Jedro

Bistven očitek tožnici v odpovedi je bil, da je v letu 2018 angažirala svojo hči, J. J., da je kot samostojni podjetnik prek subjekta K., s. p., do junija 2023 za toženko opravljala domnevne storitve in izstavljala račune, ne da bi tožnica o zaposlitvi svoje hčere oziroma o konfliktu interesov, ki naj bi s to zaposlitvijo nastal, obvestila toženko oziroma pristojne službe v družbi C. d. o. o. S tem naj bi ravnala v nasprotju s A. internimi pravili in Kodeksom ravnanja.  Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi B. B. ugotovilo, da tožnica o delu svoje hčere pri toženki ni obvestila službe za skladnost in etiko ter kadrovske in pravne službe, ki niso organizirane pri toženki, ampak so organizirane v okviru družbe C. d. o. o. Vendar pa sodišče prve stopnje ni iz razloga organizacijskih specifik toženke kot članice skupine A. štelo, da tožnica ni storila očitane kršitve, temveč je pravilno zaključilo, da iz internih aktov toženke ni jasno izhajalo, ali mora delavec morebitno navzkrižje interesov prijaviti zgolj eni od naštetih oseb ali pa vsem njim ter da to ni bilo jasno niti vodstvu toženke.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, ostale stroške pritožbenega postopka pa stranki krijeta sami.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2024 delovno razmerje pri toženki ni prenehalo s 4. 4. 2024, ampak je trajalo še naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2016 do 13. 4. 2025, ko se sodno razveže (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni za čas od 5. 4. 2024 do 13. 4. 2025 prizna delovno dobo in pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (točka II izreka); ter ji za čas od 5. 4. 2024 do 13. 4. 2025 obračuna mesečna nadomestila plač v višini 4.784,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca dalje do plačila (prvi odstavek točke III izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od nadomestil plače za 15. dan v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca (drugi odstavek točke III izreka). Odločilo je še, da je dolžna v roku 8 dni tožnici plačati 57.413,28 EUR denarnega povračila (prvi odstavek točke IV izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 28.706,64 EUR denarnega povračila (drugi odstavek točke IV izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti 1.785,39 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2.Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del točke IV izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnici prisodi celotno vtoževano denarno povračilo v višini 86.119,92 EUR. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 118. člen ZDR-1 ter nepopolno in zmotno presodilo dejanske okoliščine, relevantne za presojo višine denarnega nadomestila, sodba pa je v tem delu sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila tožnica pri toženki zaposlena skoraj 27 let, da je bila ob nezakoniti odpovedi stara 52 let, da je njena zaposljivost bistveno slabša, da je bila brez zaposlitve daljše obdobje (več kot eno leto) in da se je nato zaposlila na bistveno slabše plačanem delovnem mestu. Pravilno je tudi odločilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tako iz postopkovnih kot tudi vsebinskih razlogov. Kljub vsem tem ugotovitvam pa je štelo, da je denarno povračilo v višini 12 plač ustrezno in pravično. Tak zaključek predstavlja arbitraren odklon od kriterijev, ki jih določa 118. člen ZDR- 1. Napačna je zlasti ocena sodišča prve stopnje, da so zaposlitvene možnosti tožnice slabe, ne pa zelo slabe. Tožnica je bila kljub aktivnemu iskanje zaposlitve več kot eno leto brez zaposlitve, nato se je zaposlila na bistveno nižje plačanem delovnem mestu, kar kaže na to, da so bile njene zaposlitvene možnosti izrazito omejene in slabe. Zaradi odpovedi je morala sprejeti prvo zaposlitev, ki jo je uspela dobiti, ne glede na primerljivost zaposlitve z njeno predhodno zaposlitvijo pri toženki, njeno primernost ali skladnost z njeno izobrazbo, znanjem in dolgoletnimi izkušnjami. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da obdobje reparacije nikakor ne sme vplivati na višino denarnega povračila, saj bi se s tem izničil njegov namen - zagotoviti delavcu pravično nadomestilo za izgubo zaposlitve (za naprej) ter preprečiti, da bi delodajalec imel korist od nezakonitega ravnanja. Če bi toženka ravnala zakonito, kot tudi v primeru, da bi prišlo do reintegracije (če tožnica ne bi našla druge službe) in bi ji nato toženka podala odpoved pogodbe iz poslovnega razloga, bi bila tožnica upravičena do odpravnine v višini približno 43.059,96 EUR oziroma približno 33.436,13 EUR neto. To je znesek, ki je primerljiv z neto zneskom, ki bi ga tožnica prejela, če bi ji bilo priznano denarno povračilo v višini 18 plač. Odločitev sodišča prve stopnje tožnici ne zagotavlja ustreznega nadomestila za izgubljene pravice in tudi ne preventivnega učinka, ki ga je zakonodajalec želel zagotoviti z institutom sodne razveze ter denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se pritožuje zoper točki I in II, prvi odstavek točke III, prvi odstavek točke IV in točko V izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenihrazlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo organizacijske specifike toženke, ki je del velikega, mednarodnega koncerna A. z razvejano in kompleksno strukturo. Napačno je ocenilo izvedene dokaze in povsem pristransko sledilo izključno pričam tožnice. Denarno povračilo je dosojeno bistveno previsoko. