Jedro

Prepošiljanje sodnih pisanj v pravdnem postopku na drug naslov na podlagi naročila naslovnika pošti (vročevalcu) glede na določbe ZPP ni možno oziroma ni dopustno, saj za vročanje veljajo izključno pravila, določena v ZPP (to izhaja tudi iz ZPSto-2). Iz tega razloga je bila vročitev toženi stranki (pravni osebi) pravilno opravljena na naslovu, ki je vpisan v register.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 25. 10. 2010. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da bo sodišče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev na podlagi ugotovitve, da je odgovornost za nepravilno vročitev tožbe potrebno pripisati le toženi stranki. Tožena stranka ima registriran naslov svoje obratovalnice na T. 2 v A., vendar je svoje poslovanje uredila tako, da dejansko opravlja delo v poslovnih prostorih podjetja M. d.o.o., katerega kooperant je. Da bi zagotovila normalno funkcioniranje in sprejem vseh poštnih pošiljk, je tožena stranka pošti dala naročilo, da se ji vse poštne pošiljke, naslovljene nanjo na naslovu T. 2, A., vročajo na drugem naslovu. S tem je zagotovila, da je dosegljiva za katerokoli poštno pošiljko. To predstavlja enako situacijo, kot da bi tožena stranka postavila pooblaščenca za vročanje. Glede na namen vpisov sedeža oz. naslova v sodni register tožena stranka ni z ničemer ravnala niti protipravno niti kakorkoli malomarno. Tak način je funkcioniral, saj je tožena stranka na tak način prejemala vso pošto, z izjemo tožbe v tem sporu, iz razlogov, ki niso na njeni strani. Tožena stranka je storila vse, da bi vročitev katerekoli poštne pošiljke prispela k naslovniku. Sodišče je napačno presodilo, da je nepravilno vročitev potrebno pripisati le toženi stranki. Problem odnosa med toženo stranko in pošto je sicer problem pogodbe med njima, vendar ta pogodba ne more predstavljati dejstva, zaradi katerega bi bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje podan iz očitno neupravičenega razloga, če je pošta ravnala drugače, kot je sicer ravnala v vseh prejšnjih in kasnejših vročitvah. Predmetni sklep, zoper katerega je vložena pritožba, je namreč tožena stranka prejela na popolnoma enak način kot vse druge pošiljke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Vsa odločilna dejstva so bila pravilno in popolno ugotovljena, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, čeprav deloma iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožba toženi stranki vročena pravilno, to je v skladu z določbami 3. odstavka 139. ter 141. člena ZPP. Vročitev je bila opravljena na naslov T. 2, A., to je na naslov v sodnem registru, saj je v 3. odstavku 139. člena ZPP določeno, da se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Ugotovilo je, da se je pri vročitvi postopalo skladno s 4. odstavkom 141. člena ZPP – ker toženi stranki ni bilo možno vročiti pisanja na naslovu, ki je vpisan v register, se je vročitev opravila na način, določen v 141. členu tega zakona, s tem da se je obvestilo pustilo na naslovu, ki je vpisan v register. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je sklicevanje tožene stranke na selitev in na naročilo pošti o preusmeritvi pošiljk neutemeljeno, ker so za vročanje odločilni podatki registra, vsako preusmerjanje pošiljk na druge naslove pa je stvar organizacije pravne osebe in internih pogodb s pošto, ki navzven niso poznane, zato je nepravilno vročitev pripisati le toženi stranki, ki se je zanesla na pogodbo s pošto in ni preverjala vročanj na naslov iz registra, kar naj bi pomenilo, da neugodne posledice lahko uveljavlja le nasproti pošti.

Stališče sodišča prve stopnje o pravilnosti vročitve tožbe toženi stranki na naslovu, ki je vpisan v sodni register, je povsem pravilno. Vročitev je bila, kot izhaja iz podatkov v spisu, opravljena pravilno in v skladu z določbami 141. oz. 142. člena ZPP na naslovu, ki je vpisan v register, kot izrecno določa 3. odstavek 139. člena ZPP. Ker tožena stranka poštne pošiljke tudi po prejemu obvestila v danem roku na pošti ni dvignila, je prišlo do fikcije vročitve. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da je pošti dala nalog za preusmeritev poštnih pošiljk na drug naslov, zaradi česar naj vročitev ne bi bila pravilno opravljena, je potrebno poudariti, da se nalog pošti ni nanašal na pisma v pravdnem postopku, torej tudi ne na vročanje tožbe v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Že iz samega naslovnikovega naročila z dne 26. 5. 2010 o prepošiljanju prispelih poštnih pošiljk na drug naslov, ki ga je tožena stranka predložila sodišču (priloga B1), je razvidno, da naročilo ne velja za vse pošiljke oz. da za sodna pisanja v pravdnem postopku ne velja. Na samem obrazcu naročila je namreč v 9. točki izrecno zapisano, da se pisma v pravdnem postopku, pisma v postopku vpisa v sodni register in postopku izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije, pisma v upravnem postopku in pisma v kazenskem postopku vročajo po posebnih zakonih, kar je v skladu z določbo 42. člena Zakona o poštnih storitvah (Ur. l. RS, št. 51/2009 s spremembami – ZPSto-2), ki v drugem odstavku določa, da mora izvajalec poštnih storitev poštno pošiljko vročati na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon, če poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk drugače, kakor je določeno v tem zakonu. Prepošiljanje sodnih pisanj v pravdnem postopku na drug naslov na podlagi naročila naslovnika – pravne osebe (ali fizične osebe) pošti (vročevalcu) torej glede na določbe ZPP ni možno oziroma ni dopustno, saj za vročanje veljajo izključno pravila, določena v ZPP.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.