Jedro

Iz dokazov, izvedenih na naroku za izrek kazenske sankcije (točka 6), do katerih se je opredelilo v točkah 8 do 9 in 13, izhaja, da je na predobravnavnem naroku presojalo le dokazno podprtost objektivnih znakov obravnavanih kaznivih dejanj, ni pa v okviru pogoja iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP preverjalo ali je bilo priznanje skladno z opisom v obtožnici glede obdolženčevega subjektivnega odnosa do storjenih kaznivih dejanj in posledično krivde.

Ker presoja utemeljenosti krivdoreka obtožbe z vidika presoje dejanskega stanja, to je v obravnavnem primeru krivde kot enega od izmed temeljnih elementov kaznivega dejanja, in pravne opredelitve kaznivega dejanja, sodi na glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zakonsko določbo iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP nepravilno uporabilo.

ZKP sicer ne daje podlage za predstavitev obtožbe na predobravnavnem naroku s strani državnega tožilca, je pa določba 285.c člena ZKP zavezujoča za sodišče, da ugotovi, ali je obdolženec razumel vsebino obtožbe.

To je nujno potrebno zaradi nadaljnjega preizkusa v primeru obdolženčevega priznanja krivde po 3. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP. Zadnji pogoj, to je jasnost in popolnost priznanja, je izpolnjen le tedaj, ko je sodišče onkraj vsakega dvoma prepričano o tem, da se je obdolženec v celoti zavedal tega, da poleg storitve kaznivega dejanja priznava tudi krivdo in eno od modalitet kaznivega dejanja, če je teh modalitet več. Zagovor, ki ga je podal obdolženec na naroku za izrek kazenske sankcije, pa kaže na to, da ni dobil ustreznega pravnega pouka glede priznanja krivde na predobravnavnem naroku. S priznanjem se obdolženec odreka številnim procesnim jamstvom: kontradiktorni glavni obravnavi, privilegiju zoper samoobtožbo, večjima deloma pravice do pravnega sredstva ter vsebinske sodne presoje; v obravnavanem primeru glede kvalifikatornih okoliščin.

Do procesnega položaja, kot se je to zgodil v obravnavanem primeru, ko je na naroku za izrek kazenske sankcije obdolženec pojasnjeval zakaj kaznivega dejanja ni storil na način kot se mu očita, smiselno zaradi nizkotnih nagibov, ter predlagal, da se raziščejo okoliščine v zvezi z njegovo osebnostjo, motivom in nagibi, ki so ga vodili k storitvi kaznivega dejanja odvzema življenja oškodovancu, ne bi smelo priti. Skladno z določbo četrtega odstavka 285.č člena ZKP se na naroku za izrek kazenske sankcije v dokaznem postopku izvajajo le dokazi, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije (četrti odstavek 285.č člena ZKP), sodišče pa mora pri tem paziti, da se postopek nerazumno ne podaljša. S priznanjem obdolženec prizna dejansko stanje in pravno kvalifikacijo, izrek obsodilne sodbe, sprejet na predobravnavnem naroku, se tako odloži le zato, da se ugotovijo okoliščine, pomembne za odmero kazni, in po izvedenih dokazih na naroku za izrek kazenske sankcije (običajno se prebere izpisek iz kazenske evidence, pridobijo podatki o premoženjskem stanju obdolženca, izjemoma zasliši priča ali izvedenec), predsednik senata izreče sodbo.