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil zagovor tožnici zagotovljen zgolj formalno in da naj ne bi imel vpliva na odločitev toženke. Za podajo odpovedi je bila pooblaščena B. B., ki je bila z vsebino pisnega zagovora seznanjena. Sodišče prve stopnje na več mestih ni upoštevalo izpovedi prič, ki dela niso opravljale na sedežu toženke v Ljubljani, kar je neutemeljeno in arbitrarno. Priče so bile kljub fizični odsotnosti s sedeža toženke v Ljubljani seznanjene s potekom dogodkov v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo, z internimi postopki in z delovanjem toženke. Ravnalo je pristransko in kršilo načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP ter pravico toženke do poštenega postopka (23. člen Ustave). Toženka je poslovno, funkcionalno in lastniško povezana z drugimi družbami znotraj skupine A., pri čemer so številne podporne funkcije organizacijsko centralizirane in izvajane s strani drugih družb v skupini. Toženka nima lastnega kadrovskega oddelka, temveč te naloge v skupini opravlja C. d. o. o. Podobno velja za druge podporne službe. V takšnem sistemu je povsem običajno, da so v operativne in nadzorne procese posamezne družbe aktivno vključeni zaposleni iz drugih družb v skupini, ki delujejo na drugih lokacijah in niso stalno prisotni na sedežu toženke. Zaradi navedenega sistema delovanja so tudi določene ključne obveznosti zaposlenih (kot je tudi dolžnost razkritja navzkrižja interesov) vezane na poročanje posebnim oddelkom znotraj skupine, in ne izključno lokalnemu direktorju toženke. Vsi zaposleni toženke so bili jasno poučeni, da morajo v določenih primerih ustrezne informacije in prijave (kot je npr. prijava konflikta interesov) posredovati družbi C. d. o. o. V zvezi z očitkom, da je tožničina hči opravljala storitve, ki naj bi po pogodbi o zaposlitvi sodile v delokrog tožnice, je sodišče opravilo zelo pavšalno dokazno oceno. Oprlo se je le na izpovedi D. D. (nekdanje lokalne direktorice toženke) in E. E. (nekdanje vodje financ toženke), ki sta očitno pristranski in imata osebni interes, da se izogneta morebitni lastni odgovornosti za sodelovanje s tožničino hčerko oziroma za odobritev plačila njenih storitev. Sodišče prve stopnje tega ključnega elementa subjektivne motivacije navedenih prič sploh ni ovrednotilo. Izpodbijana sodba je v tem delu neobrazložena, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela odločilnega vpliva na naročanje storitev, ki jih je opravljala njena hči. Zmotno je tudi ugotovilo, da naj bi tožničina hči opravila delo urejanja okolice poslovnih prostorov toženke ter vse druge storitve, ki jih je zaračunala. Takšen zaključek temelji izključno na izpovedih prič D. D. in E. E., ki sta pristranski, ter na dejstvu, da računi tožničine hčere nikoli niso bili formalno zavrnjeni. Vendar pa pomanjkljiv in nedosleden nadzor nad prejetimi računi ne more legitimirati njihove vsebine. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu opraviti podrobnejšo vsebinsko presojo, česar pa ni storilo. Izpodbijana sodba je tudi v tem delu neobrazložena. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj iz internih aktov toženke ne bi jasno izhajalo, ali mora delavec morebitno navzkrižje interesov prijaviti zgolj eni od navedenih oseb ali vsem. Tudi v tem delu je ugotovitev oprlo izključno na izpovedbi pristranskih prič D. D., E. E. in F. F. ter povsem spregledalo vsebino relevantnih internih aktov toženke, in sicer A. Kodeksa ravnanja in Globalne politike in postopka v zvezi z navzkrižjem interesov, ki jasno določajo dolžnost delavca, da morebitno navzkrižje interesov razkrije ustreznim službam. Prezrlo je izpovedi ključnih prič toženke G. G., B. B. in H. H., ki so potrdile, da je bila dolžnost razkritja navzkrižja interesov jasno določena in da je bila tožnica z njo ustrezno seznanjena tudi v okviru obveznih internih izobraževanj. Glede na to, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožničina ravnanja ne predstavljajo hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in da tudi ne gre za kršitve z zakonskimi znaki kaznivega dejanja. Opisano tožničino ravnanje izpolnjuje znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 ter goljufije po prvem odstavku 221. člena KZ-1. Posledično je tudi napačna presoja sodišča prve stopnje glede pravočasnosti izredne odpovedi ter presoja pogoja o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Če bi sodišče sicer zmotno štelo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bi lahko tožnici pripadalo denarno povračilo v višini največ treh plač. Zmotno je upoštevalo okoliščino, da naj bi tožnica imela težave pri iskanju nove zaposlitve, ne pa tudi, da tožnica več kot osem mesecev po izredni odpovedi očitno namerno in brez upravičenega razloga ni aktivno iskala nove zaposlitve. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do obstoja domnevnih tožničinih zdravstvenih težav. Sodba tudi v tem delu nima razlogov. Pri odmeri denarnega povračila je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi obdobje prisojene reparacije, vendar pa temu ni pripisalo ustrezne teže. Prav tako ni upoštevalo dejstva, da je tožnica s svojim ravnanjem bistveno prispevala k razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Novo zaposlitev je aktivno začela iskati šele od 16. 12. 2024 dalje, delovno razmerje pri toženki pa ji je prenehalo 4. 4. 2024. Priglaša stroške pritožbe.

