Jedro

V primeru spora oziroma materialnopravnega razmerja, ki glede na svojo naravo s smrtjo stranke preneha in kot je to v konkretnem primeru, ko je toženec, kot dolžnik v spornem odškodninskem materialnopravnem razmerju, umrl, ker pa ni imel dedičev, je bila zapuščina kot zapuščina brez dedičev izročena v last Republiki Sloveniji, je s smrtjo prvotoženca prenehalo ne samo materialnopravno razmerje med tožnico in prvotožencem, ampak tudi procesno pooblastilo, ki ga je prvotoženec dal svojemu pooblaščencu odvetniku.

Zato pa njegova priglasitev stroškov njegovega zastopanja stranke kot pravdnih stroškov umrlega toženca pomeni dejanje nepooblaščene osebe, ki pa ga glede na določbo tretjega odstavka 98. člena ZPP sodišče ne bi smelo upoštevati.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka razveljavi.

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v točki I. izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 4. 2023 sklenilo, da se tožba zoper prvo toženo stranko zavrže (točka I izreka) in da je dolžna tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) prvo toženi stranki v 15. dneh povrniti 65.889,56 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku paricijskega roka.

2. Tožnica je v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma podredno razveljavi.

V pritožbi je navajala, da se je z razlogovanjem sodišče prve stopnje glede zavrženja tožbe mogoče strinjati, vendar pa je z njo v nasprotju odločitev pod točko II izreka. Če sodišče meni, da zaradi smrti prvotoženca in ker ta nima dedičev gre za neobstoječ pravni subjekt, ki ne more biti nosilec nikakršnih pravic in obveznosti, potem takšnemu subjektu sodna odločba ne more prisoditi stroškov. Zato je podano nasprotje med obrazložitvijo sklepa pod točko I izreka in izrekom pod točko II sklepa ter s tem podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje priznalo vrnitev stroškov neobstoječi osebi, je podana tudi absolutna bistvena kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep v točki II izreka prisoja pravdne stroške nekomu, ki ne more biti nosilec pravic in obveznosti. Ker je takšna odločitev tudi na škodo tožnice, gre za neupravičeno neenako obravnavo oziroma kršitev tožničine pravice do poštenega kontradiktornega postopka, s tem pa za kršitev ustavnih pravic in podanost kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V situaciji, kot je konkretna, v teoriji in praksi sicer ni izoblikovanega stališča, vendar pa je iz teoretičnih stališč teoretikov mogoče zaključiti, da subjektu, ki ne more biti nosilec pravic in obveznosti, zato pa tudi ne stranka postopka, sodišče ne more priznati stroškov postopka. V zvezi s takšnimi trditvami pritožnica v nadaljevanju povzema prepis stališč avtorjev A. Galiča in V. Rijavec iz njunih komentarjev k členoma 76 in 205 ZPP v Pravdni postopke, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba 2005 ter komentar N. Plavšak k členu 79 OZ, Obligacijski zakonik s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2003. V zvezi s temi poudarja, da se sodba ne more glasiti na umrlo osebo, tudi če se postopek zaradi smrti stranke, ki ima pooblaščenca, ne prekine, saj se bo takrat nadaljeval z njenimi (morda še neznanimi) dediči. Smrt stranke privede do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika in dedič postane stranka v trenutku smrti pod resolutivnim pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini. Če pa dedičev ni, subjekta, ki bi bil nosilec pravic in obveznosti ni več in mu zato ni mogoče priznati kakršnekoli pravice oziroma naložiti obveznosti. Ker v konkretnem primeru ni dedičev, ni procesnega nasledstva in je pooblaščencu na podlagi materialnega predpisa prenehalo pooblastilo. Konkretna situacija je podobna situaciji, ko je v teku spor v zvezi z nepodeljivimi pravicami in ko v primeru smrti stranke pride do ustavitve postopka. Ker ni možno dedovanje, ni tudi procesnega nasledstva. Glede na 142. a člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) se Republika Slovenija ne more šteti za dediča oziroma pravnega naslednika zapustnika. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje tudi zavrglo tožbo zoper pokojnega prvotoženca. Če sodišče ne more več odločiti o glavnem zahtevku, tudi ne more več odločati o stroških, ki so odvisni od glavnega zahtevka. Odvetnik kot pooblaščenec je zgolj podaljšana roka stranke. Če stranka ne more več opravljati procesnih dejanj, potem v njenem imenu teh ne more tudi pooblaščenec. Ker ni nikogar, ki bi vstopil v pravni položaj pokojnega prvotoženca, je šteti, da je pooblastilo pooblaščencu prenehalo s trenutkom smrti prvotoženca. Zato je priglasitev stroškov s strani tedanjega pooblaščenca pokojnega prvotoženca na naroku 2. 3. 2023 predstavljalo procesno dejanje neupravičene osebe. Sodišče prve stopnje bi zato moralo njegov takšen predlog zavreči bodisi zato, ker ga je podala neupravičena oseba, bodisi zato, ker neobstoječi osebi stroškov ni mogoče priznati. Stališče sodišča prve stopnje in sklicevanje na sklep VSL I Cpg 265/2017 je napačno, saj se ne nanaša na primerljivo situacijo.

