Jedro

Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določb 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora v sklepu jasno navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 278. člena ZPP). Če tega sodišče ne stori v sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni sodbi.

Ker sodišče prve stopnje ni na naroku za glavno obravnavo niti v končni sodbi, v kateri je zavrnilo „ostale dokazne predloge“, podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič in je zgolj pavšalno navedlo, da je ugotovilo vsa odločilna dejstva za odločitev, je podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v primeru pomanjkljivosti razlogov sodišča prve stopnje ne more sanirati z dopolnjevanjem teh razlogov v sodbi pritožbenega sodišča. Opisano ravnanje bi predstavljalo kršitev pravice do izjave, izhajajoče iz 22. člena Ustave RS in bi pritožbeno sodišče za drugačno odločitvijo tožniku vzelo tudi pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek: da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, z dne 4. 6. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi (I/1. točka izreka); da delovno razmerje tožniku ni prenehalo in še vedno traja (I/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo in mu priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja in sicer ga prijaviti v zavarovanje, mu za ta čas obračunati in plačati plačo po pogodbi o zaposlitvi, pripadajoči regres, od tega zneska obračunati prispevke in davke ter jih odvesti pristojnim organom, od neto plače in regresa obračunati in izplačati zakonske zamudne obresti od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I/3. točka izreka). Nadalje je odločilo, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja tožnik navaja, da mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zato, ker naj bi kršil 6. člen sklenjene pogodbe o zaposlitvi, 33., 34. in 37. člen ZDR-1, 26. člen Kolektivne pogodbe tožene stranke, Pravilnik o odobravanju naložb pravnim osebam, samostojnim podjetnikom, fizičnim osebam, ki opravljajo dejavnost in kmetovalcem; Navodilo za izvajanje postopkov vodenja naložb pravnim osebam, samostojnim podjetnikom, fizičnim osebam, ki opravljajo dejavnost in kmetovalcem in Pravilnik o odgovornosti za izpolnjevanje pogodbenih in drugih obveznosti delavcev A.. Tožena stranka je v redni odpovedi navedla 9 kršitev, s katerimi zatrjuje, da naj tožnik svojega dela ne bi opravljal vestno in odgovorno, pri tem pa naj ne bi upošteval zahtev in navodila delodajalca in se obenem vzdrževal vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, lahko moralno ali materialno škoduje delodajalcu ali njegovim poslovnim interesom. Tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) bi morala v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 tožniku omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Kako naj delodajalec svojo obveznost glede zagovora izpolni, ZDR-1 v 85. členu ne ureja posebej, temveč napotuje na smiselno upoštevanje prvega in drugega odstavka 173. člena ZDR-1. Delavcu mora biti omogočena uspešna obramba tako, da se mu vroči pisna obdolžitev, prav tako pa določi čas in kraj zagovora. Tožena stranka je tožnika povabila na zagovor z dopisom z dne 16. 5. 2014, tožnik je bil povabljen na zagovor za dne 2. 6. 2014 ob 9.00 uri na sedež tožene stranke. Tožnik je zaradi nemožnosti za delo, zaradi bolezni, pisno zaprosil za preložitev termina ustnega zagovora, saj ni bil sposoben zagovora, kar je dokazal z zdravniškim potrdilom v spisu. Tožnik se po oceni zdravnika dne 2. 6. 2014 ni bil zmožen udeležiti „sestanka“, oziroma ustnega zagovora. Šele izvedenec klinične psihologije ali psihiater bi lahko izpovedal, kakšno je bilo psihično stanje tožnika v času zagovora. Zmotno je sodišče ugotovilo tudi, da je bila tožniku pravilno vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s krivdnega razloga z dne 4. 