Jedro

Tožnik mora že v upravnem postopku izkazati, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 61/98-11 z dne 3.2.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 2.12.1997, s katero je ta odločila, da se prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije I.F. ne ugodi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da po določilih 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 8/91, 30/91, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS) pristojni organ lahko osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom, pri tem pa mora prosilec kumulativno izpolnjevati pogoje, ki so navedeni v tem členu. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoj zagotovljenega trajnega vira preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost v skladu s 4. točko 1. odstavka 10. člena ZDRS. V zvezi s tem pogojem Uredba o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju uredba) v 1. alinei 1. odstavka 5. člena določa, da se šteje, da ima prosilec zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost, če dokaže, da je redno zaposlen in višina njegovih dohodkov ustreza višini, ki je določena z uredbo Vlade Republike Slovenije o določitvi zajamčenega osebnega dohodka. Redna zaposlitev pomeni zaposlitev za nedoločen čas. Ker tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe ni bil zaposlen za nedoločen čas, niti ni imel kakšnega drugega rednega trajnega vira preživljanja, je pravilna odločitev tožene stranke, da ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sedaj dejanska situacija v obravnavani zadevi popolnoma drugačna. Sedaj je zaposlen za nedoločen čas s polnim delovnim časom v podjetju K. d.o.o., L., kar dokazuje s priloženimi potrdili. Njegov osebni dohodek je 75.167,00 SIT, kar ustreza višini, ki jo določa uredba o zajamčenem osebnem dohodku. Glede na navedeno izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo v zvezi s pogojem, da ima zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov izhaja, da tožnik v času odločanja o obravnavani zadevi v upravnem postopku ni izpolnjeval pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Tožnik ni izkazal, da je redno zaposlen oziroma ni predložil dokazil o kakšnem drugem trajnem viru preživljanja. Glede na takšno dejansko podlago v času odločanja je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Ker sodišče v upravnem sporu preizkusi zakonitost izpodbijanega upravnega akta glede na dejansko stanje, na katerem temelji, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da tožnik sedaj redno dela. Ta okoliščina v času odločanja tožene stranke sploh še ni obstajala oziroma je tožnik ni zatrjeval in ni bila predmet presoje v upravnem postopku. Tožnik jo lahko uveljavlja kvečjemu z novo vlogo.

Glede na to, da niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.