3. Po pozivu sodišča je pooblaščenec pokojnega prvotoženca vložil odgovor na pritožbo. V njem je navajal, da je odločitev sodišča prve stopnje tako glede zavrženja tožbe kot glede odločitve o pravdnih stroških pravilna. Tožnica je dolžna pravdne stroške prvotoženca nakazati na fiduciarni račun pooblaščenca prvotoženca, ta pa bo prejeto plačilo uporabil za poplačilo do smrti prvotoženca še neplačanih storitev odvetniškega zastopanja, eventuelno razliko pa bo nakazal v dobro državnega proračuna. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil stroške vloženega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev pod točko I izreka sklepa sprejelo na podlagi ugotovitve, da je prvotoženec A. A. tekom pravdnega postopka (17. 7. 2021) umrl, v zapuščinskem postopku po njem pa se je ugotovilo, da ni imel dedičev, zato pa je bila s pravnomočnim sklepom zapuščinskega sodišča z dne 30. 1. 2023 njegova zapuščina kot zapuščina brez dedičev izročena v last Republiki Sloveniji. Ker je s trenutkom smrti sposobnost prvotoženca biti pravdna stranka prenehala, Republika Slovenija pa na podlagi 142.a člena ZD ne odgovarja za zapustnikove dolgove, tako prvotoženec nima pravnega naslednika. Ker takšne procesne pomanjkljivosti, ki onemogoča nadaljnjo pravdo, ni mogoče odpraviti, je sodišče prve stopnje tožbo zoper prvotoženca na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP zavrglo. Ker zavrženje tožbe pomeni tožničin neuspeh, pooblaščenec pokojnega prvotoženca pa je na naroku 2. 3. 2023 priglasil kot pravdne stroške pokojnega prvotoženca odvetniške stroške zastopanja le-tega, je glede teh na podlagi določil 154. člena ZPP v točki II. izreka sklepa odločilo, da jih je tožnica dolžna povrniti prvotožencu (odločitev pod točko II. izreka sklepa).