Izrek

Ob reševanju pritožbe državnega tožilca in ugoditvi pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 44424/2017 z dne 14. 2. 2019 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega mu je določilo kazen 25 let zapora ter kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, nato pa mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 26 let zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti in čas prebit v priporu od dne 4. 10. 2017 od 14.22 ure dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo pištoli znamke Crvena zastava M57, kalibra 7,62 mm, s serijskima številkama 96600 in 2-00101. Po četrtem odstavku 95 člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 95. člena ZKP mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev oškodovancev, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani, ter po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, ki so bili obdolženemu postavljeni po uradni dolžnosti, proračun, Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati dedičem pokojnega oškodovanca B. B. - C. C., D. D. in E. E. premoženjskopravni zahtevek v znesku 5.900,62 EUR, s presežkom pa je dediče pokojnega oškodovanca napotilo na pravdo. Na pravdo je po drugem odstavku 105. člena ZKP napotilo tudi s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki oškodovanca F. F. v višini 55.000,00 EUR, G. G. v višini 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter Generali Zavarovalnico d.d., Ljubljana v višini 1.710,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila: - zagovornica obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. in 4. točki 372. člena ZKP, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev pravic iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter kršitev z Ustavo zajamčenih pravic obdolženca iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), 22. člena, 23. člena, 25. člena, 29. člena in 28. člena Ustave. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca obsodi za kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 ter mu izreče pravično bistveno nižjo kazen, podrejeno s sklepom izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat, obdolženca pa oprosti plačila stroškov postopka in povprečnine (pravilno sodne takse); - višji državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu za kaznivo dejanje umora po 4. točki 116. člena KZ-1 določi kazen 26 let zapora, za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, ter mu izreče enotno kazen 27 let zapora.

3. Na pritožbo zagovornice je odgovoril višji državni tožilec, ki je mnenja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev pravic iz 6. člena EKČP ter kršitev z Ustavo zajamčenih pravic obdolženca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zagovornice zavrne kot neutemeljeno.

4. Zagovornica je v pritožbi predlagala, da se jo z obdolžencem obvesti o seji senata, kar je bilo storjeno, po določbi 378. člena ZKP pa je pritožbeno sodišče o seji obvestilo tudi pristojnega državnega tožilca. Seje senata 20. 8 2019 so se udeležili vsi obveščeni.

5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

6. Zagovornica v pritožbi zatrjuje, da obdolženec odvzema življenja oškodovanca ni načrtoval, ampak bi ga naj slednji s svojim ravnanjem in obnašanjem spravil v tako grozno stanje, da se ni mogel obvladati, niti normalno razmišljati ob srečanju v križišču na X. cesti kritičnega dne. Navaja, da je imel obdolženi že leta prej orožje, prav tako je že od leta 2004 in 2005 vedel, da ima pokojni oškodovanec z njegovo ženo razmerje, vedel je, kje stanuje in kje je zaposlen, prav tako je poznal njegove navade in kraje, kamor je zahajal. Zato bi lahko oškodovanca ubil kadarkoli prej, na skrivaj, če bi to res že prej načrtoval in hotel, a ga je le zmeraj prosil, naj pusti njegovo družino pri miru. Po mnenju zagovornice je obdolženec priznal zgolj to, da je s streli s pištole ubil oškodovanca, ni pa priznal nizkotnih nagibov, to je ljubosumnosti in brezobzirne maščevalnosti. Tako je priznal zgolj kaznivo dejanje uboja po 115. členu KZ-1. V takšnem stanju, ko je streljal na obdolženca, tudi ni imel namena ogrožati ljudi, ki so bili tam in ki z njunim sporom niso nič imeli. Tega dejstva se takrat sploh ni zavedal in nikogar od njih tudi ni hotel poškodovati ali ogroziti. Po mnenju zagovornice zato tudi pravna predelitev kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 ni pravilna, ker ne gre za naklepno kaznivo dejanje, ampak za dejanje, povzročeno iz malomarnosti, kar ustreza pravni opredelitvi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1. Glede na mnenje izvedenca psihiatrične stroke H. H., dr. med. pa je bilo obdolženčevo razumevanje pomena svojega dejanje bistveno zmanjšano. Takšen očitek sodišču prve stopnje predstavlja uveljavljanje kršitve določb drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 285.c člena ZKP, ki bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe ter kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave in drugega odstavka 6. člena EKČP.1

