Jedro

Zaradi navedenih razlogov zasežena obuvala niso mogla biti obtožencu pokazana, je pa tudi sicer iz obtoženčeve pritožbe nerazumljivo, v čem bi naj odsotnost zaseženih obuval pomenila kršitev njegove pravice do obrambe. Nikakršnega dvoma namreč ni, da gre pri zaseženih obuvalih in tistih, ki so bila poslana v forenzične preiskave za identična obuvala, katerih identiteto bi obtoženec na zaslišanju pri preiskovalni sodnici edinole potrdil.

Izrek

I. Pritožbi obtoženega J.K. in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP se obtoženi J.K. oprosti dolžnosti plačila sodne takse, medtem ko nagrada in potrebni izdatki obtoženčevega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, v pritožbenem postopku na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 97. člena ZKP obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil obtoženi J.K. spoznan za krivega, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Sodišče je na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 obtožencu izreklo kazen 1 (enega) leta in 3 (treh) mesecev zapora, v tako izrečeno kazen pa mu vštelo tudi pripor, v katerem se nahaja od 23.07.2015 od 11.15 ure dalje. Sodišče je na podlagi 105. člena ZKP oškodovanki B.B. prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 10.000 EUR, ki ga mora obtoženec plačati v roku 15 dni, vse pod izvršbo, medtem, ko je oškodovano pravno osebo Tomos dvokolesa d.o.o. oz. Tomos Invest d.o.o. s celotnim premoženjsko pravnim zahtevkom v višini 925,00 EUR napotilo na pot pravde. Po 73. členu KZ-1 je sodišče obtožencu odvzelo predmete, ki so mu bili zaseženi v tem kazenskem postopku in sicer montirno železo znamke Lux, dva izvijača iste znamke, kovinske klešče in športne copate znamke Nike Dual Fusion ter bombažne rokavice bele barve. v stroškovnem delu je sodišče obtoženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem, ko je nagrado in potrebne izdatke obtoženčevega zagovornika na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP naložilo v breme proračuna.

2. Zoper to sodbo se zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, tedaj pritožbenega razloga po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 371. člena ZKP pritožuje obtoženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v delu pod točko 1 izreka spremeni tako, da obtoženca v tem delu oprosti obtožbe.

3. Obtoženec vlaga pritožbo zaradi pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka navaja, da mu je bilo kljub njegovi pripravljenosti onemogočeno sodelovati na zaslišanjih v preiskovalnem postopku, čeprav je pri tem vztrajal z dopisom, ki ga je sodišču poslal dne 19.08. 2015, s čimer obtoženec namiguje na kršitev njegove pravice do obrambe. Kršitev kazenskega zakona pa vidi v tem, da je sodišče uporabilo konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Zatrjuje nadalje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi v pritožbi vztraja pri svojem zagovoru, da je sporne športne copate, katerih sledovi so bili najdeni pri vlomu v hišo oškodovanke B.B, kupil v Kopru na bolšjem sejmu dne 06.07.2015, kar naj bi potrdila priča D.H.. Meni, da obtožba in sodba v celoti odstopata od realnega dejanskega stanja in da je sodišče prve stopnje pristransko odločilo o premoženjskopravnem zahtevku v korist B.B.. Sklepno pa predlaga še, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odredi ustrezno izvedenstvo zaseženega mu orodja, s čimer bi lahko dokazal, da ni bil on tisti, ki je vlomil v hišo na naslovu R, Koper. Tega sam tekom glavne obravnave ni predlagal, ker naj bi bil s strani sodišča zaslepljen.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Obtoženec v svoji pritožbi smiselno navaja, da mu je bila dne 25.07.2015 na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom prekršena pravica do obrambe. Takrat se namreč ni hotel zagovarjati zaradi tega, ker preiskovalna sodnica ni razpolagala s copati, ki so mu bili zaseženi. Pri tem gre za copate znamke Nike Dual Fusion Run, ki so bili obtožencu zaseženi dne 23.07.2015, tako, kakor je to razvidno iz zapisnika o zasegu predmetov na listovni številki 6 in 7 spisa in ki ga je obtoženec tudi podpisal. Takoj po zasegu zgoraj navedenih športnih copat so bile le-te očitno poslane policiji zaradi oprave ustrezne primerjalne analize. Na listovni številki 8 spisa se namreč nahaja poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah, datirano z dnem 23.07.2015, to poročilo pa vsebuje tudi sklepno ugotovitev, da je razporeditev splošnih značilnosti na preiskovanih sledeh enaka tistim na zaseženih športnih copatih. Dne 31.07.2015 pa je Policijska uprava Koper obtožencu zasežena obuvala poslala v nadaljnje preiskave nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju, ki je dne 11.08.2015 izdelal poročilo o preiskavi z mnenjem, ki se nahaja na listovni številki 313 spisa in iz katerega izhaja zaključek, da so forenziki z gotovostjo potrdili, da so sled številka 2, zavarovano pri ogledu vloma v stanovanjsko hišo na naslovu R.ulica Koper, povzročila sporna obuvala, zasežena obtoženemu J.K.. zaradi navedenih razlogov tako zasežena obuvala tudi niso mogla biti obtožencu pokazana, je pa tudi sicer iz obtoženčeve pritožbe nerazumljivo, v čem bi naj odsotnost zaseženih obuval pomenila kršitev njegove pravice do obrambe. Nikakršnega dvoma namreč ni, da gre pri zaseženih obuvalih in tistih, ki so bila poslana v forenzične preiskave za identična obuvala, katerih identiteto bi obtoženec na zaslišanju pri preiskovalni sodnici edinole potrdil, ta pa tudi sicer, spričo dejstva, da je obtoženec potrdilo o zasegu obuval podpisal, ni sporna. Očitane kršitve tako pritožbeno sodišče ni zasledilo.

