Jedro

Delodajalec ne more enostransko delavcu izplačevati nižjih pravic, kot mu gredo skladno z zakonom ali kolektivno pogodbo.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da so bile pogodbe o zaposlitvi sestavljene na klasičnem obrazcu, ki opcije za neenakomerni delovni čas ni imel. Zakonodaja ne zavezuje delodajalca, da bi moral z delavcem skleniti pogodbo o zaposlitvi na kakršnem koli obrazcu, mora pa biti pogodba o zaposlitvi skladna z delovnopravno zakonodajo in sicer z ZDR‑1, kolektivno pogodbo dejavnosti in splošnimi akti delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvemu tožniku iz naslova nadur za čas od septembra 2012 do avgusta 2016 bruto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi na ustrezni neto znesek od 18. dne v posameznem mesecu do plačila (I./1. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek prvega tožnika za plačilo 115,00 EUR iz naslova odbitkov pri plači za avgust 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2012 dalje do plačila (I./2. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek prvega tožnika za čas od septembra 2012 do avgusta 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi na ustrezni neto znesek (I./3. točka). Ustavilo je postopek za umaknjeni del tožbe za čas od januarja 2013 pa do vključno julija 2016 (I./4. točka). Zavrglo je tožbo prvega tožnika v delu, da je tožena stranka dolžna od vtoževanih bruto zneskov odvesti davke in prispevke organom in institucijam določenih z zakonom (I./5. točka).

Glede drugega tožnika je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati drugemu tožniku iz naslova nadur za čas od septembra 2012 do decembra 2016 bruto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi na ustrezni neto znesek od 18. dne v posameznem mesecu do plačila (II./1. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek iz naslova nadur za čas od septembra 2012 do decembra 2016 v bruto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi na ustrezni neto znesek (II./2. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo potnih stroškov za obdobje od septembra 2012 do vključno novembra 2016 v mesečnem znesku 11,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (II./3. točka). Ustavilo je postopek za umaknjeni del tožbe za čas od decembra 2012 do vključno oktobra 2016 (II./4. točka). Zavrglo je tožbo drugega tožnika v delu, da je tožena stranka dolžna od vtoževanih bruto zneskov odvesti davke in prispevke organom in institucijam določenim z zakonom (II./5. točka).

Odločilo je, da je prvi tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 952,13 EUR v roku 15 dni od poteka paricijskega roka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je še, da je drugi tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 872,15 EUR v roku 15 dni po poteku paricijskega roka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep, in sicer izpodbija sodbo delno, in sicer v 1. točki I. dela izreka ter v 1. točki II. dela izreka, III. in IV. del izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je navedlo, da tožena stranka glede na določbe pogodbe o zaposlitvi ni izkazala, da sta imela tožnika neenakomerno razporejen delovni čas. Res je sicer v pogodbah o zaposlitvi za oba tožnika navedeno, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za polni delovni čas 40 ur tedensko, gre pa za pogodbi o zaposlitvi na obrazcu, ki opcije za neenakomeren delovni čas sploh ni imel. Iz potnih nalogov ter iz zapisov tahografov je razvidno, da sta tožnika dejansko delala 5 ali 6 dni na teden, da je bil urnik nedefiniran in vezan na naravo dela (torej nepredvidljiv). Včasih sta delala tudi manj kot 8 ur dnevno. V zvezi z navedenim je potrebno upoštevati tudi določbo 148. člena ZDR-1 (oziroma 147. člen ZDR), ki določa, da je lahko delovni čas zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov neenakomerno razporejen. Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden. V samih pogodbah je zapisano, da se za vse zadeve, ki niso urejene s to pogodbo, neposredno uporabljajo določbe aktov družbe, kolektivnih pogodb in veljavne zakonodaje. Toženec opozarja tudi na določbo Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zaposlitveni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), ki v 4. členu določa, da je najdaljši tedenski delovni čas lahko povečan na 60 ur samo, če se v teku 4 mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Sodišče je napačno upoštevalo zgolj podatke, ki se nanašajo na obdobje enega meseca, pač pa je bilo potrebno upoštevati časovno obdobje, kot ga določa ZDCOPMD oziroma ZDR-1. V pogodbi o zaposlitvi je naveden 40-urni delovni teden. Ker je sodišče upoštevalo nadure, opravljene v obdobju enega meseca in takšno nalogo dodelilo izvedencu, je napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče bi moralo upoštevati opredeljeno delo tožnikov v daljšem časovnem obdobju 6 mesecev (referenčno obdobje) ali v obdobju enega tedna (nikakor pa ne v obdobju enega meseca).