4.Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Priglašata stroške odgovorov na pritožbi.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu pritožbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne procesnih kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

7.Pritožba toženke zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodbe sodišče prve stopnje ne bi bilo mogoče preizkusiti, predvsem glede nalog, ki jih je za toženko opravljala tožničina hči, pri čemer naj bi se po stališču toženke številne naloge vsebinsko prekrivale s tožničinimi nalogami, glede podrobne vsebinske presoje dejstva, da toženka ni zavrnila nobenega računa, ki ga je izstavila tožničina hči, ter glede vprašanja, ali tožnica upravičeno več mesecev ni iskala nove zaposlitve. Preizkus izpodbijane sodbe je bil mogoč glede vseh izpostavljenih vprašanj, ter tudi sicer glede vseh ostalih dejanskih ugotovitev in pravnih stališč. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev utemeljilo z ustreznimi in jasnimi odločilnimi razlogi dejanske in pravne narave.

8.Zmoten je pritožbeni očitek toženke o napačni ter pristranski oziroma arbitrarni dokazni oceni, ker naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo izpovedi prič, ki dela niso opravljale na sedežu toženke v Ljubljani, in sicer G. G., B. B. in H. H., upoštevalo pa naj bi izpovedi D. D. in E. E., ki sta očitno pristranski in imata oseben interes, da se izogneta morebitni lastni odgovornosti za sodelovanje s tožničino hčerko oziroma za odobritev plačila njenih storitev, ter izpoved F. F., kar naj bi vse privedlo do nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično do zmotne uporabe materialnega prava. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva (tako npr. II Ips 369/2005). V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj šteje, da nekaterim pričam verjame, zato ni mogoče šteti, da bi bila dokazna ocena pristranska oziroma da bi sodišče selektivno in arbitrarno upoštevalo le izpovedi nekaterih prič, ki so v korist tožnici. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi ustavne pravice do poštenega postopka iz 23. člen Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.).

9.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila toženka od 20. 8. 1997 zaposlena pri toženki, od leta 2016 na delovnem mestu asistentka vodstva. Dne 4. 4. 2024 ji je toženka izredno odpovedala pogodb o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ker naj bi tožnica kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.) in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1, ter ker naj bi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