7. Obdolženec je bil spoznan za krivega na podlagi priznanja krivde na predobravnavnem naroku. Predobravnavni narok je procesni institut, na katerem sodišče odloči, ali bo o predmetu obtožbe odločalo v poenostavljenem postopku brez oprave glavne obravnave ali na glavni obravnavi z izvajanjem dokazov, ki sta jih predlagala državni tožilec in obramba. Od obdolženčeve izjave o krivdi na naroku je odvisen nadaljnji potek kazenskega postopka: ali bo sodišče o krivdi in kazenski sankciji (če bo spoznan za krivega) odločalo na glavni obravnavi ali pa bo sprejemu krivde kazensko sankcijo izreklo na posebnem naroku. ZKP zavezuje predsednika senata, da mora presoditi, ali priznanje krivde sprejme ali zavrne. Priznanje krivde sme sprejeti le, če so predpisani vsi v prvem odstavku 285.c člena ZKP kumulativno predpisani zakonski pogoji: ugotovitev predsednika senata, da je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja (1. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP); da je bilo priznanje dano prostovoljno (2. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP) in da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu (3. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP). Preizkus razumevanja narave danega priznanja je povezano z razumevanjem vsebine obtožbe, preizkus razumevanja posledic danega priznanja pa pomeni zavedanje, da bo na priznanje krivde (lahko) oprt izrek obsodilne sodbe in bo obdolžencu izrečena dogovorjena (ali blažja) kazenska sankcija. Drugi pogoj pomeni, da mora presoditi ali je bilo priznanje dano prostovoljno ali podvrženo grožnjam in strahu (strah pred višjo sankcijo). Tretji in zadnji pogoj pomeni, da je sodnikova obveznost, da preveri obseg priznanja in nedvoumnost tega, to je, da se priznanje nanaša prav na kaznivo dejanje, ki je opisano v obtožnici, oziroma da obdolženec priznava drugo kaznivo dejanje, kot izhaja iz obtožnice. Priznanje sme sprejeti le, če je na podlagi dokaznega gradiva prepričan, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, in da ni okoliščin, ki bi izključevale njegovo krivdo. Prepričanje mora biti tako, da je onkraj razumnega dvoma.2 Priznanje krivde tako sodišča ne odvezuje od spoštovanja domneve nedolžnosti. Zato imajo dolžnosti sodišča prve stopnje, da preveri, ali je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja, ali je bilo priznanje prostovoljno, pa tudi ali je priznanje jasno in določno ter podprto z drugimi dokazi v spisu ustavnopravni pomen.3 V sodni odločbi bo domneva nedolžnosti kršena, če bo odločitev sodišča izražala stališče, da je obdolženec kriv – brez v skladu z zakonom predhodno dokazane krivde.

8. Po pregledu podatkov spisa, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obdolženec ob privedbi k preiskovalni sodnici in tudi v preiskavi ni zagovarjal in ni odgovarjal na vprašanja. Ob privedbi je povedal, da se opravičuje vsem, da mu je žal „gospoda“ (op. sodišča voznika vozila, v katerem se je peljal pokojni oškodovanec) in „gospe“ (voznice poškodovanega nasproti vozečega vozila) ter se zahvalil policiji, ki je pri tem sodelovala. Na predobravnavnem naroku 4. 1. 2018 je po tem, ko ga je predsednica senata v skladu s četrtim odstavkom 285.b člena ZKP poučila po določbah 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP, priznal krivdo za storitev obeh očitanih mu kaznivih dejanj. Dodal je le, da je predlagana kazenska sankcija previsoka.4 Predsednica senata je po presoji, da je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja (1. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP); da je bilo priznanje dano prostovoljno (2. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP) in da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu (3. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP) njegovo priznanje krivde sprejela. Zagovornik je predlagal, da se na naroku za izrek kazenske sankcije zasliši pet prič, ki bodo izpovedale glede osebnosti obdolženega, kar je ena od okoliščin, ki vpliva na odmero kazni. Državni tožilec je menil, da izvedba dokazov ni potrebna, saj o obdolženčevi osebnosti govori sam način storitve kaznivega dejanja. Predsednica senata je dokazni predlog (ne da bi dovolj kritično presodila njegovo relevantnost) sprejela.

