Jedro

Določila 452. člena ZPP o omejenem številu vlog ni mogoče upoštevati, če sodišče strank na to določilo ZPP ne opozori.

Kršitev določil, ki se nanašajo na število vlog v sporih majhne vrednosti, pomeni kvečjemu relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ta pa v sporih majhne vrednosti ni upošteven pritožbeni razlog.

Tudi če tožeča stranka izrecno navaja, da je "opravila prevoz" blaga iz Kitajske na naslov tožene stranke, je iz njene trditvene podlage razvidno, da je le organizirala dostavo pošiljke, ki je bila nedvomno izvedena z letalskim prevozom. Tudi njene navedbe, da prevzema ni mogla izvršiti, ker izvoznik ni imel vseh dovoljenj za opravljanje izvoza in da je po večkratnih komunikacijah med izvoznikom in partnerjem tožeče stranke izvoznik končno dobil dovoljenje za izvoz, kažejo na to, da je tožeča stranka za toženo opravila posel špedicije.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopna sodba razveljavi a) v tistem delu 1. točke izreka, s katero je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka nad zneskom 1.030,00 EUR s pripadki in v 3. točki izreka sklepa ter b) v 3. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.1. V nespremenjenem delu 1. točke izreka, s katero je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi v 1. točki izreka vzdržalo v veljavi tako, da mora tožena stranka v osmih dneh plačati tožeči stranki 1.030,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 246.963,39 SIT od 14.9.2006 do 31.12.2006, od 1.030,56 EUR pa od 1.1.2007 do plačila in

2.2. v 2. točki izreka pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Predmet spora je terjatev tožeče stranke kot organizatorja prevoza šestih pošiljk v desetih paketih v skupni teži 153,66 kg (oziroma volumenski teži 189 kg) iz Kitajske na naslov tožene stranke. Za to terjatev je tožeča stranka dne 31.8.2006 toženi stranki izdala račun (A1) v višini 612.232,60 takratnih SIT (sedaj 2.554,80 EUR).

2. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč vrednost spornega predmeta postopek vodilo po tistih določilih ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti in izdan sklep o izvršbi v celoti vzdržalo v veljavi (1. točka izreka). Ugotovilo je, da (v pobot uveljavljena) terjatev tožene stranke (v isti višini) ne obstoji (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v znesku 704,83 EUR s pripadki (3. točka izreka). V dejanskem pogledu je ugotovilo, (1) da je tožeča stranka toženi poslala ponudbo za "prevoz" več pošiljk v skupni teži 55,90 kg za ceno 710,00 EUR, (2) da je tožena stranka na podlagi te ponudbe pri kitajskem pošiljatelju (preko tožeče stranke) naročila dostavo dodatnih pošiljk v skupni teži 153,66 kg (3), da se po 2.3. točki Splošnih poslovnih pogojev tožeče stranke pri obračunu cene uporablja dejanska ali volumetrična teža, ki se izračuna po predpisanem obrazcu, odvisno katera je večja in med drugim (4), da izdani račun vključuje stroške letalskega prevoznika v višini 2.260,00 EUR, stroške tranzitnega dokumenta v višini 30,00 EUR, stroške carinskega skladišča Špedicije Maribor v višini 50,00 EUR, razliko pa predstavlja zaslužek tožeče stranke. Na podlagi teh pravno odločilnih dejstev je presodilo, da sta pravdni stranki sklenili prevozno pogodbo in da sta se dogovorili za ceno (2. odst. na 4. strani obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi s pobotnim ugovorom pa je presodilo, da izpoved G. R., da je poslovni partner tožene stranke le-tej preklical naročilo (spornih pošiljk) še ne dokazuje nastanka škode.

3. Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, v kateri pa kljub izrecno uveljavljanima pritožbenima razlogoma zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, utemeljuje tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga "da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi" in tožečo stranko obsodi na plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožnica prvostopnemu sodišču neutemeljeno očita kršitev tistih postopkovnih določil, ki veljajo za spore majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje je z dopisom z dne 1.4.2009 (list. št. 27) pozvalo tožečo stranko, naj vloži vlogo, ki bo po vsebini tožba, kar je tožeča stranka storila z vlogo z dne 16.4.2009. Po odgovoru na to vlogo pa jo je z dopisom z dne 8.5.2009 (list. št. 39) ponovno pozvalo, naj v osmih dneh odgovori na vlogo tožene stranke, kar je tožeča stranka storila z vlogo z dne 25.5.2009. Ker pa določila 452. člena ZPP o omejenem številu vlog ni mogoče upoštevati, če sodišče strank na to določila ZPP ne opozori (primerjaj mag. Nina Betetto, Postopek v sporih majhne vrednosti, Pravosodni bilten 4/09, stran 108), je zmotno pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje vloge tožeče stranke z dne 16.4.2009 ne bi smelo upoštevati, tudi če bi držalo, da je pred citiranima dopisoma (z dne 1.4.2009 in 8.5.2009) tožeča stranka vložila še druge vloge. Poleg tega pa lahko kršitev določil, ki se nanašajo na število vlog v sporih majhne vrednosti, pomeni kvečjemu relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ta pa v sporih majhne vrednosti ni upošteven pritožbeni razlog (1. točka 458. člena ZPP).