10.Pritožba toženke utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita že iz razloga, ker se direktor toženke I. I. ni seznanil z vsebino pisnega zagovora. I. I. namreč ni bil eden izmed dveh članov uprave toženke, ki sta podala oziroma podpisala izredno odpoved, temveč je I. I. za podajo odpovedi pooblastil B. B., odpoved pa je podpisala tudi druga članica uprave toženke G. G.. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino pooblastila, s katerim je I. I. pooblastil B. B., in sicer, da zastopa toženko, opravi vsa dejanja, pripravi in podpiše vse dokumente ter vodi vse postopke, povezane s postopkom prenehanja delovnega razmerja tožnice. Podpis vseh dokumentov pomeni tudi podpis izpodbijane izredne odpovedi, torej je bilo pooblastilo skladno z določbo prvega odstavka 20. člena ZDR-1, ki določa, da v imenu delodajalca - pravne osebe, v njegovem imenu nastopa pisno pooblaščena oseba. Ker je B. B., ki je odpoved tudi podpisala, izpovedala, da se je z vsebino zagovora seznanila, to pa navsezadnje izhaja tudi iz same izredne odpovedi, v kateri je povzeta vsebina pisnega zagovora tožnice, za presojo zakonitosti odpovedi ni bistveno, ali se je z vsebino pisnega zagovora seznanil I. I.. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odpoved nezakonita (tudi) iz vsebinskih razlogov, ki jih je pravilno ugotovilo.

11.Bistven očitek tožnici v odpovedi je bil, da je v letu 2018 angažirala svojo hči, J. J., da je kot samostojni podjetnik prek subjekta K., s. p., do junija 2023 za toženko opravljala domnevne storitve in izstavljala račune, ne da bi tožnica o zaposlitvi svoje hčere oziroma o konfliktu interesov, ki naj bi s to zaposlitvijo nastal, obvestila toženko oziroma pristojne službe v družbi C. d. o. o. S tem naj bi ravnala v nasprotju s A. internimi pravili in Kodeksom ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo relevantno vsebino Kodeksa ravnanja, ki določa, da so se člani uprave in zaposleni dolžni izogibati situacijam, ki predstavljajo navzkrižje ali ustvarjajo vtis navzkrižja med njihovimi interesi ter interesi družbe A., in da pred začetkom dogovarjanja ali stika v zvezi z morebitnim poslom - ne glede na obseg ali vsebino posla - med družbo in katerokoli pravno ali fizično osebo, povezano s člani uprave ali zaposlenimi, obvestijo oddelek za zagotavljanje skladnosti in etiko ter pravno službo in ju prosijo za odobritev. V aktu Globalna politika in postopki obvladovanja navzkrižja interesov je bil med primeri prepovedanega navzkrižja interesov naveden primer, ko zaposleni angažira družbo družinskega člana ali bližnje osebe za sodelovanje z družbo A., vendar tega razmerja ne razkrije.

12.Glede navedenega očitka o neobvestilu toženke oziroma družbe C. d. o. o. pritožba toženke neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo organizacijske specifike toženke, ki je del velikega, mednarodnega koncerna A. z razvejano in kompleksno strukturo. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi B. B. ugotovilo, da tožnica o delu svoje hčere pri toženki ni obvestila službe za skladnost in etiko ter kadrovske in pravne službe, ki niso organizirane pri toženki, ampak so organizirane v okviru družbe C. d. o. o. Vendar pa sodišče prve stopnje ni iz razloga organizacijskih specifik toženke kot članice skupine A. štelo, da tožnica ni storila očitane kršitve, temveč je pravilno zaključilo, da iz internih aktov toženke ni jasno izhajalo, ali mora delavec morebitno navzkrižje interesov prijaviti zgolj eni od naštetih oseb ali pa vsem njim ter da to ni bilo jasno niti vodstvu toženke. Ugotovilo je, da so zakonita zastopnica toženke G. G. in priči B. B. ter H. H., vodja službe za skladnost poslovanja, izpovedale, da bi tožnica svoje sorodstveno razmerje morala razkriti vsem, tj. tako svoji vodji kot tudi omenjenim službam hrvaške družbe, medtem ko sta priči D. D. in E. E. izpovedali, da je zadostovala prijava oziroma obvestilo eni od navedenih oseb oziroma služb. Pravilno je ugotovilo, da iz izpovedi tožnice in prič D. D., E. E. in F. F. izhaja, da se ob pogovoru v letu 2018 o tem, da bi tožničina hči lahko opravljala potrebno delo za toženko, ni izpostavilo, da bi bilo treba to delo prijaviti še katerikoli službi oziroma o tem obvestiti še koga poleg tožničinih nadrejenih (takratne direktorice in vodje računovodstva in financ). Bistveno je, da je tožnica kot delavka takrat zaupala odločitvam oziroma presoji vodstva toženke, ki tega od tožnice ni zahtevalo. Sodišče prve stopnje je posledično utemeljeno zaključilo, da je zaradi takšnega zagotovila oziroma stališča vodstva toženke neutemeljeno stališče toženke, da bi morala tožnica obveznost prijave sama poznati, ker se je udeležila vseh izobraževanj v zvezi s tem.

