Jedro

V več odločitvah VS RS se je izoblikovalo stališče, da je v primeru, ko odvzem iz posesti ni temeljil na zakonito izvedenem razlastitvenem postopku, razlastitveni zavezanec upravičen tudi do nadomestila za čas od odvzema iz posesti do pravnomočnosti odločbe o razlastitvi.

Tudi v primerih, ko je odločba o razlastitvi sledila dejanskemu odvzemu iz posesti, zakonske zamudne obresti predstavljajo nadomestilo za zamudo s plačilom odškodnine za razlastitev. Ker je predlagateljica lahko odškodnino – in s tem tudi zakonske zamudne obresti – zahtevala šele po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi, tudi zastaranje obrestnega zahtevka ni moglo pričeti teči prej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna predlagateljici plačati 244,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 1996 dalje in da stroške postopka trpi nasprotna udeleženka.

2. Nasprotna udeleženka v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Vztraja pri stališču, da je odškodnino za razlaščeno zemljišče že plačala. Zamuda je nastala z dnem pravnomočne odločbe o razlastitvi 10. 12. 2019. Zamudne obresti gredo lahko kvečjemu od tega trenutka.

Obrestni del terjatve je zastaran. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti ne predstavlja nadomestila za dejansko razlastitev, ampak odškodnino, ki zastara po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker obrestne terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve (347. člen OZ), je zahtevek za obresti, zapadle pred 2017, zastaran. Poleg tega je bila predlagateljica lastnica razlaščene nepremičnine šele od oktobra 2011 in odtlej nanjo ni naslovila zahtevka za uporabo ali povrnitev pridobljene koristi. To ji tudi sicer ne gre, ker je po spornem zemljišču tedaj že tekla državna cesta. Kot izhaja iz odločbe US RS Up-849/14 z dne 27. 9. 2018, z odločitvami o zastaranju zahtevka za plačilo odškodnine ni bila kršena pravica do zasebne lastnine.

3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Z vmesnim sklepom je bilo že odločeno o temelju, kar pomeni, da sta tako morebitno plačilo predlagateljičinemu predniku kot zastaranje nepomembna. Ker pred uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) 17. 11. 2017 kot zavezanka ni mogla začeti razlastitvenega postopka, zastaranje tedaj ni teklo. Po stališču VS RS pripada razlastitvenemu zavezancu tako pravica do povrnitve škode zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine kot tudi odškodnina v višini vrednosti odvzete nepremičnine ob odvzemu iz posesti (sklepa II Ips 874/2009, III Ips 46/2014 in II Ips 335/2017).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, - da je predlagateljičin pravni prednik posest parcele 0000-69/4 izgubil najkasneje 2. 7. 1996, - da nasprotna udeleženka ni dokazala, da je za razlaščeno nepremičnino že plačala odškodnino, - da je odločba o razlastitvi z dne 5. 11. 2009 postala pravnomočna 10. 12. 2019, - da je vrednost parcele na dan 2. 7. 1996 znašala 58.493,94 SIT (244,09 EUR), - da je bil predlog za plačilo odškodnine vložen 30. 3. 2020. 6. Sodišče je zavzelo stališče, (1) da nasprotna udeleženka ni dokazala, da bi karkoli plačala na račun odškodnine za razlastitev, (2) da zamudne obresti predstavljajo nadomestilo za predčasen odvzem iz posesti oziroma pavšalno odškodnino za uporabo tujega denarja zaradi zamude pri izplačilu odškodnine glede na časovni razkorak med odvzemom nepremičnine iz posesti v 1996 in pravno razlastitvijo v 2019 in (3) da je zastaranje zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti pričelo teči z iztekom dvoinpolmesečnega roka, po izteku katerega lahko razlastitveni upravičenec pri sodišču zahteva plačilo odškodnine.

7. Zaključek sodišča, da nasprotna udeleženka ni dokazala, da bi plačala odškodnino za razlaščeno nepremičnino, temelji na ugotovitvi, da ni predložila listine, ki bi potrjevala plačilo. Zgolj z vztrajanjem pri nasprotnem pritožnica ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti te ugotovitve.

8. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da predlagateljici ne gredo zamudne obresti od trenutka, ko je bila nepremičnina odvzeta iz posesti njenega pravnega prednika. V več odločitvah VS RS se je izoblikovalo stališče, da je v primeru, ko odvzem iz posesti ni temeljil na zakonito izvedenem razlastitvenem postopku, razlastitveni zavezanec upravičen tudi do nadomestila za čas od odvzema iz posesti do pravnomočnosti odločbe o razlastitvi. V tem obdobju je bil njegov lastninski položaj primerljiv s položaji oseb, ki jim je bila lastninska pravica odvzeta v skladu s predpisi o razlastitvi, ni pa imel možnosti zahtevati odškodnine za odvzeto nepremičnino in – v primeru zamude – plačila zamudnih obresti.1 Ni namreč več mogel izvrševati temeljnih lastninskih upravičenj, na drugi strani pa ni mogel začeti razlastitvenega postopka in doseči izdaje razlastitvene odločbe, ki je bila predpostavka za uveljavljanje pravice do odškodnine.

9. Pravilno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da obrestni del terjatve še ni zastaran. V sodni praksi VS RS se je že izoblikovalo stališče, da (tudi) v primerih, ko je odločba o razlastitvi sledila dejanskemu odvzemu iz posesti, zakonske zamudne obresti predstavljajo nadomestilo za zamudo s plačilom odškodnine za razlastitev. Ker je predlagateljica lahko odškodnino – in s tem tudi zakonske zamudne obresti – zahtevala šele po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi, tudi zastaranje obrestnega zahtevka ni moglo pričeti teči prej.2

10. Iz odločbe US RS Up-849/14 z dne 27. 9. 2018, na katero se sklicuje pritožnica, ne izhaja drugačno stališče. Ustavno sodišče se je izreklo o vprašanju zastaranja zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine, ki je bila lastniku odvzeta iz posesti, ne da bi bil izveden razlastitveni postopek. Izrecno je navedlo, da predmet odškodninskega spora, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ni bilo nadomestilo za (v skladu z zakonom) razlaščeno nepremičnino,3 ampak odškodnina zaradi toženkinega nedopustnega ravnanja (ki je na nepremičnini v lasti tožnikov zgradila daljnovod, ne da bi bil pred tem izveden razlastitveni postopek).

11. Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Glej sklepa II Ips 335/2017 z dne 26. 4. 2018, 34. točka obrazložitve ter v opombah navedene odločbe VS RS in US RS in II Ips 90/2020 z dne 27. 1. 2021, 21. točka obrazložitve. 2 Glej sodbo VS RS II Ips 39/2020 z dne 25. 9. 2020, 21. do 25. točka obrazložitve. 3 V 50. točki obrazložitve je navedeno: "Pomembno je, da stališče sodišč o zastaranju odškodninskega zahtevka ne pomeni, da bi z zastaranjem pritožnice izgubile možnost uveljaviti pravico do odmene, ki jo zagotavlja 69. člen Ustave, še preden bi jo imele možnost uveljaviti." Tako tudi VS RS v že navedenih sodbi II Ips 39/2020 (25. točka obrazložitve) in sklepu II Ips 90/2020 (17. točka obrazložitve).