7. Ker tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v sporih majhne vrednosti ni upoštevni pritožbeni razlog, se pritožbeno sodišče s tistimi pritožbenimi navedbami, s katerimi tožena stranka opozarja na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ni ukvarjalo.

8. Pač pa drži pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče napravilo zmoten materialnopravni zaključek, da sta pravdni stranki sklenili prevozno pogodbo, v kateri sta se med drugim dogovorili tudi za ceno prevoza. Tudi če tožeča stranka izrecno navaja, da je "opravila prevoz" blaga iz Kitajske na naslov tožene stranke, je iz njene trditvene podlage razvidno, da je le organizirala dostavo pošiljke, ki je bila nedvomno izvedena z letalskim prevozom. Tudi njene navedbe, da prevzema ni mogla izvršiti, ker izvoznik ni imel vseh dovoljenj za opravljanje izvoza in da je po večkratnih komunikacijah med izvoznikom in partnerjem tožeče stranke izvoznik končno dobil dovoljenje za izvoz (primerjaj iz V. točka, list. št. 41), kažejo na to, da je tožeča stranka za toženo opravila posel špedicije. Tak posel pa skladno z določilom 1. odst. 851. člena OZ vključuje sklenitev prevozne pogodbe v svojem imenu in na račun naročitelja ter druge običajne posle in dejanja v zvezi s to pogodbo, pri čemer se naročitelj zavezuje, da bo špediterju za to dal določeno plačilo. Kot izhaja iz določila 863. člena OZ, mora naročitelj plačati špediterju po pogodbi; če plačilo ni dogovorjeno, po tarifi ali kakšnem drugem pravnem aktu; če teh ni, pa plačilo določi sodišče. Iz določila 1. odst. 865. člena pa OZ izhaja, da mora naročitelj povrniti špediterju potrebne stroške, ki jih je ta imel z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari.

9. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da dogovor o ceni dostave za 55,9 kg pošiljk po ceni 710,00 EUR pomeni sklenitev pogodbe po ceni 2.554,80 EUR za dostavo 153,6 kg pošiljk. Tako stališče prvostopnega sodišča bi bilo pravilno le, če bi se pravdni stranki dejansko dogovorili za novo ceno glede na novo težo pošiljk. Ker pa se zaradi zmotne pravne presoje opravljenega posla sodišče prve stopnje z vprašanjem višine plačila v smislu 863. člena in 1. odst. 865. člena OZ ni ukvarjalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določila 2. odst. 458. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo delno (nad zneskom 1.030,56 EUR s pripadki) razveljavilo in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. O tem, zakaj jo je razveljavilo le nad zneskom 1.030,56 EUR, so navedeni razlogi v 12. točki te obrazložitve.

10. V novem sojenju pravdni stranki nimata več možnosti predlagati novih dejstev in novih dokazov (zadnji stavek 2. odst. 458. člena ZPP). Zato ni nujno, da sodišče opravi tudi glavno obravnavo, pač pa lahko izdela le novo sodbo. Pri tem bo v vsakem primeru moralo presoditi zlasti listinske dokaze. Glede na to, da tožeča stranka v trditveni podlagi (1) ni navedla, kako je oblikovala ceno 710,00 EUR za dostavo 55,9 kg pošiljk (2), niti ni navajala, da je izračunala vtoževani znesek za 153,60 kg pošiljk po predpisanem obrazcu iz 2.3. točke Splošnih pogojev, se zdi, da so v ceni 710,00 EUR za dobavo 55,9 kg pošiljk tožene stranke vsebovani tako dejanski stroški kot plačilo za tožničino storitev. To tem bolj, ker med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka (3) ni obrazložila višine stroškov, kar bi lahko storila že s tem, da bi se sklicevala na račune svojih pogodbenih strank. Če je temu tako, potem ni pomembno, koliko so njeni stroški dejansko znašali. Sicer pa izpovedi N.L., ki je pojasnjevala, kaj vse vključuje vtoževani račun A1, sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti že zato, ker z izvajanjem dokazov ni mogoče nadomeščati manjkajočih trditev. V navedbah tožeče stranke namreč ni pojasnjeno, kako je strukturiran vtoževani račun.