13.Zaključku sodišča pritrjuje tudi ugotovitev, da prijava ni bila potrebna, saj je bila tožničina hči angažirana za opravljanje dela, ki so ga praviloma opravljali študentje, glede katerih ni bilo potrebno prijavljati konflikta interesov, le da ona zaradi svojega statusa izredne študentke svojega dela ni mogla opravljati prek študentske napotnice, ampak kot samostojna podjetnica. Ker je šlo po vsebini za študentsko delo (tudi če se je izvajalo v okviru s. p.), je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da na pravilnost tožničine odločitve ne vpliva dejstvo, da je tožničina hči delala pogosteje (mesečno) in dlje časa (več let), poleg tega pa te odločitve tudi niso bile v pristojnosti tožnice. Da se študentskega dela ni prijavljalo, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika I. I., ki tudi ni prijavil študentskega dela svojega otroka. Glede na vse navedeno pritožba toženke neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje dolžnost razkritja navzkrižja interesov obravnavalo preozko ter izključno z vidika lokalne strukture.

14.Tudi sicer je glede sklicevanja toženke na akte skupine A. bistveno, da Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS, Ur. l. RS, št. 86/04 in nasl.) v prvem odstavku 16. člena določa, da so splošni akti pravnih oseb zasebnega prava in fizičnih oseb, ki opravljajo registrirano dejavnost, v slovenščini, v skladu s področno zakonodajo. Ker citirana akta skupine A. (Globalna politika in Kodeks ravnanja) nista bila prevedena v slovenščino (toženka je šele v sodnem postopku priložila njun overjen prevod), se toženka na ta dva akta ne more sklicevati, ne glede na zatrjevano izobraževanje zaposlenih o vsebini navedenih aktov.

15.Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z očitkom, da je tožničina hči opravljala storitve, ki naj bi po pogodbi o zaposlitvi sodile v delokrog tožnice, opravilo zelo pavšalno dokazno oceno. Za odločitev je namreč bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica glede angažiranja svoje hčere za delo pri toženki ni imela odločilnega vpliva, saj sta odločitev sprejeli E. E. in D. D., tožnica pa je dala le predlog. Zato tožnica tudi ne more biti odgovorna za vsebino nalog, ki so bile njeni hčeri odrejane. Tudi sicer je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je bilo med nalogami tožničine hčere zlaganje, pakiranje, kuvertiranje, odpremljanje mailing pošte, pakiranje lončkov, dostava dnevne pošte na pošto, dostava hitre pošte, urejanje zunanje okolice (za katero ni skrbel lastnik objekta) ipd. in da ni bilo nalog, ki bi spadale v delokrog tožnice. Tej ugotovitvi pritožba le nekonkretizirano in pavšalno oporeka, zato tudi v tem delu ne more biti uspešna.

16.Pritožba toženke tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnica ni imela odločilnega vpliva na naročanje storitev, ki ji je opravljala njena hči, pri čemer pavšalno navaja, da so določeni zaposleni podali naročila za posamezne storitve, kot je na primer odprema lončkov, vendar pa zagotovo niso bila podana naročila s strani zaposlenih toženke za vse storitve, ki jih je tožničina hči opravila za toženko (predvsem urejanje okolice). Toženka torej v pritožbi ne konkretizira, katere naloge naj bi ji odrejala tožnica, temveč zgolj domneva, da naročila s strani zaposlenih toženke niso bila podana za vse storitve.

17.Ne more biti utemeljena pritožbena navedba toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje glede dejstva, da računi tožničine hčere niso bili zavrnjeni, opraviti podrobnejšo vsebinsko presojo. Tudi v tem delu neutemeljeno navaja, da zaključek temelji na izpovedih pristranskih prič D. D. in E. E., in da naj bi šlo za pomanjkljiv in nedosleden nadzor nad prejetimi računi. Gre za povsem pavšalne očitke, poleg tega pa je treba tudi v zvezi s tem očitkom poudariti, da tožnica kot delavka ne more odgovarjati za odločitve toženke, saj ni niti angažirala svoje hčerke, niti ni imela odločilnega vpliva na naročanje storitev, ki jih je njena hči opravljala.