6. Obtoženec v nadaljevanju svoje pritožbe navaja, da mu je bilo onemogočeno sodelovanje v preiskovalnem postopku, kljub temu, da je to izrecno zahteval z dopisom sodišču z dne 19.08.2015. Ta pritožbena trditev je v celoti protispisna. V navedenem dopisu sodišču obtoženec na preiskovalno sodnico naslavlja očitek, da mu ni omogočila navzočnosti pri preiskovalnih dejanjih v dneh 06.08. in 10.08.2015. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil obtoženec na sodišče pravilno vabljen, prav tako pa je sodišče tudi za oba dneva izdalo ustrezno odredbo za privedbo. Udeležbi na sodišču za dan 06.08.2015 se je obtoženec odpovedal z dopisom z istim datumom, v katerem je navedel, da na sodišče ne bo pristopil zaradi slabega počutja, medtem ko za dan 10.08.2015 sodišču ni sporočil ničesar. Zatrjevana kršitev pravice do sodelovanja v preiskovalnem postopku in s tem tudi pravica do obrambe obtožencu ni bila v ničemer prekršena.

7. Kršitev kazenskega zakona pritožnik vidi v tem, da je bil obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 54.čl. KZ-1, čeprav meni, da bi moral biti obsojen z uporabo določb o steku kaznivih dejanj po 53. členu KZ-1. Pri tem se obtoženec v bistvu pritožuje v svojo škodo, sam pa teh pritožbenih navedb niti ne konkretizira, tako, da pritožbeno sodišče v tej smeri pritožbenih navedb, izven preizkusa po uradni dolžnosti, tudi ni moglo preizkusiti.

8. Kolikor pa obtoženec in njegov zagovornik očitata sodišču, da je svojo sodbo oprlo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje pa jima tudi ne gre pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva obravnavane kazenske zadeve pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Glede kaznivega dejanja, opisano pod tč. 1 izreka, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da ga je storil prav obtoženec. Slednji se sicer zagovarja, da naj bi par športnih copat, ki so mu bile zasežene in za katere je bilo z ustrezno ekspertizo zanesljivo ugotovljeno, da je storilec prav z njimi zapustil sledi v stanovanjski hiši na naslovu R.ul., Koper, kjer je izvršil kaznivo dejanje vlomne tatvine na škodo B.B., kupil na bolšjem trgu v Kopru. Tak zagovor pa je tolikanj neživljenjski, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko mu ni verjelo, zlasti ker tudi priča D.H., katerega zaslišanje je predlagal prav obtoženec, nakupa športnih copat ni potrdil. Povedal je sicer, da sta se z obtožencem sicer nekaj pogovarjala o nakupu poceni športne obutve na bolšjem sejmu, da sta nekoč ta sejem tudi skupaj obiskala, pri čemer pa priča tega obiska ni vedela časovno opredeliti in da je on na sejmu takrat prodal rabljene gume, neposredno za tem pa sejem zapustil. O kakršnemkoli nakupu športnih copat tako ni vedel nič, v nasprotju s tem, kar o tem navaja obtoženec, ki meni, da priča H. njegov zagovor potrjuje. Čeprav ima zagovornik prav, da se često dogaja, da se storilci premoženjskih kaznivih dejanj, kakor je obravnavano, velikokrat skušajo znebiti obutve, ki so jo v času kaznivega dejanja imeli, vendar pa to običajno storijo tako, da jo uničijo, ne pa prodajajo na bolšjem trgu. Tudi povsem neverjetno in neživljenjsko naključje bi bilo, da bi obtoženec na trgu kupil prav tisto obutev, ki je bila, uporabljena pri obravnavanem kaznivem dejanju vloma. Nikakršnega dvoma tedaj ni, da je kaznivo dejanje na škodo B.B., opisano pod tč. 1 krivdoreka izvršil prav obtoženec in da izvedeni dokazi na glavni obravnavi dajejo dovolj podlage za tak gotovostni zaključek. Čeprav se je moč v določeni meri strinjati z zagovornikom, da je izpodbijana sodba mestoma argumentacijsko najmanj nenavadna, če že ne šibka, kar velja predvsem za tisti del obrazložitve, ko se sodišče ukvarja z modusom operandi, pa je bilo potrebno pritožbi obeh pritožnikov, kolikor izpodbijata dejansko stanje glede kaznivega dejanja vlomne tatvine kot neutemeljeni zavrniti.

