Jedro

Sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, iz katerega izhaja, da tožeča stranka z zahtevanim magnetogramom seje vlade že razpolaga. To pomeni, da že razpolaga s tistim, do česar je želela priti na podlagi zahteve po ZDIJZ. Torej si tudi z odpravo izpodbijanih odločb svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati. Tožeča stranka tako ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Vlada RS (v nadaljevanju stranka z interesom) je kot prvostopenjski organ z odločbo št. 02023-2/2010/25 z dne 25. 3. 2010 zavrnila zahtevo tožeče stranke za posredovanje prepisa dela stenograma 77. redne seje Vlade RS z dne 8. 6. 2006, ki se nanaša na točko dnevnega reda, v okviru katere je vlada sprejela sklep o prenosu 43,20 % deleža A. d.o.o. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na to, da je magnetogram seje vlade izraziti akt beleženja notranjega delovanja oziroma procesa oblikovanja odločitev vlade, ki so zapisane v zapisnikih in sklepih Vlade RS. Razkrivanje dobesednih zapiskov razprav na seji vlade bi povzročilo izredno težke motnje v njenem delu ter povsem spremenilo način dela vlade, hkrati pa bistveno spremenilo tudi vsebino in vlogo vlade kot vrha izvršilne veje oblasti in jo po svojem funkcioniranju približalo delu državnega zbora, za katerega pa je nujno, da kot zakonodajni organ sprejema predpise po javnem postopku. Zaradi tega je bila prošnja tožeče stranke zavrnjena iz razloga po 11. točki 1. odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS št. 51/06 – UPB, v nadaljevanju ZDIJZ), ki določa, da je potrebno zavrniti dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov in ki bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Hkrati je stranka z interesom prošnjo tožeče stranke zavrnila tudi iz razloga iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da je potrebno zavrniti dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot tajen. Poslovnih Vlade RS (Uradni list RS št. 43/2001) pa v 2. odstavku 36. člena opredeljuje magnetograme kot podatke z najvišjo stopnjo tajnosti. Dne 8. 4. 2010 pa je tožeča stranka zahtevala umik tajnosti z zgoraj navedenega dela prepisa 77. redne seje vlade. Stranka z interesom je z odločbo št. 02023-2/2010/70 z dne 20. 5. 2010 zavrnila to zahtevo. Ker se je tožeča stranka v tej zahtevi sklicevala tudi na prevladujoč javni interes za razkritje informacij javnega značaja, je z isto odločbo stranka z interesom zavrnila tudi to zahtevo. Pri tem se ponovno sklicuje na to, da je magnetogram beleženje notranjega delovanja oziroma procesa oblikovanja odločitev vlade. V odločbi tudi navaja, da vlada odločitve sprejema kolektivno in bi bilo razkritje vsebine magnetogramov primerljivo razkrivanju zapisnikov o posvetovanju sodnih senatov oziroma njihovih morebitnih magnetogramov. Interes javnosti ni podan v tolikšni meri, da bi prevladal nad razlogi za določitev tajnosti magnetograma, niti nad javnim interesom za učinkovito delovanje izvršilne veje oblasti. Za nemoteno delovanje vlade je potrebno zagotoviti, da lahko člani konstruktivno in nemoteno razpravljajo na sejah, ki so tudi iz tega razloga zaprte za javnost. Javnost dela vlade pa je v zadostni meri zagotovljena že z novinarskimi konferencami, internetnimi predstavitvami ter drugimi sporočili in objavami vladnih gradiv in sklepov na spletnih straneh. Samo razkritje magnetogramov ne bi bistveno prispevalo k seznanitvi javnosti.