11. Pritožbeno sodišče se sprašuje, ali je brez izrecnega dogovora ena od možnosti za presojo primerne višine plačila v smislu 863. člen OZ preprost primerjalni račun. Ta pokaže, da je tožeča stranka v ponudbi, po kateri je bila pripravljena 55,90 kg pošiljk dostaviti za 710,00 EUR, za 1 kg pošiljke predlagala ceno 12,70 EUR, v računu A1 pa je toženi stranki za dostavo 1 kg pošiljk zaračunala 16,63 EUR, saj ji je za 153,66 kg pošiljk zaračunala 2.554,80 EUR. Ali trditvena podlaga s predloženimi dokazi omenjeno možnost izračuna plačila opravičuje, pa bo v novem sojenju moralo presoditi prvostopno sodišče. 13. Med pravdnima strankama je obstajal le sporazum o dostavi 55,9 kg pošiljk po ceni 710,00 EUR. Ker pa je tožena stranka v vlogi z dne 24.4.2009 (predzadnji odstavek 2. točke, list. št. 36) izrecno navedla, da bi ji tožeča stranka lahko zaračunala največ 1.030,56 EUR, je pritožbeno sodišče štelo, da tolikšen dolg do tožene stranke tožeča stranka priznava. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo do tega zneska s pripadki zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo, saj v okviru uradnega preizkusa tega dela sodbe ni zasledilo nobenih postopkovnih kršitev iz 2. odst. 353. člena ZPP.

12. Pobotni ugovor je sodišče prve stopnje, kot rečeno zavrnilo na podlagi presoje, da tožena stranka škode zaradi zamude ni dokazala. Pri tem je zapisalo, da so listine, na katere se sklicuje, v tujem jeziku. Pritožbeno sodišče na pritožbeno navedbo, da sta le dve listini napisani v tujem jeziku, ne odgovarja, ker ocenjuje, da pobotni ugovor ni sklepčen. Pobotni ugovor je tožena stranka podala v vlogi z dne 24.4.2009. Med drugim je navedla (3. točka list. št. 36), da "je predračunska vrednost posla med drugim vsebovala tudi vrednost videorekorderjev (DVR-3016CDRW - 3 komade; nadzorne kamere SF-3020b - 16 komadov in nadzorne kamere SF-3036 - 32 komadov), vse v skupni vrednosti 4.824,30 EUR. Zaradi odpovedi posla s strani toženčevega kupca so vsi navedeni artikli ostali pri tožencu in so še danes v njegovem skladišču". Pri tem pa ni zatrjevala, da je naročilo družbe KH, ki naj bi ga dobila 19.7.2006, sploh sprejela oziroma potrdila. Šele če bi to navedla, ali pa izrecno zatrjevala, da je bila pogodba z omenjeno družbo sklenjena, bi bil odškodninski zahtevek na plačilo odškodnine zaradi razdrtja pogodbe sklepčen. Brez teh navedb je nesklepčen in kot tak pobotni ugovor neutemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka postavila tudi sledečo trditev: "Toženec pa je seveda moral to blago svojemu dobavitelju plačati. Ker že ta znesek oziroma vrednost navedenih artiklov, brez DDV znaša 4.824,30 EUR, kolikor bi toženec za to blago dobil, se toženec v pobotnem ugovoru sklicuje na ta obseg materialne škode ...". ker iz prvega stavka pod navednicami izhaja, da je tožena stranka utrpela dejansko škodo, pa je pritožbenemu sodišču nerazumljiva navedba iz drugega stavka v navednicah, da bi za to blago dobil 4.824,30 EUR.

14. Kot nebistveno k zgornji obrazložitvi pritožbeno sodišče še dodaja, da se tožena stranka v svojih navedbah (list. št. 37) sklicuje na predračun št. 360/2006 z dne 7.7.2006 (B29) in navaja, da je prejela naročilo firme KH dne 19.7.2006 (2. odst. 3. točke navedb), kot dokaz (očitno za svojo škodo) pa predloži izpis naloga za plačilo v tujino svojemu dobavitelju, ki pa je bil izdan že 22.6.2006 (B32). Ker ne pojasni, zakaj je izdala nalog za plačilo svojemu dobavitelju iz Kitajske, še predno je stopila v kontakt z družbo KH, kateri naj bi prodala dobavljene pošiljke, s tem nalogom ne more dokazovati svoje škode. Prav tako tudi ne z nalogom z dne 10.7.2006 (B31), saj je z njim naročila poplačilo dobavitelja iz Hong Konga, ne pa iz Kitajske, od koder so prišle sporne pošiljke.

15. Glede na to, da nesklepčen pobotni ugovor ni utemeljen, je odločitev prvostopnega sodišča o pobotnem ugovoru pravilna, pa četudi je oprta na druge razloge. Ker pa v tem delu pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenih tistih absolutnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka, ki so navedene v 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbo(v tem delu) kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo z 2. točko izreka potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo 4. odst. 165. člena ZPP.