6. 2014, pri čemer je sodišče nekritično sledilo izpovedi detektiva in svojo dokazno oceno podprlo na fotografije in poročilo, ki pa ne dokazujejo, da je bila odpoved tudi dejansko pravilno vročena. Nova uprava oziroma tožnikova neposredno nadrejena so se odločili, da tožniku odpovedo pogodbo o zaposlitvi, ker se jim ni v celoti uklonil in jim je včasih tudi argumentirano odgovoril na očitke. To je še zlasti motilo njegovo neposredno nadrejeno direktorico B.B., ki ni mogla poznati njegovega dela, saj je pričela opravljati delo šele 15. 4. 2015. Tožnik je svoje delo opravljal vestno, pošteno in odgovorno, količina njegove opravljenega dela je bila velika. K 22. točki obrazložitvi sodbe tožnik navaja, da je bilo stanje aktualnih vlog poslano direktorici B.B., kot je zahtevala, takoj po pisnem opozorilu po elektronski pošti. Tožnik je stanje vlog predstavil že pred tem na skupnem sektorskem sestanku. Direktorica je celo pred svojo zahtevo imela seznam njegovih aktualnih vlog, seznam je oddal tudi C.C., kateremu pa se v zvezi s tem ni nič očitalo. K 23. in 24. točki obrazložitve sodbe tožnik navaja, da so bili tonerji naročeni za tri različne tiskalnike v Sektorju D. in so bili na E. tudi vrnjeni pravočasno. Naročeni so bili še v času prejšnje direktorice D., F.F. in po njenem naročilu. Tožnik tonerjev ni naročal zase. K 26. točki obrazložitve sodbe tožnik navaja, da je do obračuna stroškov plačilnega prometa prišlo zato, ker je postopek v preteklosti enak kot pri prenosih komitentov sodne izterjave. Tožena stranka ima sprejetih približno 230 pravilnikov, ki se nenehno spreminjajo, za posamezne zaposlene pa je praktično nemogoče, da so bili ves čas do potankosti seznanjeni z vsako spremembo pravilnika. K 28. točki sodbe tožnik navaja, da odgovorov ni mogel posredovati v roku, saj je bil takrat, oziroma teden pred rokom, na dopustu. Odgovor je tožnik poslal takoj, ko je bila zahteva od direktorice podana, torej naslednji dan dne 6. 5. 2014, po zahtevi z dne 5. 5. 2014, kar je glede na obseg dela tudi hitro. K 29. točki obrazložitve sodbe je tožnik sam priznal napako, ki jo je storil pri računski operaciji seštevanja, to napako pa je tudi takoj odpravil po ustnem opozorilu referentke G.G. in Sektorja H. Takšne napake so pri vseh skrbnikih povsem običajne, so se pojavljale, se pojavljajo in se tudi bodo pojavljale v bodoče. K 29. točki sodbe tožnik navaja, da se vsa plačila strank obravnavajo na odboru za izterjavo. Nikoli v preteklosti ni nobena direktorica zahtevala še pisnih odgovorov glede plačila takoj naslednji dan po odboru za izterjavo, ki je bil dne 7. 5. 2014 in na katerem se je obravnavalo plačila strank. K 31. in 32. točki sodbe tožnik navaja, da mu je dodatno delo naložila direktorica B.B. Direktorica je pridobila formalni razlog za obtožbo na račun tožnika iz razloga, ker je tožnik najavo za kreditni odbor oddal z enodnevno zamudo dne 9. 5. 2014. K 33. točki sodbe tožnik navaja, da gre za povsem običajno kontrolo službe podpore, ki je ustaljena in za popravek, ki se naredi naknadno. Tožnika v 10 letih njegovega dela ni še nihče od nadrejenih drugega sektorja pisno opozarjal na napake, kar kaže na to, kako do potankosti so nadrejeni načrtovali njegovo odpoved. I.I. je tudi izpovedala, da je predlagala, da bi bil tožnik zaradi napak v prenosih poslan na dodatno šolanje. K 34. točki sodbe tožnik uveljavlja, da pisne pritožbe J.J. iz K. z.o.o. ne pozna. J.J. je zadolžena za kredite kmetovalcem s poroštvom J.J. Bilo je dogovorjeno, da si kredite razdelita tožnik in sodelavec C.C., vendar je te kredite za leto 2014 delal samo tožnik. Za banko ni nastala nobena škoda.

