Jedro

Ob ugotovitvi, da se podatki iz listin, na podlagi katerih so bile opravljene spremembe v evidenci zemljiškega katastra, ujemajo s podatki v sami evidenci, upoštevaje določbo 9. člena ZEN, je po presoji sodišča prvostopni organ pravilno zaključil, da niso podani pogoji za spremembo vpisa podatkov. Če pa tožeči stranki menita, da zadnji vpisani podatki nimajo zakonite podlage (ugovarjata nezakonitosti naznanilnega lista, ki je bil podlaga za spremenjeno površino parcele 219), pa jih morata izpodbiti po postopku in na način, ki je za to predpisan (po določbah takratnega ZZKat in ZUP), ne moreta pa jih spremeniti oziroma spremeniti njihovih učinkov kot aktov za vpis v zemljiški kataster, na način in po postopku, ki ga določa 9. člen ZEN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo za uskladitev podatkov zemljiškega katastra za parcelo 219 k.o. ... V obrazložitvi navaja, da sta tožeči stranki 27. 1. 2010 vložili zahtevo za uskladitev podatkov zemljiškega katastra. Navajata, da sta ugotovila, da so zadnji vpisani podatki za parcelo napačni oziroma, da za zadnji vpis ne obstaja pravna podlaga. Zadnji vpis je bil izvršen v okviru geodetskega postopka odmere ceste št. II.314 Moste – Kamnik, ki se je pri geodetski upravi vodil pod št. IDPOS 4500. V njem je bil spremenjen zaris parcelne meje v katastrskem načrtu in površina parcele, ki se je glede na predhodni vpisani podatek zmanjšala za 24 m2. Navajata, da se v zbirki listin nahaja zgolj tehnični del elaborata geodetske odmere ceste in naznanilni list brez številke z dne 30. 6. 1976, ter da lastnik parcele, pravni prednik predlagateljev, v postopku ni sodeloval in se s spremembami niti naknadno ni nikoli strinjal in da je bil s tem dejansko razlaščen brez predpisanega postopka. Zahtevata, da geodetska uprava na podlagi 9. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) popravi mejo tako, kot je bila pred vpisom na podlagi naznanilnega lista brez številke z dne 30. 6. 1976. Organ je postopal po 9. členu ZEN in vpogledal v zbirko listin. Ugotavlja, da je bil v letu 1976 na podlagi Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZKat) izveden postopek ekspropriacije ceste Moste – Kamnik (IDPOS 4500). Geodetsko meritev je izdelalo geodetsko podjetje A., ki je tudi izdelalo elaborat zemljiškokatastrske meritve. Na podlagi navedene geodetske meritve je bila spremenjena meja med parcelo 219 in 1152, kot je razvidno iz skice izmere iz avgusta 1975 in kopije katastrskega načrta s spremembami, ter površina parcele 219 kot je to razvidno iz obrazca računanja površin na podlagi planimetriranja in naznanilnega lista št. 11/81 z dne 30. 6. 1976 ter sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Kamniku, Dn. št. 331/83 z dne 4. 5. 1983, ki je bil poslan tudi takratnemu lastniku. Sklep je pravnomočen od 10. 7. 1984. Nadalje organ ugotavlja, da je bilo v letu 1997 na podlagi ZZKat s strani A.A. (s sodelovanjem B.) vložena zahteva za prenos meje po podatkih zemljiškega katastra št. 45-2/26-97 z dne 13. 3. 1997 (IDPOS 5133). Na podlagi geodetske meritve, ki jo je izvedel C., je bil v postopku s soglasjem lastnikov v naravi nesporno določen potek posestne meje (tromeje) med parcelo 222 in parcelama 219 in 1152/1, kar je razvidno iz zapisnika o prenosu posestne meje po podatkih zemljiškega katastra št. 45-2/26-97 z dne 27. 2. 1998. Navedena meja je bila v evidenci zadnjih vpisanih podatkov evidentirana. Organ s primerjavo zadnjih vpisanih podatkov zemljiškega katastra ter elaboratov (IDPOS 4500 in IDPOS 5133), na podlagi katerih so bili evidentirani zadnji vpisani podatki zemljiškega katastra, ugotavlja, da se zadnji vpisani podatki zemljiškega katastra za parcelo 219 ujemajo s podatki elaboratov, ki sta bila podlaga za vpis zadnjih vpisanih podatkov v zemljiški kataster. Glede na navedeno je zahtevo v skladu s 3. odstavkom 9. člena ZEN zavrnil. Poudarja še, da se po določbi 9. člena organ ne sme spuščati v pravilnost in zakonitost aktov oziroma listin, ki so bili podlaga za vpis.

