Jedro

Tožena stranka je v drugem postopku vztrajala, da ni lastnica stanovanja in da gre za pomoto; v tej pravdi še v pritožbi vztraja, da je lastnica istega stanovanja. To meji na zlorabo pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej ugotovilo, da se iz stečajne mase tožene stranke v stečaju, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. St 127/05 -10-43 izloči nepremičnina 8.E v stanovanju št. 8 v drugem nadstropju s pripadajočo kletjo št. 8, na naslovu X, vlož. št. 672/9 k.o. T., na katerem je tožnica J. L. pridobila lastninsko polovico do 1/2 na podlagi priposestvovanja, kupoprodajne pogodbe, št. 84-11/91 z dne 18.11.1991 in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3303/2002-2 z dne 9.3.2006. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko do 1/2 vpisala lastninska pravica za tožnico. S popravnim sklepom z dne 6.10.2009 je sodišče prve stopnje sodbo popravilo glede EMŠO J.L. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o tem, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 2.961,28 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 2.501,32 EUR pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica do navedenega deleža postala lastnica obravnavanega stanovanja.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče bo pritožbeno navedbe povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna ugoditev tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje se strinja z odločitvijo in pretežno z razlogi sodišča prve stopnje. Odgovoriti je torej treba le na pritožbene trditve.

Pritožba najprej pravi, da sodišče v sodbi ugotavlja, da je Okrajni ljudski odbor T. pravni prednik Občine T., za tak zaključek pa ni podlage v izvedenih dokazih. Da je Okrajni ljudski odbor T. pravni prednik Občine T., ni podprto z nobenim dokazom. Sodišče ugotavlja tudi, da naj bi pravni prednik Občine T. uporabljal stanovanje in zanj pobiral najemnino, pri čemer je tožeča stranka oziroma njen mož imel sklenjeno stanovanjsko pogodbo s Stanovanjskim podjetjem T.. Tudi za slednje ni bilo izvedenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je to res pravni prednik stranskega intervenienta. Sodišče teh dejstev ni ugotovilo.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba, v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. V pripravljalni vlogi na redni številki 22, list. št. 39, tožena stranka posredno pravno nasledstvo priznava, ko govori o Občinskem ljudskem odboru T. kot o pravnem predhodniku. Da bi bilo tudi Stanovanjsko podjetje T. pravni prednik stranskega intervenienta, izpodbijana sodba ne ugotavlja. O tem govori le, ko povzema tožbene navedbe in navedbe v pripravljalnih vlogah. Torej gre le za povzetek trditev, ne pa za ugotovitev sodišča. Pritožba nato trdi, da se sodišče sklicuje na napačno materialnopravno podlago, ker da je Zakon o prometu z zemljišči in stavbami stopil v veljavi leta 1965, medtem ko je bilo gradbeno dovoljenje izdano leta 1965, ko ta zakon še ni bil sprejet. To ne drži. Leta 1965 so bile objavljene spremembe in dopolnitve navedenega zakona, pa tudi prečiščeno besedilo (Uradni list SFRJ, št. 43-748/1965), medtem ko je zakon veljal od 1.7.1954 (Uradni list FLRJ, št. 26-290/1954). Po 9. členu navedenega zakona bi pogodba res morala biti sklenjena v pisni obliki, vendar se sodišče druge stopnje strinja, da je ustna pogodba zaradi realizacije konvalidirala, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Do realizacije pogodbe je prišlo še po določbah Občega državljanskega zakonika - ODZ, katerega pravna pravila so se uporabljala do 1.10.1978, ko je stopil v veljavo Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR. Sodna praksa je namreč dopuščala realizacijo pogodb, ki niso bile sklenjene v predpisani obliki, tudi v času veljavnosti ODZ, sklicujoč se na paragrafe 424, 425 in 1432 ODT (glej II Ips 22/99 z dne 10.10.1999, VSK Cp 253/93 z dne 5.5.1993).

Pritožba nato trdi, da ne drži navedba v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni izrecno navedla, da naj bi v nepremičnino investirala. Pravi, da se je sklicevala na obrazložitev gradbenega dovoljenja, da je tam razvidno, da je sama delno investirala v gradnjo nove stavbe. Toženi stranki tudi ni jasno, kakšno vrnitev nepremičnine bi morala zahtevati v 10 letih od uveljavitve Zakona o združenem delu - ZZD. Njeno premoženje je bilo do zaključka postopka privatizacije družbena lastnina. To velja tudi za parcelo št. 408/7. Leta 1998 se je vknjižila kot lastnik in zato ni bilo treba zahtevati vrnitve kakršnekoli nepremičnine.