Sodišče ugotavlja, da naj bi se tožnika in tožena stranka dogovorili za višino plačila na dan, pri čemer naj bi se odpovedala plačilu za nadurno delo. Sodišče navaja tudi izpovedi A.A. in B.B. (ne C.). Gre za napačen zaključek sodišča, kar dodatno dokazuje, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Dogovorjeno je bilo plačilo 75,00 EUR na dan, 50,00 EUR kot dodatek za delovno uspešnost, delovne sobote do 12. ure se plačajo 30,00 EUR, po 12. uri pa 75,00 EUR, dopust 30,00 EUR dnevno, bolniška odsotnost pa 27,00 EUR dnevno. Podana je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Znesek, ki je bil dogovorjen, je seveda zajemal tudi nadure. Plača je bila dogovorjena v bruto znesku, ustni dogovor o višji plači ni ničen, če je za delavca ugodnejši, čemur pritrjuje tudi sodišče samo. Sodišče navaja, da primanjkljaj v plačilu nadur ne more biti pokrit s plačilom dnevnic, čemur pa toženec nasprotuje. Ustni dogovor je v skladu s sodno prakso dogovorjen, če je za delavca ugodnejši. Potrebno je zaključiti, da sta bila tožnika obogatena, saj sta prejemala dvojno plačilo, in sicer v sklopu obstoječega dogovora, nato pa še na podlagi sodbe sodišča. Prejemala sta višjo osnovno plačo, delodajalec je plačeval višje prispevke, kot bi jih sicer moral. Sodišče je napačno ravnalo, da v izračun ni vštevalo plačanih dnevnic, kakor je tožena stranka že opozarjala ves čas postopka. Izvedenec je sestavil dve tabeli in sicer verzijo 1 in verzijo 2. Sodišče je spregledalo, da sta tožnika prejemala višje osnovne plače, kot bi jima pripadale na podlagi pogodb o zaposlitvi. Verzija 2 je napačno izračunana za oba tožnika. Tahograf najbolj realno prikazuje čas vožnje. Tožnika nista prekoračila dnevnega limita vožnje, pretežno sta bila pod dovoljenim minimumom. Posledično navedenemu tožena stranka prereka tudi izrek o stroških postopka, saj je sodišče glede na uspeh v pravdi zmotno odločilo o stroških. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka oziroma kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer se pritožbeni ugovor nanaša na to, da je bilo dogovorjeno plačilo, ki je obsegalo tudi plačilo nadur, sicer pa je tožena stranka plačala nadure z dnevnicami. Nadure ne spadajo v plačilo za delo, ko naj bi bili v plačilo zajeti tudi vsi dodatki k plači, torej tudi delovna uspešnost, dodatek za delovno dobo, prevoz na delo, nadure, dnevnice, nočno delo, prazniki, dopust, bolniška odsotnost. Jasno je, da delodajalec ne more na tak način izplačevati vseh pravic delavca, ki mu sicer gredo k plači. Nedvomno plačilo dnevnic tudi ne more predstavljati plačila nadur, kot si to zmotno tolmači tožena stranka. Tudi sicer kakršenkoli ustni dogovor ne more pomeniti odpovedi plačilu nadur. Sicer pa naveden pritožbeni ugovor lahko pomeni le uveljavljanje nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve pravil postopka.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo o plačilu nadur za čas od leta 2012 do 2016 za dva tožnika, zaposlena pri toženi stranki. Sodišče je združilo dve zadevi obeh tožnikov in sicer Pd 386/2017 in Pd 387/2017 in ju obravnavalo v predmetni zadevi Pd 386/2017. 7. Glede na podane pritožbene navedbe o neenakomerno razporejenem delovnem času tožnikov, pritožbeno sodišča ugotavlja, da ne držijo, saj tožena stranka ni dokazala neenakomerne razporeditve delovnega časa, pri čemer je bila tožena stranka glede tega zaradi svojih skopih navedb v odgovoru na tožbo s strani sodišča celo opozorjena, da poda ustrezne dokazne predloge, česar pa ni storila, sklicujoč se na specifično naravo dela voznika tovornega vozila in na Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih - (Ur. l. RS, št. 76/2005 in nadalj. - ZDCOPMD), na kar se sklicuje tudi v pritožbi. Sodišče je pravilno štelo, da tožena stranka ni izkazala, da sta imela tožnika neenakomerno razporejen delovni čas. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. - ZDR) kot tudi na Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1), pri čemer ZDR-1 v 143. členu določa, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden, 144. člen ZDR-1 pa določa, da nadurno delo lahko traja največ 8 ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto. Delovni dan lahko traja največ 10 ur. Dnevna, tedenska in mesečna časovna obremenitev se lahko upošteva kot povprečna obremenitev v obdobju, določenem z zakonom ali kolektivno pogodbo in ne sme biti daljše od 6 mesecev. Prvi odstavek 148. člena ZDR-1 določa, da se razporejanje in pogoji za začasno prerazporeditev delovnega časa določijo s pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo, pri tem pa pred začetkom koledarskega leta delodajalec določi letni razpored delovnega časa in o tem obvesti delavce na običajen način. Kot že navedeno, tožena stranka s tožnikoma v pogodbi o zaposlitvi ni uredila drugačnega delovnega časa, kot sedaj navaja med postopkom, pri čemer pa iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka tožnikoma v vtoževanem obdobju ni niti obračunavala niti izplačevala nadur, ob tem pa je navajala, da se je z delavci dne 8. 1. 2011 dogovorila, da bodo dnevno dobivali na dan plačo 75,00 EUR ter 50,00 EUR kot dodatek - delovna uspešnost, ki je bila izplačevana fiksno, ne glede na to, ali so delavci tisti mesec delali, delovne sobote do 12. ure so bile plačane 30,00 EUR, ter je navedeno plačilo spadalo v morebitne nadure, potne stroške in ostalo. Tožnika sta navajala, da omenjeni dogovor ni vseboval dogovora o nadurah, praznikih ali nočnem delu. Delodajalec ne more enostransko delavcu izplačevati nižjih pravic, kot mu gredo skladno z zakonom ali kolektivno pogodbo.