Drugostopni organ je pritožbo tožečih strank zavrnil. Tožeči stranki v tožbi navajata, da sta v geodetskem postopku ureditve meje, ki sta jo naročila pri geodetskem podjetju, ugotovila, da so zadnji vpisani podatki za parcelo, ki bi jih geodetsko podjetje moralo uporabiti glede katastrske meje med parcelama 219 in javno cesto št. 1552, napačni oziroma, da zadnji vpisani podatki nimajo zakonite pravne podlage. Zadnji vpis je bil izvršen v okviru geodetskega postopka rekonstrukcije ceste Moste Kamnik (IDPOS 4500). Predstavlja spremembo zarisa parcelne meje v katastrskem načrtu in zmanjšanje površine parcele 219 za 24 m2. Iz arhiva Geodetske uprave izhaja, da je bil vpis sprememb izvršen na podlagi naznanilnega lista z dne 30. 6. 1976. Takrat je bil lastnik parcele B.B., ki pa v postopku ni sodeloval in se s spremembami tudi naknadno ni nikoli strinjal. Iz navedenega razloga sta vložila zahtevo za spremembo oziroma uskladitev podatkov zemljiškega katastra po določbi 9. člena ZEN. Predlagala sta, da se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred vpisom na podlagi naznanilnega lista z dne 30. 6. 1976 oziroma IDPOS 4500. Prvostopni organ je njuno zahtevo zavrnil z obrazložitvijo, da se zadnji vpisani podatki zemljiškega katastra ujemajo s podatki elaborata IDPOS 5133 in IDPOS 4500. Ni pa povedal, kaj konkretno je bila podlaga za vpis. Zgolj pavšalno omenja skico izmere iz avgusta 1975, kopijo katastrskega načrta s spremembami, obrazec računanja površin na podlagi planimetriranja, naznanilni list, št. 11/81 z dne 30. 6. 1976 in poočitveni sklep zemljiškoknjižnega sodišča. Nič od navedenega ne ustreza listinam, ki jih je za vpise in vrise v zemljiški kataster predpisoval tedaj veljavni ZZKat. Ker lastnik parcele v postopku IDPOS 4500 ni sodeloval, sta vložila pritožbo, ki pa jo je drugostopni organ zavrnil. Uvodoma uveljavljata bistveno kršitev določb postopka, ker jima ni bila dana možnost, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Drugostopni organ je svojo odločitev utemeljil na dejstvih, ki jih je ugotovil sam oziroma na dejstvih, ki v postopku na prvi stopnji niso bila obravnavana niti ugotovljena. Gre za dejstva, za katera sta tožeči stranki prvič izvedeli iz odločbe, ki je bila izdana brez obravnave. Npr. da je bil naznanilni list št. 11/81 z dne 30. 6. 1976 izdan po postopku razgrnitve podatkov katastrske izmere; da takratni zemljiškoknjižni lastnik B.B. na predpisan način ni ugovarjal zoper razgrnjene podatke in da iz naznanilnega lista izhaja izrecno soglasje B.B. z zamejničenjem javne ceste in s spremembo meje ter površine parcele. Kolikor držijo ugotovitve drugostopnega organa, da je bil v postopku IDPOS 4500 izveden postopek razgrnitve podatkov, skladno z določbami 21. in 22. člena ZZKat, je dejstvo, ali je bil B.B. vabljen na razgrnitev in ali je soglašal z razgrnjenimi podatki ali ne, nedvomno odločilno dejstvo. Če na razgrnitev ni bil vabljen in soglasje k spremembam ni podal oziroma podpisal, potem je logično, da naznanilni list, ki je podlaga za vpis zadnjih podatkov, ne predstavlja zakonite podlage za vpis sprememb pri parceli 219. Posledično je bil nezakonito razlaščen, brez postopka in odškodnine. Glede na nova dejstva sta tožeči stranki od pristojne geodetske uprave zahtevala naznanilni list št. 11/81, podatke o kraju in času razgrnitve in vabilo in vročilnico za B.B. Po prejemu dopisa Geodetske pisarne Kamnik z dne 4. 11. 2010 ugotavljata, da drugostopni organ v konkretnem primeru ni pravilno in podrobno ugotovil dejanskega stanja, kar tudi uveljavljata v postopku. V postopku ureditve meje je geodetska uprava posredovala geodetskemu podjetju naznanilni list z dne 30. 6. 