Jedro

Za uporabo triletnega zastaralnega roka iz določila 374. čl. ZOR ni bistveno, ali gre za terjatev iz gospodarskih pogodb (2. odst. 25. čl. ZOR), pač pa, ali gre za medsebojne terjatve (družbenih) pravnih oseb.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 7.010,52 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2003 dalje do prenehanja obveznosti, kot tudi 732,63 EUR tožnikovih pravdnih stroškov z zamudno posledico.

(2) Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, sicer pa naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša tudi stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno povzelo navedbe strank v zvezi s tožnikovim izvajanjem kmetijske dejavnosti. Nepravilno so bili zavrnjeni dokazi in predlogi za ugotovitev, ali je tožnik davčni zavezanec. Ta okoliščina bi namreč spremenila višino terjatve, za tožnika pa bi pomenila tudi, da mora za dobave izdajati račune, sicer pride v upniško zamudo. Da je tožnik v obdobju spornih dobav toženi stranki dejansko bil davčni zavezanec, dokazujejo pritožbi priložene listine – dovoljenji za uveljavljanje pravice do pavšalnega nadomestila vstopnega davka na dodano vrednost ter odredba o postavitvi izvedenke in zapisnik o njenem zaslišanju v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju (K 24/2004). Sodišču prve stopnje nadalje očita pristransko procesno vodenje, ker je tožnika (zastopanega po pooblaščencu) pozvalo, naj pojasni dogovorjeni rok plačila. Tožnik je trdil, da je bil ta rok 30 dni, ne da bi za to ponudil ustrezne dokaze, z omenjeno trditvijo se tožena stranka ni strinjala. Opozarja, da se višina zahtevka ne ujema s seštevkom iz dobavnic, ki je višji za znesek 323.690,00 SIT. Tožnik je navajal, da je zahteval manjši znesek zaradi napake odvetnice, česar po mnenju tožene stranke ni izkazal, saj bi njeno napako lahko odpravil. Očitno je tožnik za nekatere od dobav izstavil račune in tudi dobil plačilo zanje, pri tem pa ni pojasnil, za katere dobave gre. Tožena stranka vztraja, da gre v konkretnem primeru za gospodarski spor, saj vtoževana terjatev izvira iz gospodarske pogodbe, zato zanjo velja triletni zastaralni rok. Pri tem se opira na tožnikovo opravljanje kmetijske dejavnosti, zaradi katere mora plačevati tudi davek na dodano vrednost. V zvezi s tem se sklicuje na določbe Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 89/1998, s spremembami; od tu ZDDV), Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 141/2006; od tu Pravilnik) in Zakona o kmetijstvu (Ur. l. RS, št. 54/2000). Meni tudi, da je tožnik s svojim zahtevkom razpolagal v nasprotju z določbo 3. odst. 3. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP), razlogom sodbe pa očita protispisnost (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP).

(3) Tožnik na pritožbo ni odgovoril. (4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da v obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor. Kot je pojasnilo, tožnik kot fizična oseba ne izpolnjuje nobenega od subjektivnih meril iz določbe 481. čl. ZPP. Konkretni spor (zaradi neplačila dobave zelenjave) še manj ustreza vsebinskemu kriteriju gospodarskega spora (482. in 483. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je sporno razmerje pravilno presojalo po splošnih določbah civilnega prava, ki predvidevajo splošni petletni zastaralni rok (371. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR ). Svoje stališče je tudi skrbno obrazložilo (str. 2 in 3 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem ni odločilno, ali sporno pogodbeno razmerje (med tožnikom, ki je kmet, in toženo stranko, ki je pravna oseba) predstavlja gospodarsko pogodbo v smislu 2. odst. 25. čl. ZOR. Bistveno je, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, da tožnikova terjatev ni medsebojna terjatev družbenih pravnih oseb; že zato zanjo ni mogoče uporabiti krajšega, triletnega zastaralnega roka iz 374. čl. ZOR.

(6) Tožnikovo neizpolnjevanje davčnih obveznosti, ki jih ves čas postopka zatrjuje tožena stranka, v konkretni pravdni zadevi nima nikakršnega pomena. Toženi stranki je bilo že s strani sodišča prve stopnje pojasnjeno, kdaj je njena pogodbena obveznost plačila za opravljene dobave nastala, zato teh razlogov pritožbenemu sodišču ni treba ponavljati. K njim gre dodati le, da predpisi, na katere se zmotno sklicuje tožena stranka, urejajo nastanek davčnih obveznosti (obračun davka na dodano vrednost, izdajanje računov), ki v ničemer ne posegajo oziroma ne pogojujejo nastanka civilnopravnih obveznosti. Posledično niso relevantni ne tožnikov status davčnega zavezanca, ne s tem povezani dokazni predlogi (podani tako na prvi kot na drugi stopnji), niti navedbe strank, za katere tožena stranka tudi sicer neutemeljeno meni, da jih sodišče ni pravilno povzelo. Sodišče namreč v obrazložitvi sodbe ni dolžno dobesedno in v celoti povzemati slehernih navedb strank, marveč le tiste in v tolikšnem obsegu, da je odločitev mogoče preizkusiti. Na vse navedbe strank, ki se nanašajo na tožnikovo izvajanje kmetijske dejavnosti, je že bilo odgovorjeno (glej zgoraj, tč. 5).

(7) Neutemeljeno je pritožbeno stališče, češ da bi moral tožnik dokazati, katere dobave so bile plačane v okviru presežnih 323.690,00 SIT, ki jih s tožbo ne zahteva. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožnik preklical poprejšnjo tožbeno navedbo, da je bil omenjeni znesek že plačan in je celo uspel dokazati, da je dejanski dolg tožene stranke večji od postavljenega zahtevka, a slednjega kljub temu ni povečal. Takšno dokazno oceno je sodišče prve stopnje pojasnilo z obširnimi in ustreznimi razlogi (str. 3-5 obrazložitve izpodbijane sodbe), katere kot življenjske in logične sprejema tudi pritožbeno sodišče. Zgolj pavšalna pritožbena nasprotovanja je ne morejo izpodbiti.

(8) Očitki glede pristranskosti razpravljajočega sodnika, ki naj bi jo pokazal pri opravi materialnega procesnega vodstva, presegajo pravo mero. Šlo je za povsem ustrezen način dopolnitve oziroma razjasnitve dejanskega stanja (285. čl. ZPP), iz katerega ni razvidna nikakršna pristranskost, še posebej ne v škodo tožene stranke. Dogovorjeni rok plačila je kvečjemu odložil zapadlost tožnikove terjatve (314. čl. ZOR), na presojo zamude tožene stranke pa ni vplival, saj je tožnik zakonske zamudne obresti zahteval šele od vložitve tožbe dalje. Čemu naj bi torej sporna navedba koristila tožniku oziroma škodila toženi stranki, pritožba ne pojasni. Še bolj pavšalna je v delu, ki se nanaša na zatrjevano nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom ter na očitek protispisnosti. Toženi stranki je na takšna izvajanja mogoče odgovoriti le, da do t. im. materialnih dispozicij (odpoved zahtevku, pripoznava zahtevka, poravnava; le na te se nanaša določba 3. čl. ZPP) sploh ni prišlo.

(9) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(10)

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka tožena stranka sama, saj s pritožbo ni uspela.