9. Povsem enak zaključek velja tudi glede kaznivega dejanja tatvine registrske tablice, nameščene na avtomobilu, last M.V.. Obtoženec, ki to kaznivo dejanje v objektivnem delu priznava, pa se v zvezi s tem ves čas postopka zagovarja, da je tablice vzel, ker je menil, da je vozilo zapuščeno. Na podlagi česa je lahko obtoženec prišel do takega zaključka ni jasno, ob tem pa je tudi sicer splošno vsem voznikom znano, kako registracija avtomobila poteka. Oškodovančevo vozilo je bilo parkirano na javnem parkirišču v Kopru ob Vojkovem nabrežju. Pri tem pa obtoženec tudi ne more uspeti, ko v svoji pritožbi navaja, da je bilo vozilo neregistrirano, kar naj bi potrdil tudi oškodovanec sam. Iz zapisnika slednjega pred preiskovalnim sodnikom, ki ga je sodišče na glavni obravnavi v soglasju s strankami tudi prebralo, kaj takega ni razvidno. Pa tudi če bi bilo res, da je avtomobilu M.V. registracija že potekla, to obtožencu še ne daje legitimitete, da lahko tablice kar tako vzame oz. da ne gre za kaznivo dejanje tatvine, pri čemer je povsem brez pomena navedba oškodovanca, da mu z dejanjem ni nastala nikakršna škoda.

10. V zaključnem delu svoje pritožbe obtoženec izpodbija tudi odločitev sodišča o priznanju premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki B.B., za tako odločitev pa naj bi se sodišče odločilo spričo dejstva, da gre za oškodovanko, zaposleno na istem okrožnem državnem tožilstvu, ki je obtožbo zoper njega tudi vložilo. Ne glede na to, da obtoženec tega dela svoje pritožbe ne konkretizira, pa mu je vendarle potrebno povedati, da je sodišče prve stopnje višino nastale škode zanesljivo ugotovilo in tako imelo tudi zanesljivo podlago za to, da je oškodovanki premoženjskopravni zahtevek priznalo v celoti. Sam status oškodovanke pri tem nima nikakršnega pomena.

11. Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi. Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo uradoma, je pokazal, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva, relevantna za izbiro kazenske sankcije in odmero le-te pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da se izkaže izrečena kazen enega leta in treh mesecev pravšnja in primerna obtoženčevi osebnosti ter nevarnosti in teži obravnavanega početja, tako, da pritožbeno sodišče v tej smeri nikakršnih pomislekov nima.

12. Tudi preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in na podlagi 391. člena ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13. Dasiravno obtoženec in njegov zagovornik s pritožbama nista uspela, je sklenilo pritožbeno sodišče obtoženca na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti. ugotovilo je namreč, da je obtoženčevo premoženjsko stanje šibko, saj je obtoženec brez redne zaposlitve in se preživlja le z občasnim delom. Glede na to, da je sedaj obravnavana kazniva dejanja storil le kratek čas po tem, ko je bil dne 29.05.2015 predčasno odpuščen s prestajanja kazni po poprejšnji sodbi, je na dlani, da si v tem času tudi ni mogel pridobiti kakršnihkoli sredstev, s katerimi bi lahko stroške pritožbenega postopka poravnal. Z naložitvijo plačila stroškov pritožbenega postopka bi tako utegnilo biti še bolj ogroženo vzdrževanje obtoženca.

14. Pritožbeno sodišče je v tem pritožbenem postopku poleg obtoženčeve, obravnavalo tudi pritožbo njegovega zagovornika. Ob pregledovanju te vloge ugotavlja, da je komajda na stopnji dostojnega komuniciranja s sodiščem oz. da je slikovitost utemeljevanja posameznih pritožbenih navedb na določenih mestih zagovornikove vloge močno presegla raven običajnega komuniciranja s sodiščem. Razumeti je sicer zagovornikovo nezadovoljstvo s posameznimi segmenti sodničinega razlogovanja, pa vendarle tak način izražanja nestrinjanja s sprejeto odločitvijo, ki meji tudi že na žalitve sodišča, to nezadovoljstvo opravičiti ne more. Upravičeno je tedaj pričakovanje, da se bo zagovornik takšnega načina komuniciranja v bodoče vzdržal.