9. Na naroku za izrek kazenske sankcije 19. 3. 2018 je obdolženec prebral obširni pisni zagovor, v katerem je priznal, da je ustrelil oškodovanca in obžaloval, če je s tem koga ogrožal, prizadel ali poškodoval. Navajal je, da je krivdo priznal, vendar pa meni, da so okoliščine njegovega prejšnjega življenja in posledice hudih travm, ki jih je doživel v zgodnjem otroštvu, močno vplivale na njegova ravnanja in da je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Povedal je, da ga je osebna zdravnica v letu 2015 z diagnozo prilagoditvena motnja in anksiozno depresivna motnje napotila na pregled k psihiatru, na psihiatričnem pregledu je bil 23. 6. 2016 in 14. 2. 2017, ugotovitve izhajajo iz dveh priloženih ambulantnih kartonov. Izpostavil je, da ga je pri dveh letih zapustila mati zaradi drugega moškega, pri dvanajstih je bil priča zločina, ko mu je stric ustrelil očeta, ki mu je umrl v naročju, nato pa mu je oškodovanec poskušal uničiti zakon in vzeti ženo, kar mu je tudi uspelo. Čeprav je oškodovanca večkrat prosil, da naj ne razdira njegovega zakona, ga ta ni poslušal. Misli, da je prav on nagovoril ženo, da ga je prijavila policiji, da ima doma orožje samo zato, da bi se ga rešila. Tega spoznanja ni vzdržal in na oškodovanca je postajal vedno bolj jezen. Zdelo se mu je, da se mu posmehuje, ker ga je žena zapustila in je ostal sam, in da ga nalašč žali ter ponižuje. Dobil je občutek, da ga nekdo zasleduje, preganja, straši. Počutil se je izgubljenega in mislil je, da za vsem tem stoji oškodovanec in njegova znanstva na policiji. Očitno je dobil preganjavico in vedno hujših notranjih stisk se ni znal rešiti. Navajal je še, da tega, kar je storil ni načrtoval in oškodovanca ni zasledoval. Le enkrat je bil pred njegovo hišo. Ko ga je kritičnega dne zagledal, si ni znal pomagati. Ne ve kaj se mu je zgodilo, bilo je posledica tega, kar se je kuhalo v njem. V zagovoru je izpostavil, da se želi izjasniti o vseh okoliščinah v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, kot tudi o okoliščinah iz njegovega celotnega življenja, ki so po njegovem mnenju nedvomno bistveno vplivale na njegovo ravnanje, in so zato pomembne za izrek kazenske sankcije, za oceno stopnje njegove krivde in za ugotavljanje njegove osebnosti, vzrokov, razlogov, motiva in nagibov, ki so ga do dejanja pripeljali (str. 691 - 696 spisa).

10. Predsednica senata je na naroku zaslišala predlagane priče (obdolženčeve sodelavce, znanca, sosedo) in tri priče po uradni dolžnosti (ženo pokojnega oškodovanca, katere izpovedba ji je bila znana že iz preiskave, ter njena otroka), ugodila obdolženčevemu dodatnemu dokaznemu predlogu po zaslišanju prič in za pritegnitev izvedenca psihologa in psihiatra, ki naj ugotovita obdolženčevo prištevnost v kritičnem času. Na nadaljnjih narokih 7. 5. 2019, 14. 6. 2019, 23. 8. 2019, 6. 9. 2019, 5. 11. 2018 in 13. 2. 2019 je na predlog strank zaslišala priče, odredila izvedensko delo izvedencu psihiatrične stroke H. H., po uradni dolžnosti izvedenki klinične psihologije dr. med. I. I., izvedenca na naroku neposredno zaslišala, po uradni dolžnosti pridobila spis Okrožnega sodišča na Ptuju I K 18388/2016, odredila izvedensko mnenje Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete (v nadaljevanju komisija), neposredno zaslišala izvedence psihiatrične in kliničnopsihološke stroke, ki so izdelali mnenje, to je prof. dr. J. J., izr. prof. dr. K. K., prof. dr. L. L., prof. dr. M. M. ter jih soočila z izvedencem H. H., prebrala pisna izvedenska mnenja izvedencev, medicinsko dokumentacijo za obdolženca, pisne premoženjskopravne zahtevke oškodovancev, izpisek iz kazenske evidence za obdolženca, vpogledala v priloge spisa in zavrnila dokazni predlog obrambe po zaslišanju dodatne priče, pritegnitvi tretjega sodnega izvedenca in še izvedenca nevrologa.

11. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje po podanem priznanju obdolženca presodilo, da so pogoji določeni v prvem odstavku 285.c člena ZKP, do katerih se je opredelilo v točkah 5 do 14 razlogov sodbe izpolnjeni, zato je priznanje sprejelo. Glede izpolnjenosti pogoja dokazne podprtosti priznanja je navedlo, da ga podpirajo v kazenskem postopku izvedeni dokazi (točka 11). Iz dokazov, izvedenih na naroku za izrek kazenske sankcije (točka 6), do katerih se je opredelilo v točkah 8 do 9 in 13, pa izhaja, da je na predobravnavnem naroku presojalo le dokazno podprtost objektivnih znakov obravnavanih kaznivih dejanj, ni pa v okviru pogoja iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP preverjalo ali je bilo priznanje skladno z opisom v obtožnici glede obdolženčevega subjektivnega odnosa do storjenih kaznivih dejanj in posledično krivde.

12. Ker presoja utemeljenosti krivdoreka obtožbe z vidika presoje dejanskega stanja, to je v obravnavnem primeru krivde kot enega od izmed temeljnih elementov kaznivega dejanja, in pravne opredelitve kaznivega dejanja, sodi na glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zakonsko določbo iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP nepravilno uporabilo.

13. Dokazni standard za obsodilno sodbo je določen v drugem odstavku 3. člena ZKP5 in velja za vsako obsodilno sodbo, torej tudi za sodbo na podlagi priznanja krivde, to je potrebno prepričanje sodnika, da bo sodba odražala resnični historični dogodek in prepričanje v krivdo obdolženca. Če o tem dvomi, potem priznanja ne sprejme. V nasprotnem primeru ravna v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

14. Za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti, ki jo zapoveduje 27. člen Ustave, mora biti presoja priznanja krivde vestna in poglobljena. To pa zahteva poizvedovalni napor. Predsednica senata bi morala pred sprejemom priznanja temeljito preveriti jasnost in popolnost priznanja, kot to določa zakon, zlasti obseg priznanja in nedvoumnost tega, kar je povezano z razumevanjem vsebine obtožbe, še posebej v obravnavanem primeru, ko se obdolžencu očitata hudi naklepni kaznivi dejanji, od tega prvo v obliki kvalifikatornih okoliščin, to je brezobzirnega maščevanja in ljubosumnosti. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku ni razvidno, kako je opravila ta preizkus. Niti ni razvidno ali je bila obdolžencu obtožba sploh predstavljena. V zapisniku je zgolj zapis, „na vprašanje predsednice senata obdolženec izjavi, da je obtožbo razumel“ (list. št. 536 spisa).

