodišče, obsojen na 3 leta zapora in proti kavciji izpuščen za 2 dni. V tem času je pobegnil in se vrnil v Republiko Slovenijo v novembru 1991. Dne 1.1.1992 je bil sprejet v delovno razmerje pri Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije, kjer je še vedno zaposlen. Zanikal pa je navedbe, da bi bil sodelavec KOS-a in da bi deloval pod kakšnim psevdonimom. Bil pa je na takem delovnem mestu, kjer je bila obvezna konsultacija oziroma delovanje s to službo. To je bil strokovni organ, ki je skrbel za varnost enot in on kot načelnik enote je bil za to varnost odgovoren.

Zaradi nasprotujočih si izjav prosilca in pooblaščene uradne osebe ministrstva za obrambo je dne 21.4.1994 kot pričo zaslišala še drugega predstavnika Ministrstva za obrambo Republike Slovenije. Ta je izjavil, da je po odhodu JA iz Republike Slovenije dobil nalogo, da ugotovi delovanje vojaške varnostne službe na področju Republike Slovenije. Pri zbiranju podatkov in opravljanju informativnih razgovorov s pripadniki te službe je ugotovil, da je tožnik po nalogu vojaške varnostne službe že v letu 1990 in 1991 stopil v stik z nekaterimi osebami v okviru Ministrstva za obrambo Republike Slovenije. Stik je vzpostavil na osnovi spoštovanja, ki ga je užival kot dolgoletni član gorske reševalne službe, alpinističnih sekcij in kot pripadnik planinske brigade, ki je zelo veliko sodelovala s civilnimi strukturami. Ugotovljeno je bilo, da so bili ti sestanki vnaprej pripravljeni. Tožnik pa je bil za te sestanke opremljen s tehničnimi sredstvi, ki služijo za snemanje razgovorov. Za nekaj teh sestankov je bilo ugotovljeno, da so bili pokriti - varovani s strani vojaške varnostne službe. V ta namen pa so bili zbrani tudi lokali, kjer so delovali tudi sodelavci vojaške varnostne službe. V začetku 1992. leta je bil tožnik dejansko sprejet v delovno razmerje v Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, vendar ni bil nikoli razporejen na nobeno delovno mesto, ker njegova vloga pred agresijo in ob njej ni bila povsem jasna. Glede na to, da je bil v tem smislu vojaška oseba, je pristojna služba ministrstva za obrambo v tem času z njim opravila več informativnih razgovorov. Na koncu je priznal, da je uporabljal posebne metode dela vojaške varnostne službe ter da je bil po načelniku KOG in drugih vodilnih iz te službe za razgovore pripravljen in tudi usmerjen. Njegova trditev, da je že po funkciji bil sodelavec KOS-a, je točna, vendar bi se to lahko uporabilo samo v okviru svoje enote, v odnosu do svojih podrejenih, ne pa tudi proti civilnim strukturam in na način, kot je tožnik in vodstvo vojaške službe to izkoristilo. Po agresiji na Republiko Slovenijo je vojaška varnostna služba proti tožniku vodila postopek zaradi neizvrševanja ukazov (predaja mejnih prehodov). Vojaški preiskovalni sodnik je zanj najprej odredil pripor, kasneje je bil s helikopterjem prepeljan v drug kraj, kjer naj bi mu sodili pred vojaškim sodiščem. Sami dogodki v Sarajevu, kot tudi vračanje tožnika v Republiko Slovenijo, so po oceni pristojne službe ministrstva za obrambo dokaj nejasni in sporni, ker o tem obstaja samo izjava tožnika kot stranke, saj se ostali vpleteni v zadevo nahajajo v Zvezni republiki Jugoslaviji. Dvomi o resničnosti tožnikovih izjav in verodostojnosti dokumentov, ki jih je kasneje priložil, obstajajo tudi zato, ker se za kazniva dejanja, za katera je bil kdo obsojen na 3 leta zapora pred vojaškim sodiščem, ni polagala kavcija.

Tožnik v tožbi trdi, da ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi niso pravilne. Ni poveljeval vojaški koloni med agresijo na mejnem prelazu, ampak je kolono le odpeljal na mejni prelaz (izjava priče, takrat tožnikovega nadrejenega, danes pa zaposlenega v TO RS). Proti njemu je bil sprožen kazenski postopek, ker ni sodeloval z enotami JLA in ker je delal v prid enotam slovenske vojske. Iz sklepa Vojaškega sodišča z dne 5.10.1991 izhaja, da je bil proti njemu odrejen pripor. Iz sklepa istega sodišča z dne 8.11.1991 pa, da je sodišče odredilo varščino zanj in da mu je ob navedenem zavarovanju odpravilo pripor (potrdilo o plačilu varščine). Kot uslužbenec JLA se je v času, ko je bil tam zaposlen in tudi v času agresije na Republiko Slovenijo nasproti Republiki Sloveniji obnašal korektno. Sodeloval je s civilnimi oblastmi, z namenom, da bi čim bolj sporazumno reševali konfliktne situacije. Organi Republike Slovenije so ga glede na vse težave, ki jih je prestal, in glede na njegovo politično prepričanje, sprejeli v delovno razmerje v Ministrstvo za obrambo in očitno na njegovo delo niso imeli pripomb. Tožena stranka bi morala v postopku zaslišati tudi priče, ki bi jih predlagal za vsako od svojih trditev, v katerem bi od ministrstva za obrambo zahtevala argumente za izpovedbe njihovih "posrednih" prič, to je dokumentacijo, ki bi lahko potrdila njegovo protidržavno usmerjenost, njegovo sodelovanje s KOS-om, itd. Tožena stranka bi morala izvesti dokaze, s katerimi bi bilo mogoče polemizirati. Neimenovane posredne priče v pravni državi ne bi smele vplivati na odločitev tožene stranke. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožnikova vloga za pridobitev državljanstva je bila zavrnjena na podlagi 3. odstavka 40. člena ZDRS, ki daje toženi stranki diskrecijsko pravico, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku tega člena, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. To je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Pri presoji odločb, izdanih po prostem preudarku, sodišče preverja, ali je odločitev na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja v skladu z namenom in v mejah zakonskega pooblastila. Za presojo pravilne uporabe prostega preudarka mora biti iz odločbe upravnega organa razvidno dejansko stanje stvari, z dokazi, ki utemeljujejo obstoj ugotovljenih dejstev, razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov, še posebej, ko gre za presojo nasprotujočih si dokazov, ter razlogi, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločbo, navedeno v izreku.