1976, na katerem ni nobenih podpisov in tudi ne podpisa B.B. Iz tega lista torej ne izhaja izrecno soglasje B.B., ki ga ugotavlja tožena stranka. S tem naznanilnim listom sta tožeči stranki razpolagali v postopku na prvi stopnji. V naznanilnem listu, ki ga je tožečima strankama na njuno zahtevo posredovala geodetska uprava, pa je pri parceli viden odtis štampiljke in ob njem podpis B.B. Vendar naznanilnega lista 11/81 ni podpisal B.B. Kot dokaz k tej trditvi predlagata oporoko B.B. z dne 15. 4. 1980. Podpisa na oporoki in v naznanilnem listu sta očitno različna, tako da že laično oko ugotovi, da ne gre za podpis iste osebe. Ko je podpisal oporoko, je bil star skoraj 68 let, da pa bi se kasneje in bolan podpisal tako, kot izhaja iz naznanilnega lista, enostavno ni verjetno. Predlagata dokaz z izvedencem grafologije. Ugotovitev drugostopnega organa o izrecnem strinjanju pa je napačno tudi iz razloga, ker je bil B.B. v času razgrnitve podatkov že pokojen. Navedeno dokazuje naznanilni list z dne 30. 6. 1976, ob katerem je pri parceli št. 219 napisana oznaka „+“ s pomenom križa. B.B. je umrl 30. 1. 1982, kar izhaja iz sklepa o dedovanju. Kdaj natančno je bila razgrnitev opravljena in kdaj naj bi bil na naznanilnem listu izvršen podpis B.B., ni znano, saj tega noben upravni organ še ni ugotavljal, niti ugotovil. Je pa to eno od odločilnih dejstev. Iz odgovora Geodetske uprave Kamnik je sicer razvidno, da naj bi bil kraj in čas same razgrnitve razviden iz naznanilnega lista, kar pa ne drži. Na naznanilnem listu sta navedena dva datuma, pri nobenem pa ni razvidno, da bi šlo za datum razgrnitve. Datum 30. 6. 1976 je datum izdelave naznanilnega lista, datum 5. 7. 1979 pa je datum izdaje naznanilnega lista. Ne eno ne drugo nima z razgrnitvijo nobene povezave, jasno je le, da je bila razgrnitev lahko opravljena kvečjemu po izdelavi elaborata. Na naznanilnem listu je navedena tudi oznaka Rz 251/81, kar bi lahko pomenilo, da se je postopek razgrnitve začel leta 1981, vendar tudi ta oznaka ne dokazuje, da je bila razgrnitev opravljena in podpisi pridobljeni v tem letu. Glede na dnevno številko zemljiške knjige, leto 1983, bi bilo enako ali bolj verjetno, da bi bilo to storjeno kasneje, po smrti B.B. Ne glede na navedeno, tudi če bi se ugotovil natančen datum razgrnitve in če bi ta časovno sovpadal času pred smrtjo B.B., to še ne bi dokazovalo, da je s spremembami soglašal in da zahtevek tožečih strank za spremembo oziroma uskladitev podatkov po 9. členu ni utemeljen. Bistveno je namreč, ali je podpis na naznanilnem listu podpis B.B. ali ne. Bistveno za presojo, ali je bil postopek razgrnitve izveden v skladu z določbami 21. in 22. člena ZZKat, le v tem primeru bi namreč naznanilni list lahko predstavljal zakonito podlago za zadnji vpis, pa je tudi vprašanje, ali je bil B.B. sploh vabljen oziroma ali je bil vabljen pravilno na razgrnitev. Navedeno je pomembno glede na predhodno trditev, da podpis na naznanilnem listu ni podpis B.B. Vročilnic, ki bi dokazovale vabljenje, v zbirki listin zemljiškega katastra ni, kar potrjuje tudi dopis z dne 4. 11. 2010. Iz tega je mogoče zaključiti, da B.B. ni bil vabljen na razgrnitev, kot je to določal 21. člen ZZKat. Logično je, da se razgrnitve zato ni udeležil in da podpis na naznanilnem listu ni njegov. Organa se sklicujeta tudi na sklep TS v Ljubljani, Enote v Kamniku, Dn. št. 331/83 z dne 4. 5. 1983. Zaključujeta, da je bil B.B. seznanjen s spremembami in da zoper sklep ni ugovarjal. Dejstvo, da zoper ta sklep ni ugovarjal, je nesporno, spričo dejstva, da je umrl 30. 1. 