8. Ob navedenem tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da so bile pogodbe o zaposlitvi sestavljene na klasičnem obrazcu, ki opcije za neenakomerni delovni čas ni imel. Zakonodaja ne zavezuje delodajalca, da bi moral z delavcem skleniti pogodbo o zaposlitvi na kakršnem koli obrazcu, mora pa biti pogodba o zaposlitvi skladna z delovnopravno zakonodajo in sicer z ZDR‑1, kolektivno pogodbo dejavnosti in splošnimi akti delodajalca.

9. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede izvedbe dokaza z izvedencem za promet – tahografi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec podal svoje izvedensko mnenje z dne 18. 10. 2019, v nadaljevanju je glede na podane pripombe obeh strank dodatno podal odgovore na pripombe stranka na izvedensko mnenje dne 12. 2. 2020, nato pa ga je sodišče tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo dne 13. 2. 2020, kjer je pojasnil svoja stališča. Zaslišani izvedenec je pojasnil, da so potni nalogi, priloženi k spisu, izpolnjeni dokaj pomanjkljivo in netočno, na kar kaže tudi primerjava s tahografskimi zapisi in zapisi sistema za satelitsko sledenje vozil. Tako se na podlagi potnih nalogov ne da natančno izračunati podatkov. Izvedenec je pojasnil, da je ob podatkih, ki so mu bili na razpolago, poskušal pridobiti podatke tudi s strani tožene stranke, ki pa jih ni uspel dobiti. Pojasnil je, da je glede na njegova strokovna znanja in izkušnje kot eno uro štel razklad in naklad, kot je bilo to v drugih podobnih primerih.

10. Prav tako ni utemeljen pritožbeni ugovor glede obračuna in izplačil nočnega dela. Glede nočnega dela je izvedenec upošteval fond ur med 23. in 6. uro in navedel, da stoji za svojim fondom ur. Pri tem je pojasnil, da je večkrat prosil toženo stranko, da mu dostavi določene podatke, ki jih ni prejel. Sodišče je štelo, da tožena stranka ni ugovarjala višini urne postavke za naduro, pri čemer sta oba tožnika štela enotno postavko 6,24 EUR, pri čemer je redno delo bilo vrednoteno s 4,80 EUR, nadure pa sta povečala za 130 %. V spornem obdobju je bila odpovedana Kolektivna pogodba za dejavnost prometa blaga v cestnem prometu in ni veljala nobena pogodba, pri čemer to ne pomeni, da delavci ne bi bili upravičeni do dela preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na stališče sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, tako da je pravilno štelo znesek 6,24 EUR/uro. Glede izplačila nočnega dela pa pritožbeno sodišče navaja, da bi bila tožnika upravičena kvečjemu do višjega zneska, pri čemer je sodišče upoštevalo le nadure, ne pa še dodatka za nočno delo.

11. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da je odločitev o stroških postopka pravilna, saj je sodišče upoštevalo potrebne stroške obeh strank in jih odmerilo upoštevaje pri tem 154. člen in 155. člen ZPP. Po pobotu posameznih stroškov je sodišče odločilo, da je prvi tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 952,13 EUR v roku 15 dni po poteku paricijskega roka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je sodišče pravilno odločilo o stroških za drugega tožnika in jih odmerilo v višini 872,15 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni po poteku paricijskega roka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev temelji na določilu 165. člena v povezavi s 155. členom ZPP.