Jedro

Postopek zavarovanja je sodišče prve stopnje ustavilo šele z izpodbijanim sklepom, zato je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep, glede na to, da pritožnik do njegove izdaje ni preklical pooblastila in mu do takrat ni prenehalo pooblastilo, utemeljeno vročilo pooblaščencu drugega tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek zavarovanja za začasno odredbo, na podlagi sklepov o izdani začasni odredbi z dne 15. 2. 2017 in z dne 2. 3. 2017, ustavilo in razveljavilo opravljena dejanja (I. točka izreka sklepa) ter odločilo, da se v zemljiški knjigi pri nepremičninah parc. št. ..., ..., ..., ..., ..., ... in ..., vse k.o. ..., izbriše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve, vse pod ID omejitve ..., in pri nepremičninah parc. št. ..., ..., *..., ..., ..., ..., ... in ..., vse k.o. ..., izbriše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve vse pod ID omejitve ... . Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je na predlog tožeče stranke izdalo dve začasni odredbi, eno z dne 15. 2. 2017 in drugo z dne 2. 3. 2017, s katero je toženi stranki prepovedalo obremeniti in odtujiti že zgoraj navedene nepremičnine. V obeh začasnih odredbah je sodišče odločilo, da veljata še 15 dni od pravnomočnega zaključka tega pravdnega postopka. Dne 21. 8. 2019 je bila izdana sodba, ki je postala pravnomočna v zvezi s sklepom (prav: sodbo) Višjega sodišča v Celju dne 6. 2. 2020. 15 dni po pravnomočnosti slednje sodbe je potekel čas, za katerega je bila izdana začasna odredba, zato je v skladu z določbo prvega odstavka 278. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) odločilo, da se postopek zavarovanja z začasno odredbo ustavi in se razveljavi opravljena dejanja. Glede na to, da je prepoved odtujitve in obremenitve na podlagi začasne odredbe zaznamovana v zemljiški knjigi, pa je sodišče še odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa po uradni dolžnosti vložilo predlog za izbris te zaznambe v skladu z določilom 100. člena Zakona o zemljiški knjigi.

2. Drugi tožnik M. K. se je zoper uvodoma navedeni sklep pritožil zaradi kršitve določb Ustave RS in iz vseh pritožbenih razlogov (1. točka prvega odstavka 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), še posebej pa razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bil 3. 6. 2020 seznanjen s sklepom Okrožnega sodišča v Celju P 703/2016 z dne 20. 5. 2020, torej pritožbeno izpodbijanim sklepom, in da prereka vse navedbe iz napadenega sklepa, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se odrejeno zavarovanje z začasno odredbo v zadevi P 703/2016 na podlagi sklepov o izdani začasni odredbi z dne 15. 2. 2017 in z dne 2. 3. 2017 ohrani v veljavi, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik navaja, da je bilo Okrožno sodišče v Celju dolžno po pravnomočni sodbi v predmetni zadevi izdati napadeni sklep in ga posredovati vsem strankam postopka ter jih poučiti o možnostih pritožbe, česar pa sodišče ni storilo, saj pritožnik dejansko s strani sodišča nikoli ni prejel izpodbijanega sklepa oziroma mu ni bil vročen izpodbijan sklep, kar nedvomno predstavlja kršitev pravil pravdnega postopka. O napadenem sklepu je bil seznanjen zgolj posredno - ustno s strani prve tožeče stranke. Po védenju pritožnika napadenega sklepa ni prejela niti prva tožeča stranka, ki je za njegov obstoj izvedela posredno od tretje osebe. Pritožnik je svojemu pooblaščencu v predmetnem pravdnem postopku izdal pooblastilo, ki je bilo dano za vložitev tožbe in do trenutka vložitve pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in ki je prenehalo s trenutkom, ko je pooblaščenec vložil pritožbo. Vendar tudi, če ne bi bilo pooblastilo pooblaščencu dano samo do vložitve pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v predmetni zadevi, je pooblastilo pooblaščencu v vsakem primeru prenehalo s koncem postopka v zadevi P 703/2016. Postopek v zadevi P 703/2016 je bil zaključen dne 6. 2. 2020, ko je postala sodba sodišča druge stopnje pravnomočna in zatorej pooblaščenec od tega dne dalje ni več zastopal druge tožeče stranke in bi sodišče zato moralo vsa nadaljnja pisanja vročati drugi tožeči stranki neposredno, kar pa ni storilo. Možno je sicer, da je Okrožno sodišče v Celju napaden sklep vročilo nekdanjemu pooblaščencu drugega tožnika v zadevi P 703/2016, vendar pa ta vročitev ni bila izvedena veljavno in v skladu z zakonom, saj bi morala vročitev biti izvedena drugi tožeči stranki osebno. Ker nekdanji pooblaščenec drugega tožnika, v trenutku, ko mu je bil verjetno neveljavno vročen napaden sklep Okrožnega sodišča v Celju, ni bil več pooblaščenec drugega tožnika, saj mu je pooblastilo že prenehalo, posledično tudi ni bil pooblaščen za sprejetje napadenega sklepa in si posledično dejanje ne gre razlagati kot vročitev po pooblaščencu iz 137. čl. ZPP. Pritožnik navaja, da pooblastilo preneha s koncem postopka, za katerega je bilo dano, oziroma v primeru, da je pooblastilo dano za opravo določenih dejanj, pa preneha z izvršitvijo teh. Drugi tožnik je svojemu nekdanjemu pooblaščencu v predmetni zadevi dal pooblastilo za zastopanje do vložitve pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je prenehalo v trenutku, ko je pooblaščenec pritožbo vložil. Sodišče je, s tem ko napadenega sklepa ni vročilo drugemu tožniku, nedvomno kršilo določilo petega odstavka 98. člena ZPP, saj v trenutku izdaje oziroma vročanja napadenega sklepa ni preverilo veljavnosti pooblastila nekdanjega pooblaščenca drugega tožnika in napadenega sklepa ni vročilo drugemu tožniku. Posledično je bilo celotno vročanje napadenega sklepa nepravilno in nezakonito. Zaradi nevročitve napadenega sklepa in posledične nemožnosti seznanitve z napadenim sklepom, kot posledico napake sodišča, je bila drugemu tožniku kršena ustavno zagotovljena pravica do enakega varstva pravic iz 22. in 25 člena Ustave Republike Slovenije, vključno s 5. členom ZPP, ki ureja strankino pravico do izjave, in 363. č1enom ZPP, ki ureja pravico stranke do pritožbe zoper sklep sodišča. Drugi tožnik zvezi z zgornjimi navedbami zatrjuje in uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve Ustave RS.