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik navaja, da sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so zato podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP), bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Na ta način je namreč stranki, kateri dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade (sklep VIII Ips 20/2014). Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 25. 5. 2015 sprejelo dokazni sklep s katerim je zavrnilo „ostale dokazne predloge“, tako tudi v sodbi pod številko 6 obrazložitve. Pri tem sodišče ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, ampak zgolj pavšalno navedlo, da je sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva. Vsebinskih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo niti v obrazložitvi sodbe. Navedlo je zgolj to, da izvedeni dokazi zadoščajo za odločitev, saj so odločilna dejstva z njimi dokazana, izvedba preostalih dokaznih predlogov pa ni potrebna in tudi ne bi pripomogla k ugotovitvi oziroma razjasnitvi relevantnih dejstev. Ob takšni obrazložitvi zavrnitve substanciranega dokaznega predloga za zaslišanje prič: - C.C., zaposlenega pri toženi stranki, kateri bi vedel izpovedati o delitvi dela v zvezi K. z.o.o. in načinu dela s to kmetijsko zadrugo ter tudi o delu skrbnikov in pomanjkljivosti, ki se pri tem pojavljajo; - L.L., direktorja družbe N. d.o.o., kateri bi vedel povedati, kakšen odnos je imel tožnik s strankami, saj je za pričo skrbel tožnik in je bila priča z njegovim delom izredno zadovoljna v nasprotju s trditvami tožeče stranke (pravilno: tožene stranke); - M.M., direktorja družbe O. d.o.o., kateri bi vedel izpovedati, kakšen odnos je imel tožnik s strankami, saj je za pričo skrbel tožnik in je bila priča z njegovim delom izredno zadovoljna v nasprotju s trditvami tožeče stranke (pravilno: tožene stranke), sodišče sploh ni vsebinsko obrazložilo.

Tožnik v pritožbi tako uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), v postopku pred sodiščem prve stopnje. Razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov morajo biti razvidni bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga, bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Tožnik bistvene kršitve določb postopka ni uveljavljal takoj, ko bi bilo to mogoče, torej ob zavrnitvi dokaznih predlogov, pri čemer sodišče o zavrnitvi predlogov ni podalo vsebinske obrazložitve za zavrnitev dokaznih predlogov, zato tožnik ni mogel vedeti, ali so razlogi za takšno odločitev ustavno sprejemljivi. Kršitve, za katere ne more vedeti tožnik, ali je bila storjena, pa stranka ne more uveljavljati. Zato meni, da je sedaj pravno dopustno, da takšno kršitev uveljavlja v pritožbi. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede napačne uporabe materialnega prava tožnik navaja, da je bil deležen šikaniranja, zato je tožena stranka manipulirala z dokazi, selektivno zbirala dokaze zoper tožnika, za njegove najmanjše napake. Zoper druge zaposlene, ki se šikaniranju niso upali upreti, pa takšnih metod ni uporabljala, čeprav so delali hujše napake. Skladno s pravili ZDR-1 je dokazno breme na strani delodajalca, torej tožene stranke, pri čemer tožena stranka dokaznemu bremenu ni zadostila. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo zoper sodbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka.