Tu je treba opozoriti na izpovedbo nekdanjega direktorja N. M.(list. št. 63 in 64) ter na listino C3 - ugovor današnje tožene stranke zoper sklep Okrajnega sodišča v Trbovljah o izdaji predhodne odredbe z dne 26.1.2005. Iz obojega izhaja, da si tožena stranka ni nikoli lastila stanovanja, ki je predmet današnje tožbe, in v zvezi s katerim za potrebe te pravde tožena stranka še v pritožbi vztraja, da je lastnica. Za potrebe izvršilnega postopka je zatrjevala, da nikoli ni bila lastnica in da gre za pomoto. Vztrajanje tožene stranke še v pritožbi, da je lastnica stanovanja, ker da je vanj vlagala, je glede na gornje vsaj nekorektno oziroma že meji na zlorabo procesnih pravic po 2. odstavku 11. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Na strani 9 sodbe, list. št. 102, je razloge v zvezi s 1. odstavkom 268. člena ZZD zapisalo sodišče prve stopnje. Iz razlogov je mogoče povzeti, da je Občinski ljudski odbor T. pridobil zemljišče, na katerem je bila leta 1957 končana gradnja. ZZD je veljal od leta 1976 in od tedaj dalje je bil institut družbene lastnine konkretiziran, čeprav je družbeno lastnino uzakonila že Ustava SFRJ iz leta 1974. Pred tem še ni bil govor o družbeni lastnini, pač pa o splošnem ljudskem premoženju. Skladno s 1. odstavkom 268. člena ZZD bi torej moral pravni prednik tožene stranke v 10 letih od uveljavitve zakona zahtevati od Občinskega ljudskega odbora T. vrnitev nepremičnine, na kateri je bilo zgrajeno stanovanje, če bi štel, da Občinski ljudski odbor T. do navedene nepremičnine nima pravice. 1. odstavek 268. člena ZZD (tudi 1. odstavek 226. člena) je namreč določal, da če je nepremičnina postala družbeno sredstvo brez pravne podlage, se lahko njena vrnitev zahteva v 5 letih od dneva, ko se je za to izvedelo, najpozneje pa v 10 letih. Pritožba se sklicuje na to, češ da je bilo premoženje tožene stranke vseskozi družbena lastnina in se je leta 1998 tožena stranka vknjižila kot lastnik po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. To je že res, vendar pa ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da zemljiškoknjižno stanje ni točno. Vrnitev nepremičnine, o kateri govori pritožba, se torej nanaša na obdobje 10 let po uveljavitvi ZZD.

Pritožba nato pravi, da dejstvo, da so ugotovitve naslovnega sodišča napačne, dokazuje to, da je bila lastninska pravica tožene stranke na predmetnem stanovanju vknjižena leta 1998. Če bi bile ugotovitve pravilne, bi bila lastninska pravica vknjižena na stranskega intervenienta ali pa bi vsaj ta vpis izpodbijal. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da to, da je bila leta 1998 vknjižena lastninska pravica za toženo stranko, ne pomeni, da so ugotovitve sodišča prve stopnje napačne. Nasprotno, ugotovitve kažejo, da je vpis napačen. S tem pa se je, kot je že bilo poudarjeno, strinjala sama tožena stranka v ugovoru 26.1.2005, to pa je potrdil tudi nekdanji direktor tožene stranke.

Kolikor gre za priposestvovalno dobo, sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da je ta tekla od nakupa stanovanja dalje. Kakšen naj bi bil položaj tožnice v obdobju od nakupa stanovanja v letu 1991 do leta 1997, če naj bi med tema letoma priposestvovalna doba ne tekla, iz pritožbenih trditev ni mogoče razbrati.

Tako torej ni nobenih pomislekov zoper odločitev sodišča prve stopnje, saj je očitno do spora prišlo šele zaradi stečajnega postopka. Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.

Tožena stranka nima pravice do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa zato, ker ne gre za potrebne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP in 1. odstavek 155. člena ZPP).