Tožeča stranka je zoper obe zgoraj navedeni odločbi vložila pritožbo, drugostopenjski organ pa je pritožbi zoper 1. točko izreka odločbe Vlade RS št. 02023-2/2010/70 z dne 20. 5. 2010 ugodil in odločbo v tem delu odpravil ter odredil, da je stranka z interesom dolžna z magnetograma v roku treh dni od prejema odločbe umakniti stopnjo tajnosti. Zavrnil pa je pritožbo zoper 2. točko izreka navedene odločbe ter pritožbo zoper odločbo Vlade RS št. 02023-2/2010/25 z dne 25. 3. 2010. Tožeča stranka izpodbija odločbo stranke z interesom z dne 25. 3. 2010 v celoti, odločbo z dne 20. 5. 2010 pa v 2. točki, torej v delu, kjer je zavrnjen zahtevek za dostop do prepisa magnetograma na podlagi prevladujočega javnega interesa. V tožbi tožeča stranka navaja, da je treba posledice dostopa ter prevladujoč javni interes presojati izključno za konkretni primer in za konkretno informacijo, obrazložitev zavrnitve zahteve pa je zelo abstraktna. Argumentacija napadenih odločb navaja na to, da vlada dela prepisa magnetograma ne želi razkriti iz razloga, da se ne bi ugotovile morebitne nezakonitosti in netransparentnosti odločitev, ki so jih v zvezi z upravljanjem z državnim premoženjem sprejemale osebe javnega prava. Imetnica poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. je bila tudi Republika Slovenija, ki je svoj poslovni delež neodplačno prenesla na Slovensko odškodninsko družbo d.d. (v nadaljevanju SOD). Tožeča stranka meni, da je sklep o neodplačnem prenosu poslovnega deleža na SOD Republika Slovenija sprejela izključno iz razloga, da bi onemogočila uveljavljanje prednostne pravice tožeče stranke, kot bi jo tožeča stranka sicer lahko uveljavljala. Nadalje tožeča stranka podrobneje pojasnjuje, kaj je takratni minister za finance dr. C.C. na 77. redni seji konkretno povedal, pri čemer navaja, da so njegove navedbe razvidne iz prepisa magnetograma 77. redne seje. Tožeča stranka meni, da je bil namen prenosa deleža ta, da se ustvarijo pogoji, ki bodo ustrezali vnaprej izbranemu kupcu družbi B. Tožeča stranka meni, da je šlo v konkretnem primeru za nezakonite in netrasparentne odločitve. Tožeča stranka nadalje meni, da se v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZDIJZ dostop do zahtevane informacije javnega značaja dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitve dostopa do zahtevane informacije. Funkcija nadzora namreč omogoča državljanom nadzor nad delom javnih oblasti ter nad pravilnostjo njihovega dela. Šele s proučitvijo prepisa magnetograma bo mogoče ugotoviti način upravljanja državnega premoženja. Tožeča stranka meni, da iz samih sklepov ne izhaja nezakonitost. Interes javnosti je, da izve, kako so člani vlade oblikovali voljo in kakšen je bil namen sprejetja sklepa v vsebini kot je bil sprejet. Škoda, ki bi nastala zaradi motenj pri delovanju organa po prepričanju tožeče stranke ni in ne more biti večja od pravice javnosti, da se seznani z določeno informacijo. Razkritje konkretnega dela zapisa ne bi povzročilo izredno težkih motenj v delu vlade. Ravno v primeru kontrole javnosti bi se udejanilo temeljno načelo zakonitega delovanja in tudi zakonitega razmišljanja nosilcev oblasti. Udeleženci sej vlade se morajo zavedati, da so tudi njihova mnenja in stališča, izražena v okviru odločanja o posameznih zadevah, podvržena kontroli zakonitosti ter spoštovanja načela enakopravnosti vseh državljanov in subjektov, ki se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo. Razkritje zahtevanega dela prepisa magnetograma ne bi vplivalo na delo vlade na splošno oziroma ne bi resno ogrozilo njenega dela. Tožeča stranka predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in obe odločbi spremeni tako, da ugodi njeni zahtevi za posredovanje oziroma dostop do dela prepisa magnetograma 77. redne seje vlade, ki se nanaša na točko dnevnega reda, v okviru katere je vlada sprejela sklep o prenosu deleža A. d.o.o., podrejeno pa predlaga, naj se odločba z dne 25. 3. 2010 v celoti, odločba z dne 20. 5. 2010 pa v 2. točki odpravita in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V obeh primerih zahteva tožeča stranka tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je namen izjeme po 11. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ varovanje notranjega razmišljanja organa, s čemer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Namen te izjeme je tudi preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa. Če bi vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja. Vlada je kolektivni organ izvršilne veje oblasti, katerega narava je v določenem delu takšna, da zahteva sprejemanje odločitev v zaprtem krogu udeležencev. Tožena stranka je svojo odločitev argumentirala v okviru svojih pristojnosti, med katere pa ne sodi presoja zakonitosti in smotrnosti ravnanja organov. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Stranka z interesom se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitvi v izpodbijanih odločbah. Ne strinja se z navedbami, da se želi magnetogram zakriti iz razloga, da se ne bi ugotovile morebitne nezakonitosti in netransparentnosti. Morebitne nepravilnosti presojajo pristojni organi, ki so tudi edini pristojni izreči ukrepe glede na morebitne ugotovljene kršitve. Iz tožbe izhaja, da je tožeča stranka že seznanjena z magnetogramom, saj ga povzema v tožbi. To je razvidno tudi iz obvestila Državnega pravobranilstva RS, ki zastopa toženo stranko Republiko Slovenijo v pravdni zadevi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani opr. št. V Pg 1861/2009. Tožeča stranka je namreč v tem postopku predložila ta magnetogram v sklopu pripravljalne vloge. Stranka z interesom predlaga, naj sodišče opravi poizvedbo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Glede na navedeno tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe, ker z dokumentom, ki ga zahteva, že razpolaga. Odprava izpodbijanih odločb ne bo imela nobenih posledic za tožečo stranko. Zaradi tega stranka z interesom predlaga, naj sodišče tožbo zavrže. Podrejeno pa predlaga naj jo zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2010 navaja, da mora biti potencialni nastanek motnje pri delovanju organa podprt s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je utemeljeno domnevati nastanek motnje. Razkritje konkretnega dela magnetograma ne bi imelo za posledico nobenih konkretnih posledic za nadaljnje notranje delovanje organa. Iz časopisa Demokracija z dne 4. 