6. Pritožba se utemeljeno sklicuje na to, da je sodišče storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožbeno sodišče je po vpogledu v odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 12/2014 z dne 22. 4. 2014 ugotovilo, da je primerljiva s predmetno zadevo in ugotavlja, da je sodišče na naroku za glavno obravnavo 25. 5. 2015 sprejelo dodatni sklep, s katerim je preostale dokazne predloge zavrnilo, sicer brez siceršnje dodatne vsebinske obrazložitve. Iz obrazložitve sodbe z dne 25. 5. 2015 pa izhaja, da je sodišče obrazložilo le zakaj ni izvedlo sklepa s zaslišanjem priče C.C. in navedlo, „da ker je priča opravičila izostanek za zaslišanje, sodišče pa je po izvedbi ostalih dokazov ocenilo, da njeno zaslišanje ni potrebno, prav tako pa tudi ni izvedlo preostalih predlaganih dokazov, ker je prepričano, da izvedeni dokazi zadoščajo za odločitev, saj so odločilna dejstva z njimi dokazana, izvedba preostalih predlaganih dokazov pa ni potrebna in tudi ne bi pripomogla k ugotoviti oziroma razjasnitvi relevantnih dejstev“. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da pritožba utemeljeno navaja, da je tožnik predlagal izvedbo navedenih dokazov pravočasno, pred izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo in to še zaslišanje L.L., direktorja družbe N. d.o.o., kateri bi vedel izpovedati, kakšen odnos je imel tožnik s strankami, saj je za pričo skrbel tožnik in je bila priča z njegovim delom izredno zadovoljna v nasprotju s trditvami tožene stranke ter tudi M.M., direktorja družbe O. d.o.o., kateri bi vedel izpovedati, kakšen odnos je imel tožnik s strankami, saj je za pričo skrbel tožnik in je bila priča z njegovim delom izredno zadovoljna, v nasprotju s trditvami tožene stranke. Tožnik je ta dokazna predloga substancirano podal v prvi pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2014 in navedel, da predlaga zaslišanje prič v zvezi s dejstvom, da je nadpovprečno dobro skrbel za svoje komitente, ki so bili zadovoljni z njegovim delom, pri čemer tožnik ni želel biti zgolj „kimavec in copata“ novemu vodstvu, ki se je vnaprej odločalo, da izvede kadrovsko čistko.

7. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP), na podlagi določb 278. člena ZPP pa sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, jasno navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 278. člena ZPP). Če tega sodišče ne stori v samem sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni sodbi. Pavšalna zavrnitev dokaznega predloga tako predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. V obravnavani zadevi sodišče na naroku za glavno obravnavo niti v končni sodbi, v kateri je zavrnilo „ostale dokazne predloge“, sodišče ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za nezaslišanje predlaganih prič L.L. in M.M., pri čemer je sodišče tudi za pričo C.C. navedlo, da je opravičil izostanek za zaslišanje, pri čemer je po izvedbi ostalih dokazov sodišče ocenilo, da njegovo zaslišanje ni bilo potrebno. Sodišče je zgolj pavšalno navedlo, da je ugotovilo vsa odločilna dejstva za odločitev. Tožnik tako tudi utemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tako v primeru pomanjkljivosti razlogov sodišča prve stopnje ne more sanirati z dopolnjevanjem teh razlogov v sodbi pritožbenega sodišča. Opisano ravnanje pa bi predstavljalo kršitev pravice do izjave, izhajajoče iz 22. člena Ustave RS in bi pritožbeno sodišče za drugačno odločitvijo tožniku vzelo tudi pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče se ob navedenem sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013. 8. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prvenstveno izvesti vse predlagane dokaze, ki so pomembni za odločbo in v primeru zavrnitve izvedbe predlaganih dokazov to jasno in natančno obrazložiti, zakaj šteje, da izvedba navedenih dokazov ni relevantna za rešitev zadeve. Sodišče se bo moralo tudi izrecno opredeliti do tožnikovih ugovorov, podanih v postopku, da je prišlo v spornem obdobju do zamenjav vodstva in so novi vodilni položaje šele sprejeli in tako še niso bili popolnoma seznanjeni z delom in organiziranostjo in so zaradi svojega nepoznavanja sistema sprejemali neposrečene odločitve. Tožnik ob tem izrecno navaja, da je njegovo delo motilo zlasti njegovo neposredno nadrejeno direktorico B.B., ki je pričela delo opravljati šele s 15. 4. 2015, ter da so se tožnika le želeti znebiti, ker je opozarjal na napake, pri čemer tožnik ni želel biti le „kimavec in copata“ novemu vodstvu. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku zaslišati tudi C.C., zaposlenega pri toženi stranki, kateri bi vedel izpovedati o delitvi dela v zvezi K. z.o.o. 9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.