Jedro

Če se zahteva za varstvo zakonitosti nanaša tudi na izrečeno kazensko sankcijo, je na tej podlagi ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni M.L. je dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo, s katero je spoznalo za kriva tudi obsojena I.K. in G.M., pod točko A/IV obsojenega M.L. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 196. člena KZ določilo kazen enega leta zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pod točko C sodbe pa je pa obsojenega M.L. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prikrivanja po 2. odstavku 221. člena KZ. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki se nanašajo na obsodilni del sodbe. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo zagovornice obsojenega M.L. zoper obsodilni del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je zagovornica obsojenega M.L. zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni ter obsojenega M.L. za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ oprosti obtožbe in "s stroški postopka in zagovornice obremeni proračun", podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane in zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornici obsojenega M.L. ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kateri dokazi "kažejo" na storitev očitanega kaznivega dejanja, obrazložitvi tega po oceni vložnice tudi ne zadosti sodišču druge stopnje, ko se sklicuje na izpovedbo obsojenega G.M. iz preiskave.

Sodišče prve stopnje je v 5. odstavku na 8. strani in v 1. odstavku na 9. strani sodbe zapisalo, da je obsojenemu M.L. kaznivo dejanje dokazano na podlagi zagovora obsojenega G.M. v preiskovalnem postopku, ko je ta podrobno opisal nakupe pri obsojenemu M.L. (intervale nakupov, količino in ceno za gram mamila), da zato ni sledilo spremembi M.-jevega zagovora na glavni obravnavi, s katerim je ta skušal razbremeniti obsojenega M.L. V 2. odstavku na 7. strani sodbe je tudi navedlo, da je iz zagovora M.L. razvidno, da je neposredno v času po izvršenem ropu menjalnice od obsojenega G.M. prejel šeststo ameriških dolarjev, za katere je sodišče na podlagi navedb slednjega v preiskavi ugotovilo, da je s tem denarjem prvemu plačal dolg za prej kupljeno mamilo in kupil 3 g heroina. Poudarilo je tudi, da je obsojeni M.L. uživalec heroina, brezposeln, da si je denar za njegovo nabavo lahko pridobil le s preprodajo mamil ter da zato ni prepričljiva navedba, da je denar posojal, ko pa je tudi sam povedal, da heroin ni poceni (1. odstavek na 9. strani sodbe).

Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, je pa obrazložitev glede tega dejanja označilo kot sila skopo in tako še komaj zadošča kriterijem iz 7. odstavka 364. člena ZKP. Zapisalo je, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obsojenemu M.L. kaznivo dejanje dokazano na podlagi zagovorov obsojenega G.M. v preiskavi in I.K., ki je potrdil, da mu je G.M. povedal, da je mamila kupoval od obsojenega M.L. Vrhovno sodišče ugotavlja, da slednje sicer ne drži, saj iz prvostopenjske sodbe ni razvidno, da bi se sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki zadeva kaznivo dejanje obsojenega M.L., oprlo tudi na zagovor obsojenega I.K., vendar zahteva tega ne uveljavlja. Pritožbeno sodišče je tudi navedlo, da obsojeni I.K. nakupa mamila neposredno ni videl, da pa ta navedba posredno potrjuje verodostojnost zagovora obsojenega G.M. v preiskavi. Pojasnilo je tudi navedbo, da se strinja z oceno v prvostopenjski sodbi, da razlogi, s katerimi je obsojeni G.M. utemeljeval spremembo zagovora na glavni obravnavi, niso prepričljivi.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v obeh sodbah navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in da njihova presoja na ravni gotovosti utemeljuje sklepanje, da je obsojenemu M.L. kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ dokazano. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Ne drži tudi navedba v zahtevi, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo pojasnila obsojenega G.M., da na prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom ni vedel, kaj govori, ker je bil dva dni brez heroina, da se je zelo slabo počutil. Sodišče druge stopnje je izrečno navedlo, da je obsojeni G.M. izpovedal, da je obsojenemu M.L. prodal mamilo na svojem prvem zaslišanju v preiskavi (to je 23.11.2000), še podrobneje pa na drugem zaslišanju dne 11.12.2002 (pravilno 11.12.2000) in da zato pritožbene navedbe, da zagovor obsojenega G.M. ni verodostojen, ker je bil ta v času prijetja v abstinenčni krizi, niso upoštevne.

Netočna je navedba v zahtevi, da je zagovornica obsojenega G.M. predlagala zaslišanje obsojenčevega lečečega zdravnika (dr. V.Š., psihoterapevta za zdravljenje odvisnosti od drog), da ta poda mnenje, na podlagi katerega bi bilo mogoče ovrednotiti zagovor obsojenega G.M. v preiskavi ter na podlagi katerega je sodišče "zgradilo" obsodilno sodbo. Kakor je v obrazložitvi zavrnitve tega dokaznega predloga navedlo že sodišče prve stopnje (3. odstavek na 6. strani sodbe), je zagovornica obsojenega G.M. predlagala zaslišanje obsojenčevega psihoterapevta, da bi ta podal strokovno mnenje o vplivu odvisnosti obsojenega G.M. na odločitev za storitev kaznivega dejanja (rop po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ, op.

Vrhovnega sodišča) in ne iz razlogov, ki jih v zahtevi navaja vložnica.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vložnica dokazne presoje v izpodbijani pravnomočni sodbi ne sprejema in navaja, da je obsojeni M.L. storitev kaznivega dejanja zanikal, da se je sodišče oprlo zgolj na zaslišanje obsojenega G.M. v preiskavi, ne pa tudi na glavni obravnavi, da je izpoved I.K. samo posredni dokaz, ki z drugimi dokazi ni podkrepljen, s tem ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Da je tako, je razvidno tudi iz navedb, da sodišče ni pravilno ocenilo dokazov, da je podana zgolj domneva, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, kar pa da za obsodilno sodbo ne zadošča, da je napačen sklep sodišča druge stopnje, da je obsojenemu M.L. kaznivo dejanje dokazano in da bi ga moralo sodišče po načelu in dubio pro reo oprostiti obtožbe. Vrhovno sodišča ugotavlja, da s temi navedbami zahteva izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da morajo biti v izrednem pravnem sredstvu zatrjevane kršitve določno opredeljene, saj jih v nasprotnem sploh ni mogoče preizkusiti.

Uvodnih zatrjevanj v zahtevi, da je sodišče prekršilo kazenski zakon in druge določbe kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, vložnica ni utemeljila in jih zato ni mogoče preizkusiti.

Kolikor obsojenčeva zagovornica uvodoma navaja, se zahteva za varstvo zakonitosti nanaša tudi na izrečeno kazen (očitno mišljeno kazensko sankcijo) za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ pa je treba ugotoviti, da na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojenega M.L., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid postopka je po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP obsojeni M.L. dolžan plačati stroške, nastale v postopku z zahtevo, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisovnih podatkov, in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu za razmeroma preprosto zadevo.