11. 2010 izhaja, da je bila vsebina dela tega magnetograma že razkrita javnosti. Splošno znano dejstvo je, da je vsebina magnetograma javno znana. Potrebno je omogočiti dostop do te informacije vsem zainteresiranimi pod enakimi pogoji. Pravica javnosti je, da se seznani z vzroki in stališči članov organov, ki so pripeljali do konkretne odločitve. Iz revizijskega poročila Računskega sodišča Republike Slovenije izhaja, da je bila v zvezi s prodajo deleža v družbi A. d.o.o. izvedena cela serija ravnanj posameznih državnih organov, ki ni imela podlage v veljavnih predpisih oziroma je bila z njimi v nasprotju in zato nezakonita. Opozoriti pa je treba tudi na to, da se test interesa javnosti lahko tudi spreminja. Razen navedenega pa iz članka v časopisu Delo izhaja, da je vrhovni državni revizor D.D. povedal, da se magnetogram in sklep vlade ne ujemata in je navedel razloge za to, zaradi česar se interes javnosti presoja tudi v tej luči. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2010 med drugim navaja, da tožeča stranka svojo pripravljalno vlogo opira na dokaze in dejstva, ki v času odločanja tožene stranke še niso obstajali (časopisni članki in poročilo Računskega sodišča). Takšno izvajanje dokazov pa je v nasprotju z 52. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 16. 12. 2010 prereka navedbe stranke z interesom, da naj ne bi imela pravnega interesa za vložitev tožbe, ker naj bi z dokumentom že razpolagala. ZDIJZ Informacijskemu pooblaščencu nalaga, da v skladu z načelom enakopravnosti omogoči dostop do informacij javnega značaja vsem zainteresiranim pod enakimi pogoji. Dejstvo, da posamezni subjekti s tem dokumentom razpolagajo, ne more biti ovira za to, da tožena stranka dostopa ne bi dovolila vsem zainteresiranim pod enakimi pogoji. Nadalje navaja, da je do razkritja dobesednega zapisa razprave že prišlo. Ob dejstvu, da je do razkritja že prišlo, pa je očitno, da stranki z interesom ni nastala nikakršna škoda. V kolikor pa ni prišlo do nikakršnih konkretnih posledic, pa ni mogoče sprejeti hipotetične razlage, da bi prišlo do motenj oziroma škode v primeru razkritja. Dejstev in dokazov, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2010, brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti in predložiti, zato jih je sodišče dolžno upoštevati. Časopisni članki, ki jih je tožeča stranka priložila, ne predstavljajo novega dejstva ali dokaza, temveč so iz njih razvidna dejstva, ki so ne samo obstajala v času odločanja na prvi stopnji, temveč tudi dejstva, ki jih je tožeča stranka večkrat in izrecno navedla v zahtevi za dostop do informacije javnega značaja.

Sodišče je v navedenem upravnem sporu sledilo predlogu stranke z interesom, naj vpogleda v spis opr. št. V Pg 1861/2009 Okrožnega sodišča v Ljubljani, kjer je tožeča stranka v sklopu pripravljalne vloge predložila magnetogram, za katerega želi, naj se ji omogoči dostop do njega na podlagi ZDIJZ. Po vpogledu v spis je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka v navedenem gospodarskem sporu k pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2010 priložila tudi računalniški izpis št. 1 dobesednega zapisa 77. redne seje vlade z dne 8. 6. 2006. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka v upravnem sporu ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

Iz pripravljalne vloge z dne 31. 5. 2010 iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Pg 1861/2009 izhaja, da tožeča stranka z zahtevanim magnetogramom že razpolaga, saj ga je priložila k tej pripravljalni vlogi. To, da s tem magnetogramom že razpolaga, je bilo mogoče sklepati tudi že iz same tožbe, kjer so navedeni dobesedni citati tedanjega ministra za finance dr. C.C., ki naj bi bili razvidni iz tega magnetograma. To pomeni, da tožeča stranka že razpolaga s tistim, do česar je želela priti na podlagi zahteve po ZDIJZ. Torej si tožeča stranka tudi z odpravo izpodbijanih odločb svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati. Tožeča stranka tako ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, da pravni interes obstaja ves čas postopka. Ob ugotoviti, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožeči stranki pravni interes za vodenje postopka prenehal, tožbenih ugovorov ni presojalo, prav tako pa tudi ne navedb drugih udeležencev postopka, saj ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev sodišča. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, saj upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico oziroma neposredno, na zakon oprto osebno korist tožeče stranke. Glede na to, da je tožba zavržena iz procesnih razlogov, se sodišče do vsebine tožbenih navedb ni opredeljevalo. Prav tako pa ni razpisalo glavne obravnave, kot je predlagala tožeča stranka, saj zaradi zavrženja tožbe sploh niso podani pogoji za vsebinsko obravnavo zadeve. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka, zato sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.