Izpodbijana odločba, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga za sprejem v državljanstvo, vseh navedenih elementov nima. Tožena stranka v njej navaja le izjave dveh neimenovanih posrednih prič, delavcev ministrstva za obrambo, ki sta v tem postopku dne 9.6.1993 in 21.4.1994 dali na zapisnik izjavi o podatkih, ki sta jih v skladu z metodami dela pooblaščenih uradnih oseb s področja obrambe države zbrali o tožniku, in izjavo tožnika, ki je bil v postopku zaslišan in tudi seznanjem z izjavo ene od prej navedenih neimenovanih posrednih prič, ki je bila zaslišana pred tožnikom, in sicer 9.6.1993. Na podlagi navedenih izjav tožena stranka v izpodbijani odločbi sklepa, da obstaja "nesporno" dejstvo, da je bilo tožnikovo delovanje v letih 1990 in 1991, torej pred agresijo, kot tudi v samem začetku agresije na Republiko Slovenijo, naperjeno proti Republiki Sloveniji in njenemu osamosvajanju. Na podlagi katerih dokazov (dokazi so nasprotujoči), je tožena stranka sprejela sklep, da obstaja navedeno "nesporno dejstvo", sodišče iz same odločbe ni moglo razbrati. Navedbe posrednih prič in tožnika v izpodbijani odločbi so si nasprotujoče. Izjava posredne priče, zaslišane dne 9.6.1993, da se je tožnik, ko je izpolnil nalogo in zasedel mejne prehode, vrnil v vojašnico, je v nasprotju z izjavo tožnika pa tudi z preostalimi podatki v upravnih spisih, da je tožnik ostal na območju mejnih prehodov do podpisa izjave in predaje prehodov in orožja oblastem Republike Slovenije (1.7.1991) in da je v tem času vodil pogajanje s predstavniki slovenske oblasti. Iz odločbe tudi ni razvidno, da bi dal upravni organ tožniku možnost, da se ta v postopku seznani tudi z izjavo posredne priče, zaslišane 21.4.1994, predvsem o dejstvih in okoliščinah, ki lahko in v tem primeru po mnenju sodišča tudi so vplivale na odločitev, čeprav tega v odločbi tožena stranka izrecno ni navedla. Še posebej okoliščino, da je sodeloval s službo KOS Jugoslovanske armade, bi morala tožena stranka v tem primeru še posebej skrbno preveriti in predvsem, glede na tožnikovo izjavo, in ob izvedbi še drugih dokazov ugotoviti, na kakšen način je tožnik sodeloval s to službo. Po presoji sodišča to še posebej terjajo preostale okoliščine, ugotovljene v tem postopku (da je tožnik dne 1.7.1991 podpisal izjavo o predaji mejnih prehodov in orožja slovenskim oblastem, da je bil zaradi tega pred vojaškim sodiščem obsojen, za kar je tožnik v upravnem sporu tudi predložil dokaze, da je bil kljub navedenim ugotovitvam, ki jih je v tem prostopku dal na zapisnik dne 21.4.1994 neimenovani predstavnik ministrstva za obrambo, tožnik kot tujec, po njegovi trditvi v dopolnitvi tožbe z dne 26.9.1996, po vrnitvi iz vojaškega zapora od januarja 1992. leta dalje zaposlen prav v Ministrstvu za obrambo in mu je delovno razmerje pri tem organu prenehalo zaradi upokojitve dne 31.8.1996). Glede na nasprotujoče si dokaze, tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla razlogov, ki so bili v tem primeru odločilni za presojo dokazov, še predvsem, zakaj je poklonila vero izjavam posrednih prič, brez dodatnega preverjanja, ali njihove navedbe, ki temeljijo na podatkih, zbranih pri njihovem delu, res držijo.

V novem postopku bo morala tožena stranka ponovno zaslišati tožnika, da se bo ta lahko izjasnil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, po potrebi pa bo morala zaslišati tudi neposredne priče, ki bodo o stvari lahko povedale to, kar so same zaznale in priče tudi soočiti s tožnikom. Vpogledati in presoditi bo morala tudi listine, neposredno povezane s kazenskim pregonom tožnika pred Vojaškim sodiščem in po potrebi izvesti še druge dokaze, ki bi lahko vplivali na ugotovitev dejanskega stanja. Šele na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka bo tožena stranka ob presoji vseh dokazov lahko ugotovila resnično dejansko stanje in po prostem preudarku odločila o stvari.

Ob tem pa sodišče še posebej poudarja, da so tudi upravni organi, ko odločajo po prostem preudarku vezani na načelo sorazmernosti kot splošno ustavno načelo, izvedeno iz načela pravne države (2. člen ustave Republike Slovenije).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).