Jedro

V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24 krat, ob pridobitvi pravice prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine in prepoved vpiše v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenije. S takšno prepovedjo je seznanjen vsak uživalec denarne socialne pomoči, ki jo je v zadnjih treh letih prejel več kot 24 krat. Izjava o seznanjenosti je namreč sestavni del vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Z navedeno posledico je bila seznanjena tudi tožnica, saj je s podpisom vloge podpisala tudi izjavo o seznanitvi. Pritožbene navedbe o protiustavnosti ZSVarPre v delu, ki ureja prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine v korist Republike Slovenije, so neutemeljene. Ustavno sodišče RS je namreč ocenilo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so imele premoženje in so ga potrebovale zase. Ustavno dopustno je, da se država potem, ko oseba pomoči več ne potrebuje, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dedovali dediči.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. .. z dne 21. 1. 2015 ter Centra za socialno delo A. št. ... z dne 5. 12. 2014. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravice do denarne socialnega pomoči od 1. 12. 2014 do 30. 5. 2015 v višini 548,00 EUR mesečno, da je tožena stranka dolžna tožnici za isto obdobje plačati 1.636,68 EUR razlike v denarni dajatvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odškodnino v znesku 6.500,00 EUR in 93,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Izreklo je, da nosi tožnica sama svoje stroške postopka (II. točka izreka). S sklepom jo je oprostilo plačila sodnih taks (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožnica, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku.

Meni, da ji je kršena pravica do pravičnega sojenja. Kršen je bil 285. člen ZPP, saj ni bil izveden dokaz z zaslišanjem B.B. kot priče, iz razloga, ker je na dan glavne obravnave svojo odsotnost opravičila. Poleg tega naj bi bila v sodbi navedena dejstva, do katerih ji ni bila dana možnost izjasnitve v zvezi s provizijo oz. možnostjo plačila denarne socialne pomoči na roke. Ker ji ni bilo omogočeno, da bi lahko učinkovito izkoristila pravico do izjave, je kršen 22. člen Ustave RS. Pristranska je utemeljitev sodbe, da TRR nima zaradi izvršbe. Ni jasno od kod takšen podatek. Če sodišče meni, da gre pri poštni nakaznici za veljavno alternativo plačevanju preko osebnega računa, potem ni jasno, zakaj tak način problematizira.

Vztraja, da je z zaznambo na nepremičnini kršena pravica iz 33. člena Ustave RS, saj kaj takega ne izhaja iz zakona. S tem v zvezi se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča iz leta 2011 proti Ukrajini.

Ne strinja se niti z višino priznane denarne socialne pomoči, saj je minimalni dohodek leta 2014 znašal 548,00 EUR, zato bi denarna socialna pomoč morala biti priznana v višini zneska, ki jo zagotavlja Zakon o minimalni plači. Izpodbija tudi zavrnilni del sodbe o odškodninski terjatvi. Toženi stranki je mogoče očitati kršitev pravice do dostojanstva in varnosti iz 181. člena OZ, zato ji pripada pravična denarna odškodnina zaradi pretrpljenih duševnih bolečin. Kršitev socialne varnosti pomeni kaznivo dejanje po 202. členu Kazenskega zakonika. Kot samska oseba ne more preživeti z 265,00 EUR mesečno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

5. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Ni kršen niti 285. člen ZPP, ki predsednika senata zavezuje, da v okviru materialno procesnega vodstva postavlja vprašanje in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. S predlaganim zaslišanjem direktorice Centra za socialno delo A., ki je svojo odsotnost z glavne obravnave dne 24. 8. 2015 dejansko opravičila, tožnica pa pri izvedbi tega dokaza niti ni vztrajala, ne bi šlo za razčiščevanje dejstev, ki bi bila relevantna za presojo izpodbijanih upravnih aktov. Glede na 58. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZDSS-1) so namreč lahko predmet sodne presoje v tovrstnih sporih le pravice, obveznosti in pravne koristi fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice ali obveznosti iz sistema socialne varnosti. Predmet sodno socialnih sporov ne more biti način izvršitve posamičnih upravnih aktov, s katerimi so priznane določene pravice iz sistema socialne varnosti. Torej niti način izplačila v predsodnem postopku priznane denarne socialne pomoči, ki v praksi praviloma poteka bodisi preko transakcijskega računa ali kot v tožničinem primeru, glede na predhodni dogovor, s poštno nakaznico. Ker pri izvršitvi izplačila priznanih denarnih socialnih dajatev ne gre za odločanje o pravici sami, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni moglo priti niti do kršitve 22. člena Ustave RS o enakem varstva pravic, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