3. Prva tožeča stranka in toženi stranki nista vložili odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi odstavek 137. člena ZPP določa, da se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. V tej določbi je torej določeno pravilo o obveznem vročanju pisanj zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Vročitev stranki neposredno v takem primeru sploh ne šteje za veljavno opravljeno in pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Glede na podatke v spisu sta tožnika, ki ju je po pooblastilu zastopal L. P., odvetnik v M., dne 8. 11. 2016 vložila zoper toženo stranko tožbo na izpolnitev fiduciarnega dogovora in predlog za izdajo sklepa o začasni odredbi in priložila pooblastili. Iz pooblastila, ki ga je drugi tožnik podpisal dne 3. 11. 2016 izhaja, da pooblastilo obsega tudi sprejem odločb, vabil, vlog nasprotnih strank in drugih pisanj, potem ko je dano pooblastilo in v zvezi z zadevo, v kateri je pooblastilo dano. Glede na to, da je bilo pooblastilo dano tako v zvezi z glavno zadevo - pravdno zadevo po tožbi na izpolnitev fiduciarnega dogovora, kot v zvezi z zadevo zavarovanja nedenarne terjatve, saj iz pooblastila v spisu (priloga A2) ni razvidno, da je bilo dano zgolj v zvezi z glavno zadevo, je pooblastilo, ki ga je drugi tožnik podpisal dne 3. 11. 2016 obsegalo tudi sprejem odločb v zadevi zavarovanja nedenarne terjatve. Pritožnik z ničemer ni izkazal, da je svojemu pooblaščencu izdal pooblastilo, ki je bilo dano le za vložitev tožbe in do trenutka vložitve pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in ki je prenehalo s trenutkom, ko je pooblaščenec vložil pritožbo. Zmotno tudi meni, da tudi če ne bi bilo pooblastilo pooblaščencu dano samo do vložitve pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v predmetni zadevi, je pooblastilo pooblaščencu v vsakem primeru prenehalo s koncem postopka v zadevi P 703/2016, saj spregleda, da je bilo pooblastilo dano tudi v zvezi z zadevo zavarovanja, torej tudi za postopek zavarovanja, ki pa s pravnomočnostjo sodbe v zadevi P 703/2016 še ni bil ustavljen. Pritožnik si zato zmotno razlaga, da pooblaščenec od 6. 2. 2020, ko je bil zaključen postopek v glavni zadevi P 703/2016 (zadevi po tožbi), dalje ni več zastopal druge tožeče stranke in da bi sodišče zato moralo vsa nadaljnja pisanja vročati pritožniku neposredno, kar pa ni storilo. Postopek zavarovanja je sodišče prve stopnje ustavilo šele z izpodbijanim sklepom, zato je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep, glede na to, da pritožnik do njegove izdaje ni preklical pooblastila in mu do takrat ni prenehalo pooblastilo, utemeljeno, v skladu z določbo prvega odstavka 137. člena ZPP vročilo pooblaščencu drugega tožnika.

7. Neutemeljeni so zato očitki, da je sodišče prve stopnje, s tem ko napadenega sklepa ni vročilo drugemu tožniku, kršilo določilo petega odstavka 98. člena ZPP. Ob izdaji izpodbijanega sklepa je bilo v spisu veljavno pooblastilo za zastopanje tudi v postopku zavarovanja, zato je sodišče prve stopnje upravičeno izpodbijani sklep vročilo pooblaščencu in ne drugemu tožniku neposredno. Celotno vročanje izpodbijanega sklepa je bilo pravilno in zakonito. Pritožnik tudi zmotno meni, da bi mu moral biti izpodbijani sklep vročen osebno. Izpodbijani sklep glede na določbo prvega in drugega odstavka 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ ni sklep, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje vročiti osebno stranki. Tudi sicer pa se skladno z določbo osmega odstavka 142. člena ZPP šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Po obrazloženem niso utemeljeni očitki, da je bila zaradi nevročitve izpodbijanega sklepa in posledične nemožnosti seznanitve z napadenim sklepom drugemu tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. in 25. člena Ustave, pravica do izjave in pravica do pritožbe, in da so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Pritožbeno sodišče je glede na neuspeh s pritožbo odločilo, da mora pritožnik sam kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 15. ter 239. členom ZIZ).