Jedro

Tožnici je bila izrečena sankcija za težjo disciplinsko kršitev. Očita se ji hudo nedostojno, nasilno ali žaljivo obnašanje do strank in sodelavcev pri opravljanju dela, in sicer do predpostavljenega direktorja urada. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila očitano težjo disciplinsko kršitev, zato sta izpodbijana sklepa o denarni kazni zaradi disciplinske kršitve nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku in - razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 16. 8. 2010 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 1. 9. 2010, zahtevek za odpravo navedenih sklepov pa je zavrnilo (I. točka izpodbijane sodbe in sklepa); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici v osmih dneh plačati znesek 710,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2010 do plačila (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške odvetniškega zastopanja v disciplinskem postopku v višini 220,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2010 do plačila, za znesek 1.548,96 EUR iz naslova stroškov odvetniškega zastopanja pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka); - zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odpravo sklepov tožene stranke z dne 28. 7. 2010 in 20. 7. 2010 (IV. točka izreka) ter - odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna v osmih dneh povrniti stroške postopka v višini 116,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka sodbe in sklepa).

Zoper ugodilni del navedene sodbe vlaga tožena stranka predlog za izdajo popravnega sklepa oziroma pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je označba tožene stranke v izpodbijani sodbi nejasna. Agencija A. je samostojna pravna oseba, ustanovljena s sklepom Vlade RS z dne 24. 8. 2012, zato je označba tožene stranke nejasna, ker sta v njej navedeni dve pravni osebi, kar je potrebno popraviti. V sodbi je napačno navedena tožena stranka, saj ima Agencija A. kot pravna naslednica Urada RS B. status javne agencije in ni več organ v sestavi ministrstva kot je bil Urad RS B., pravilen naziv ministrstva pa je Ministrstvo .... Dejstvo je, da tožnica v predmetnem pravdnem postopku izpodbija prvostopne in drugostopne odločitve tožene stranke Republike Slovenije, zaradi česar je glede na označbo tožene stranke Republika Slovenija v tem postopku zastopana po zakonitem zastopniku, Državnem pravobranilstvu, druga pravna oseba pa ni bila pozvana v pravdo.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oz. nima razlogov o odločilnih dejstvih. V posledici je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni poklonilo vere zaslišani priči C.C. oz. ni upoštevalo ugotovljenega predhodnega konfliktnega odnosa med njim in tožnico niti njegove izpovedbe, da je tudi sam ob spornem dogodku povzdignil glas. Glede dogodka dne 2. 3. 2010 je C.C. verodostojno izpovedal, da je po sporočitvi neodobritve letnega dopusta ter prošnje, naj zapusti pisarno, tožnica govorila v povišanem glasu, kričanje se je začelo že takrat, ko je šla mimo D.D. skozi vrata v njegovo pisarno, kričala pa je tudi kasneje. Tudi izpovedb prič E.E. in D.D., ki sta potrdili svoje izjave, podane v okviru disciplinskega postopka, sodišče ni upoštevalo. Le nekritično je zaključilo, da nobena od tajnic oz. oseb, ki so delo opravljale v prostoru pred pisarno direktorja, ni slišala kričanja v času, ko je bila tožnica v pisarni pri direktorju. Dogodek se je odvijal za zaprtimi vrati pisarne direktorja, zato bi sodišče moralo oceniti izpovedbi obeh udeležencev razgovora in na osnovi logičnega poteka dogodkov presoditi, ali se je tožnica dejansko nedostojno vedla do predstojnika, zlasti ker nobena od tajnic ni izpovedala, da bi bil poziv predstojnika tožnici, naj zapusti njegovo pisarno, izrečen na osoren način. Sodišče ni upoštevalo psihološkega momenta pri tožnici, ki ji ni bil odobren dopust, niti nesporne predhodne konfliktnosti odnosa med tožnico in predstojnikom. Tožena stranka je prepričana, da bi moralo sodišče pokloniti vero izpovedbi zaslišane priče C.C.. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica kričala in grozila tedanjemu direktorju C.C., kar utemeljuje zgolj z izpovedbama prič D.D. in E.E., čeprav nobena od tajnic ni bila v direktorjevi sobi v času dogodka. Nepravilna je tudi odločitev v zvezi s stroški zastopanja v disciplinskem postopku, saj jih tožeča stranka v okviru disciplinskega postopka ni priglasila in jih zato neupravičeno zahteva v predmetnem postopku. Sodna praksa (npr. sodba in sklep VDSS opr. št. Pdp 1392/2008 z dne 6. 11. 2008) je že potrdila, da je zahtevo za povrnitev predsodnih stroškov potrebno podati najkasneje do konca obravnave v postopku, na katerega se nanašajo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nikakršnih nasprotij. Tožena stranka navedeno bistveno kršitev uveljavlja v prvi vrsti zato, ker se ne strinja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, s čimer v bistvu uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožba utemeljeno navaja, da je označba tožene stranke nejasna (ker je poleg tožene stranke Republike Slovenije navedena še Agencija A.). Ker tožeča stranka izpodbija sklepe (bivšega) Urada RS (v sestavi tedanjega Ministrstva ...) in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, je tožena stranka Republika Slovenija, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo pri označbi tožene stranke v uvodu te sodbe.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 122., 123. in 124. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami), ki urejajo disciplinsko odgovornost javnih uslužbencev. Tožnici se očita hudo nedostojno, nasilno ali žaljivo obnašanje do strank ali sodelavcev pri opravljanju dela, in sicer do predpostavljenega direktorja urada C.C., izrečena pa ji je bila sankcija za težjo disciplinsko kršitev na podlagi 1. točke 2. odstavka 124. člena ZJU, ki za težje disciplinske kršitve predvideva denarno kazen, ki se sme izreči v višini 20 – 30 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec, v katerem je bila storjena kršitev.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, ki oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je po presoji vseh izvedenih dokazov, zlasti na podlagi izpovedb zaslišanih prič in tožnice ter listin v spisu, ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila očitano težjo disciplinsko kršitev iz 9. točke 2. odstavka 123. člena ZJU. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča prepričljiva in ustrezno obrazložena, njeno pravilnost pa potrjujejo izvedeni dokazi. Pritožba izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje v prvi vrsti upoštevati izpoved priče C.C., vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na izpovedi vseh ostalih zaslišanih prič in tožnice v zvezi s potekom spornega dogodka presoja prvostopenjskega sodišča pravilna. Nobena od tajnic ni potrdila, da je tožnica kričala na direktorja oziroma mu grozila, pa tudi tožničine izjave, naj pokličejo policijo, potem, ko je direktor ob koncu pogovora s tožnico rekel, naj pokličejo varnostnika, tajnici nista razumeli kot grožnjo. Pravilna je tudi presoja, da tožničine izjave ob koncu pogovora, da nima osnovnega bontona in kulture, ni mogoče oceniti kot hudo nedostojno, nasilno ali žaljivo obnašanje. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo ter izpodbijana sklepa o denarni kazni zaradi disciplinske kršitve razveljavilo, je, glede na izvedene dokaze, povsem pravilna in skladna s citiranimi določbami ZJU.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem oporeka odločitvi sodišča prve stopnje glede stroškov zastopanja v disciplinskem postopku, ki jih je od tožene stranke zahtevala tožnica. Ob vložitvi pritožbe na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja je tožeča stranka vložila tudi stroškovnik in priglasila stroške, zato pritožba neutemeljeno navaja, da stroški v okviru disciplinskega postopka niso bili priglašeni.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).