6. Predmet tega sodno socialnega spora sta drugostopenjska odločba z dne 21. 1. 2015 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 5. 12. 2014. S slednjo je bila tožnici priznana denarna socialna pomoč v višini 269,20 EUR mesečno od 1. 12. 2014 do 31. 5. 2015, plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za isto časovno obdobje. S prvostopenjskim upravnim aktom je izrečeno tudi, da se tožnici prepove odtujiti in obremeniti deleža nepremičnine pozidanega zemljišča in stanovanja v samostoječi stavbi z enim stanovanjem k. o. C., ter prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi v korist republike Slovenije.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je torej podana v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s poznejšimi spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre). Po 30. členu ZSVarPre v zvezi s Sklepom o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2014 dalje (Ur. l. RS, št. 55/2014), je bila lahko od 1. 12. 2014 do 31. 5. 2015 denarna socialna pomoč priznana le v višini 269,20 EUR mesečno. Torej nič več in nič manj! Sicer je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo(1) , da materialno pravno naziranje pritožnice, po katerem bi ji bilo potrebno denarno socialno pomoč priznati v višini 548,00 EUR mesečno, ni sprejemljivo. Priznanje denarne socialne pomoči v višini minimalne plače, zagotovljene z Zakonom o minimalni plači (Ur. l. RS, št. 13/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZMINP) delavcem in delavkam v Republiki Sloveniji za delo v polnem delovnem času, bi bilo v popolnem nasprotju z določbami ZSVarPre, ki so kogentne narave. Pritožba v tej smeri zato ne more biti uspešna.

8. Enako velja za pritožničino nasprotovanje prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine ter zaznambo tega dejstva v zemljiški knjigi. Zakonsko podlago za takšno postopanje predstavlja 7. odstavek 36. člena ZSVarPre, ki izrecno določa, da se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24 krat, ob pridobitvi pravice, prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine in prepoved vpiše v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenije. S takšno prepovedjo je seznanjen vsak uživalec denarne socialne pomoči, ki jo je v zadnjih treh letih prejel več kot 24 krat. Izjava o seznanjenosti je namreč sestavni del vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Z navedeno posledico je bila seznanjena tudi tožnica, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. S podpisom vloge je podpisala tudi izjavo o seznanitvi (tč. VII. vloge).

Zmotno je pritožničino stališče o protiustavnosti ZSVarPre v delu, ki ureja prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine v korist Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče se je do tega vprašanja že večkrat opredelilo negativno(2) , upoštevajoč pri tem zlasti ustavno sodno prakso(3). Ustavno sodišče RS je namreč ocenilo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so imele premoženje in so ga potrebovale zase. Ustavno dopustno je, da se država potem, ko oseba pomoči več ne potrebuje, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dedovali dediči(4). Pritožba v tej smeri zato ne more biti uspešna.

9. Končno pritožba ni utemeljena niti zoper zavrnilni del sodbe o vtoževani odškodninski terjatvi v višini 6.500,00 EUR in 93,00 EUR. Kljub temu, da so bili v tožničinih istovrstnih zadevah že temeljito pojasnjeni temelji odškodninske odgovornosti za civilni delikt, tudi v tej zadevi vztraja pri svojem zmotnem in zato nesprejemljivem materialnopravnem naziranju.

Pritožbeno sodišče zato lahko ponovi le bistveno pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih vsebuje že prvostopenjska sodba. Odškodninska odgovornost po Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; OZ) je podana, če so dokazani vsi štirje, kumulativno predpisani elementi. Gre za nedopustno ravnanje, obstoj škode, vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja. Če le ena od navedenih predpostavk manjka, kot v obravnavani zadevi, ko ni niti protipravnosti, terjatev že po temelju ni dokazana. To pa pomeni, da je z izpodbijano sodbo iz naslova odškodnine zakonito zavrnjenih vtoževanih 6.500,00 EUR. Enako velja za vtoževanih 93,00 EUR iz naslova stroškov, ki so tožnici nastali pri izvršitvi izpodbijanih odločb z nakazilom denarne socialne pomoči po poštni nakaznici.

10. Ker preostale navedbe tožnice, kot je sklicevanje na nekatere judikate Evropskega sodišča za človekove pravice in druge, glede na predhodno utemeljitev za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso odločilne, je bilo potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Na primer v zadevi Psp 538/2015 in drugih.

(2) Na primer v sodbi Psp 569/2014 z dne 21. 1. 2015 in drugih.

(3) V odločbi št. U-I-330/97 z dne 30. 11. 2000 in št. U-I-223/08 z dne 8. 4. 2010. (4) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 95/2015 z dne 25. 5. 2015.