15. ZKP sicer ne daje podlage za predstavitev obtožbe na predobravnavnem naroku s strani državnega tožilca,6 je pa določba 285.c člena ZKP zavezujoča za sodišče, da ugotovi, ali je obdolženec razumel vsebino obtožbe. Pri tem ne zadostuje zgolj vprašanje obdolžencu, ali je razumel obtožbo. Pravna vsebina obtožb ni nujno vedno lahko razumljiva, zato je potrebno s podvprašanji preizkusiti razumevanje obtožbe. To je nujno potrebno zaradi nadaljnjega preizkusa v primeru obdolženčevega priznanja krivde po 3. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP. Zadnji pogoj, to je jasnost in popolnost priznanja, je izpolnjen le tedaj, ko je sodišče onkraj vsakega dvoma prepričano o tem, da se je obdolženec v celoti zavedal tega, da poleg storitve kaznivega dejanja priznava tudi krivdo in eno od modalitet kaznivega dejanja, če je teh modalitet več.7 Zagovor, ki ga je podal obdolženec na naroku za izrek kazenske sankcije, pa kaže na to, da ni dobil ustreznega pravnega pouka glede priznanja krivde na predobravnavnem naroku. S priznanjem se obdolženec odreka številnim procesnim jamstvom: kontradiktorni glavni obravnavi, privilegiju zoper samoobtožbo, večjima deloma pravice do pravnega sredstva ter vsebinske sodne presoje;8 v obravnavanem primeru glede kvalifikatornih okoliščin.

16. V ta namen bi predsednica senata morala obdolženca izprašati o temeljnih dejstvih in poteku kaznivega dejanja. Ob ugotovitvi, da obdolženec opisuje dejstva in okoliščine, ki kažejo na drugačno dejansko stanje, to je priznanje zgolj odvzema življenja žrtvi (pred tem dejanja naj ne bi načrtoval, kar izključuje nizkotnost nagibov, to je ljubosumnosti in brezobzirnega maščevanja, ki ju delno opisuje, a ne priznava) in povzročitev splošne nevarnosti iz malomarnosti (ob streljanju na obdolženca ni imel namena ogrožati ljudi, ki so bili tam, nikogar od njih ni hotel poškodovati ali ogroziti), bi morala priznanje zavrniti.

17. Kot je bilo že povedano, iz zapisnika o predobravnavnem naroku ni razvidno, kako je predsednica senata postopala ob sprejemu priznanja in kako ga je vsebinsko presojala. Izvedeni številni dokazi na naroku za izrek kazenske sankcije s pritegnitvijo petih izvedencev psihiatrične in klinično psihološke stroke za ugotavljanje obdolženčeve prištevnosti ob storitvi kaznivih dejanj, kot enega od pogojev za krivdo, pa dokazujejo nepravilno uporabo določbe 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP in posledično neutemeljen ali vsaj preuranjen sprejem priznanja krivde obdolženca. Predsednica senata ob temeljitem preizkusu jasnosti in popolnosti priznanja, danega priznanja ne bi smela sprejeti.

18. Do procesnega položaja, kot se je to zgodil v obravnavanem primeru, ko je na naroku za izrek kazenske sankcije obdolženec pojasnjeval zakaj kaznivega dejanja ni storil na način kot se mu očita, smiselno zaradi nizkotnih nagibov, ter predlagal, da se raziščejo okoliščine v zvezi z njegovo osebnostjo, motivom in nagibi, ki so ga vodili k storitvi kaznivega dejanja odvzema življenja oškodovancu, ne bi smelo priti. Skladno z določbo četrtega odstavka 285.č člena ZKP se na naroku za izrek kazenske sankcije v dokaznem postopku izvajajo le dokazi, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije (četrti odstavek 285.č člena ZKP), sodišče pa mora pri tem paziti, da se postopek nerazumno ne podaljša. S priznanjem obdolženec prizna dejansko stanje in pravno kvalifikacijo, izrek obsodilne sodbe, sprejet na predobravnavnem naroku, se tako odloži le zato, da se ugotovijo okoliščine, pomembne za odmero kazni, in po izvedenih dokazih na naroku za izrek kazenske sankcije (običajno se prebere izpisek iz kazenske evidence, pridobijo podatki o premoženjskem stanju obdolženca, izjemoma zasliši priča ali izvedenec), predsednik senata izreče sodbo.