18.Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bivša direktorica toženke D. D., zakoniti zastopnik toženke I. I. ter zaposleni E. E. in F. F., ki so vsi delali na sedežu toženke v Ljubljani, vedeli, da je J. J. tožničina hči in da opravlja delo za toženko, pritožba toženke neutemeljeno navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da v tožničinem ravnanju niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 221. člena KZ-1. Glede na vse zgoraj navedeno, in sicer, da niso bili dokazani očitki, da bi tožnica angažirala svojo hči, da tudi ni imela odločilnega vpliva na odrejanje nalog ter da so bili vsi računi potrjeni, tudi niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1. Posledično pritožba toženke neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, saj je treba upoštevati krajši, šestmesečni, objektivni rok za podajo izredne odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

19.Pritožba toženke nadalje neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni podan drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, t.j., da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica pri toženki zaposlena od leta 1997, da je bila prepoznana kot zelo dobra delavka, kar so v svoji izpovedi povedali vsi zaslišani, ki so delo opravljali na sedežu toženke in so torej najbolj poznali njeno delo. Svoj zaključek je sodišče prve stopnje tudi pravilno oprlo na dejstvo, da je toženka tožnici priredila poslovilni dogodek, ki se ga je udeležil tudi zakoniti zastopnik toženke I. I.. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tudi poslovilni dogodek kaže na to, da bi tožnica lahko nadaljevala z delom pri toženki. Pritožba toženke zato neutemeljeno navaja, da dejstvo, da je imela tožnica z I. I. in nekaterimi sodelavci dobre medosebne odnose, ne vpliva na presojo tega pogoja. Nasprotno, ugotovljeno kaže na to, da bi tožnica lahko nadaljevala z delom v smislu določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1, posebej glede na dejstvo, da očitane kršitve ni storila in da ni objektivne podlage za sklepanje o izgubi zaupanja v njeno delo.

20.Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

21.Stranki se neutemeljeno pritožujeta zoper odločitev o višini denarnega povračila v višini 12 plač oziroma 57.413,28 EUR (zavrnjen je zahtevek za plačilo še 28.706,64 EUR oziroma 18 plač). Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na višino denarnega povračila, in sicer, da je bila tožnica pri toženki zaposlena od 20. 8. 1997, tj. je več kot 26 let ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je imela v času podaje odpovedi 52 let, ter da je imela težave najti novo zaposlitev. Glede na navedeno je pravilno sklepalo, da se njene zaposlitvene možnosti slabše, ne pa zelo slabe, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba toženke, saj se je tožnica zaposlila. Pritožba tožnice zato neutemeljeno navaja, da je sodba sama s seboj v nasprotju. Tudi glede na višino zneska dosojenega denarnega povračila, ki ni nizek, pritožba neutemeljeno navaja, da ne predstavlja ustreznega nadomestila za izgubljene pravice, oziroma da nima preventivnega učinka, ki ga je zakonodajalec želel zagotoviti z institutom sodne razveze ter denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe tožnice na domnevno višino odpravnine, ki bi jo tožnica prejela, če bi ji morala toženka po reintegraciji podati redno odpoved iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno utemeljilo tudi z navajanjem primerljivih sodnih odločb, ko so delavci uveljavljali denarno povračilo po 118. členu ZDR-1.

22.Glede na vse navedeno, predvsem zelo dolgo dobo zaposlitve pri toženki, ter dejstvo, da je odpoved nezakonita iz vsebinskih razlogov, so povsem neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da bi bila tožnica kvečjemu upravičena do denarnega povračila v višini treh plač. Ko sodišče določi višino denarnega povračila v tej višini, gre za povsem drugačne okoliščine primera, ki niso v ničemer primerljive z obravnavano zadevo (prim. odločitev v zadevi Pdp 34/2025 - skupno trajanje delavčeve zaposlitve pri delodajalcu 5 let in osem mesecev, starost 52 let; Pdp 168/2025 - trajanje zaposlitve delavca 2 leti in 4 mesece, starost 58 let ob odpovedi, in številne druge odločitve). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica s svojim ravnanjem bistveno prispevala k razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj to iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnica uveljavila sorazmerno dolgo obdobje reparacije, tudi ne more biti odločilno, da se je tožnica zaposlila (šele) v decembru 2024, osem mesecev po prenehanju delovnega razmerja pri toženki, oziroma to ne vpliva na drugačno odločitev od izpodbijane.

23.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

24.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25.Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je na podlagi Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, 7,5 točke materialnih stroškov in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) skupaj z DDV znaša 279,99 EUR. V preostalem stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka, saj s pritožbama nista uspeli. Ker gre za spor o obstoju delovnega razmerja, toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka ne glede na izid postopka, v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS- 1.