6. Zahtevek na povračilo pravdnih stroškov se obravnava in sodna odločba o tem zahtevku izda le v tistem postopku, v katerem so stroški nastali, ter jih ni mogoče niti istočasno niti kasneje uveljavljati v drugi pravdi1. Odločanje o pravdnih stroških je tako akcesornega značaja2. Sicer pa so pravdni stroški izdatki stranke, ki tej nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, pravdne stroške stranke pa predstavljajo tudi stroški odvetnika kot pooblaščenca stranke (151. člen ZPP). Med odvetnikom in pravdno stranko je sicer obligacijskopravno razmerje (74. člen OZ). Zato lahko odvetnik zahteva plačilo svojih stroškov na podlagi tega razmerja le od svoje stranke, ne pa od nasprotne stranke, saj ni z njo v nobenem pravnem razmerju. Vsaka stranka sama predhodno krije pravdne stroške (152. člen ZPP), ti pa v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic (praviloma) materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil. Pri tem pa je odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj (razen če gre za separatne stroške)3. 7. S smrtjo fizične osebe med pravdo njena sposobnost biti stranka postopka preneha. Ker pa praviloma procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha, načeloma pravdo naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti stranke dalje pooblaščenec njenih dedičev (100. člen ZPP). Vendar slednje velja le v primeru, ko spor izvira iz obligacijskopravnega oziroma materialnopravnega razmerja, ki glede na svojo naravo s smrtjo upnika ali dolžnika ni prenehalo in so se zaradi pravnega nasledstva spremenili le njegovi subjekti. Torej v sporih, ki se nanašajo na takoimenovane podedljive pravice, ko so v položaj umrlega upnika v trenutku njegove smrti po načelu ipso iure dedovanja (132. člen ZD) vstopili njegovi dediči oziroma, ko so v položaj dolžnika po pravilu, da dedičji odgovarjajo za zapustnikove dolgove (prvi odstavek 142. člena ZD) vstopili njegovi dediči. V takšnem primeru se nadaljevanje materialnopravnega razmerja, iz katerega izvira spor, odraža na procesnem področju, in sicer tako, da če umrli v pravdi ni imel pooblaščenca, se postopek prekine, dokler ga ne prevzamejo dediči (1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP in prvi odstavek 208. člena ZPP), če pa je imel pooblaščenca, prekinitve postopka ni, saj pooblaščenec s trenutkom smrti stranke (in do preklica) postane pooblaščenec dedičev4. Drugače pa je v primeru spora oziroma materialnopravnega razmerja, ki glede na svojo naravo s smrtjo stranke preneha in kot je to v konkretnem primeru, ko je toženec, kot dolžnik v spornem odškodninskem materialnopravnem razmerju, umrl, ker pa ni imel dedičev oziroma univerzalnih naslednikov, je bila v zapuščinskem postopku njegova zapuščina kot zapuščina brez dedičev izročena v last Republiki Sloveniji, za tovrstno izročitev pa prvi odstavek 142.a člena ZD določa, da Republika Slovenija ne odgovarja za zapustnikove – toženčeve dolgove. V ugotovljenih okoliščinah je tako s smrtjo prvotoženca prenehalo ne samo materialnopravno razmerje med tožnico in prvotožencem, ampak tudi procesno pooblastilo, ki ga je prvotoženec dal svojemu pooblaščencu odvetniku5. V tem primeru namreč Republika Slovenija ni dedič oziroma univerzalni naslednik umrle stranke, zato pa pooblaščenec po smrti stranke ne more opravljati nadaljnjih procesnih dejanj kot pooblaščenec dedičev umrle stranke, pa tudi ne opravljati procesnih dejanj zaradi preprečitve morebitne škode, dokler dediči ne bi sami prevzeli pravde, saj ni dedičev oziroma univerzalnih naslednikov, ki bi lahko vstopili v procesno razmerje6. Glede na navedeno je torej v okoliščinah konkretnega primera s smrtjo prvotoženca (17. 7. 2021) procesno pooblastilo njegovega pooblaščenca – odvetnika prenehalo. Zato pa njegova priglasitev stroškov njegovega zastopanja stranke na naroku 2. 3. 2023 kot pravdnih stroškov umrlega toženca pomeni dejanje nepooblaščene osebe, ki pa ga glede na določbo tretjega odstavka 98. člena ZPP sodišče ne bi smelo upoštevati. Po navedeni določbi namreč sodišče dejanje, ki ga je opravila oseba brez pooblastila in to ni vložitev tožbe ali pravnega sredstva, ne upošteva. Pritožbene tovrstne trditve pritožnice se tako izkažejo kot utemeljene in je zato pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko II razveljavilo. Iz enakih razlogov pritožbeno sodišče sicer ni upoštevalo tudi vloženega odgovora na pritožbo in v njem podane zahteve odvetnika za povrnitev odvetniških stroškov za njegovo sestavo.

8. Glede na zgornjo odločitev so postali pravno nepomembni in neutemeljeni vsi nadaljnji pritožbeni očitki pritožnice, med drugim tudi o nasprotnosti razlogov odločitve pod točko I izreka in izreka pod točko II in s tem o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter o podanosti kršitev iz 8. oz. 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Ker pritožnica pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje pod točko I izreka sklepa vsebinsko pritožbeno ni izpodbijala, ampak ji je celo pritrjevala, je glede nje pritožbeno sodišče opravilo le preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker takšnih kršitev ni našlo, je pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko I izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Pritožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP). Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče pojasnilo že zgoraj, zakaj o njih ni odločalo.

1 J. Juhart, Civilno procesno pravo, Univerzitetna založba v Ljubljani, stran 242, N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 22. 2 razen glede separatnih stroškov. 3 N. Betteto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 29. 4 tako VS RS II Ips 312/2016. 5 S smrtjo prvotoženca je tako prvotoženčev pooblaščenec glede morebitnih neplačanih storitev zastopanja postal upnik umrlega prvotoženca in bi kot tak lahko svojo terjatev uveljavil v zapuščinskem postopku po umrlem prvotožencu na način, kot to določa 142.b člen ZD. 6 Materialnopravna podlaga prenehanja pooblastila v tovrstni situaciji izhaja tudi iz določbe tretjega odstavka 79. člena OZ, ki določa, da pooblastilo preneha s smrtjo tistega, ki ga je dal, razen če se začeti posel ne more prekiniti brez škode za pravne naslednike.