19. Ob ugotovitvi, da obdolženec priznava objektivne znake, ne pa tudi subjektivnih znakov očitanih kaznivih dejanj, bi zato morala predsednica senata že sprejeto priznanje s sklepom preklicati,9 prenehati z delom v tej zadevi in predsedniku sodišča predlagati, da odloči o njeni izločitvi.10

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornica sodišču prve stopnje utemeljeno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, in sicer kršitev 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP glede vprašanja, ali je bilo obdolženčevo priznanje krivde jasno, popolno in podprto z dokazi v spisu, kršitev pa je takšne narave, da je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe, predstavlja pa tudi kršitev 27. člena Ustave.

21. Ob ugotovljeni kršitvi pritožbeno sodišče ni preizkušalo ostalih navedb pritožbe, ki jo je vložila zagovornica obdolženega A. A., temveč je pritožbi ugodilo in glede na naravo kršitve razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika v fazo po predobravnavnem naroku.11 V obravnavanem primeru je nastal procesni položaj, ko predsednica senata priznanja krivde ne bi smela sprejeti oziroma sprejeto priznanje preklicati, zaradi česar je nastal izločitveni razlog iz 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Sodišče prve stopnje bo tako moralo razpisati glavno obravnavo, kar izključuje ponovno izvedbo predobravnavnega naroka ter odločanje predsednika senata o sprejemu ali zavrnitvi priznanja krivde. Navedeno je potrebno opozoriti, ker predsednik senat ne more več priti v položaj iz 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Sodnik, kateremu bo zadeva dodeljena po pravilih sodnega reda, bo dokaze, ki jih je predsednica senata izvedla na naroku za izrek kazenske sankcije, izvajal na glavni obravnavi, kamor to spada, kjer bo ocenjeval vse izvedene dokaze in zagovor obdolženca, ter o zadevi razsodil. Glede na sprejeto odločitev je postala pritožba državnega tožilca brezpredmetna.

22. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

1 Ustava v 27. členu pravi, da tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, velja (se šteje, praesumptio iuris) za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Podobno določba drugega odstavka 6. člena EKČP, ki pravi, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda. 2 Prim. mag. Horvat Š, Zakon o kazenskem postopku z novelo ZKP- K, uvodna pojasnila GV Založba, Ljubljana 2012, str. 27. 3 Tako Ustavna odločba Up-186/15-25 z dne 4. 7. 2019, str. 6. 4 Iz zapisnika izhaja, da je obdolženec krivdo priznal za tem, ko je državni tožilec dopolnil obtožnico, s predlogom za izrek kazenske sankcije za primer priznanja ter za kaznivo dejanje umora po 4. točki 116. člena KZ-1 predlagal 26 let zapora, za kaznivo dejanje splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 kazen 1 leto in 6 mesecev zapora ter nato izrek enotne kazni 27 let zapora. 5 Ta glasi „sodišče sme obsoditi obdolženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi“. 6 321. člen ZKP zavezuje državnega tožilca, da predstavi obtožbo na glavni obravnavi. 7 Tako dr. Marijan Pavčnik v pritrdilnem ločenem mnenju k odločbi Ustavnega sodišča RS Up–186/15-25 z dne 4. 7. 2019, str. 1. 8 Tako dr. Šugman K, Anomalije pri uporabi instituta pogajanj o priznanju krivde v slovenskem kazenskem postopku, Pravna praksa, št. 3 - 4, 2015, str. 29. 9 ZKP na nobenem mestu ne prepoveduje sodišču, da sprejetega priznanja ne bi smelo preklicati. Po določbi tretjega odstavka 285.c člena ZKP priznanja krivde ne more preklicati le obdolženec. 10 Izločitveni razlog iz 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. 11 Gre za smiselno uporabo določbe četrtega odstavka 392. člena ZKP, saj glede na to, da je bilo na predobravnavnem naroku določeno, da bo sodil sodnik posameznik, ne more odrediti sojenja pred senatom.