1982. Sklep tudi zato ni mogel postati pravnomočen, ergo na njegovi podlagi niso mogle nastati nobene pravne posledice. Navedeno je dodaten argument za ugoditev zahtevi na podlagi 9. člena ZEN. Osnovno materialno vprašanje, ki je sporno v zadevi, je, ali podatki v listinah zbirke listin zemljiškega katastra dajejo podlago za ugotovitev, da so zadnje vpisani podatki za parcelo 219 napačno vpisani zaradi napak v postopku evidentiranja podatkov v zemljiškem katastru. V konkretnem primeru v zbirki listin ni listine, ki bi bila v skladu z ZZKat podlaga za zadnji vpis spremembe posestne meje in površine parcele št. 219. Naznanilni list ne predstavlja zakonite podlage za vpis v kataster iz razlogov, ki sta jih utemeljila. Soglašata, da geodetska uprava pri odločanju na podlagi 9. člena ZEN ne sme presojati, ali so bile listine, na podlagi katerih so bili izvedeni vpisi v kataster, izdane v zakonitem postopku in ob pravilni uporabi materialnega prava, mora pa upoštevati, da je za določene vpise v kataster v določenem obdobju zakonodaja predvidevala le nekatere vrste aktov oziroma listin. Na podlagi tega pa mora, če ugotovi, da so bili vpisi v kataster izvedeni na podlagi aktov, ki po zakonodaji iz časa njihove izdaje za to niso bili sposobni, te vpise odpraviti. Pri tem se sklicuje na prakso MOP, ki je razvidna iz odločbe št. 3532-173/2006 z dne 28. 9. 2009 v povezavi z zadevama OGU Kranj, Geodetska pisarna Škofja Loka, št. 90312-460/2004 in št. 90312-94/2006. Ali se zadnji vpisani podatki ujemajo s podatki zbirke listin, je torej možno in dopustno presojati le glede na tiste listine v zbirki listin, ki jih kot podlago za vpis v kataster določa veljavni zakon. Napačen je tudi tisti vpis, za katerega v zbirki listin ne obstoji zakonita podlaga. Vsako drugačno stališče oziroma tolmačenje 9. člena ZEN bi bilo arbitrarno in s tem protiustavno. ZZKat je v 8. členu jasno določal, da se smejo vpisi in vrisi v zemljiškem katastru opraviti le na podlagi listin, ki so predvidene s tem zakonom in s predpisi za njegovo izvrševanje in na podlagi uradnih ugotovitev, ki jih opravijo pristojni upravni organi za geodetske zadeve. Za obravnavano posestno mejo so se vpisi in vrisi smeli opraviti bodisi pri novi katastrski izmeri, bodisi pri vzdrževanju katastra na podlagi zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku in njemu pripadajoči skici zamejničenja ali pa na podlagi sodbe pristojnega sodišča. Za spremembo površine parcele, kakor tudi za številko, vrsto rabe in katastrski razred parcele, so se vpisi in vrisi smeli opraviti na načine: pri novi katastrski izmeri ali pri reviziji vrste rabe ali obnove katastrske klasifikacije; na podlagi pravnomočno izpeljanega postopka razgrnitve podatkov skladno z določbami 22. in 32. člena ZZKat; pri vzdrževanju na podlagi odločbe občinskega geodetskega organa, ki se izda po opravljeni uradni ugotovitvi o spremembah bodisi na prijavo ali zahtevo stranke, bodisi po uradni dolžnosti. Drugostopni organ navaja, da je šlo v postopku IDPOS 4500 za postopek vzdrževanja zemljiškega katastra in da v tovrstnem postopku določbe ZZKat niso določale, da je potrebno izdati odločbo, ampak se je postopek zaključil z razgrnitvijo podatkov, kot so bili prikazani v izkazu sprememb. Po tem stališču bi bil naznanilni list lahko zakonita podlaga, če bi ga podpisal tudi takratni zemljiškoknjižni lastnik B.B., ki pa ga kot povedano ni. Navedbe tožene stranke so v nasprotju z ZZKat, ki je postopek vzdrževanja zemljiškega katastra urejal v 4. poglavju, kjer pa postopek razgrnitve ni omenjen, pač pa je zakon v tem poglavju določal, da se izvedba sprememb v zemljiškokatastrskem operatu glede posestne meje parcele (za kar je šlo v obravnavanem primeru) sme opraviti le na podlagi predhodno izvršene parcelacije zemljišča (1. odstavek 27. člena ZZKat) in da se parcelacija ni smela izvršiti, če posestne meje obstoječih in novonastalih parcel niso bile predhodno ugotovljene v mejnem ugotovitvenem postopku in predpisano zamejničene (2. odstavek 27. člena ZZKat). Postopek razgrnitve je ZZKat določal v posebnem in sicer 3. poglavju z naslovom „izdelava zemljiškega katastra“. Obrazložitev drugostopnega organa odpira vprašanje, za kakšen postopek je pri IDPOS 4500 v resnici šlo, oziroma kakšen postopek bi moral biti izveden v konkretnem primeru. Iz naznanilnega lista razberemo, da gre za naznanilni list za odmero novozgrajenih ali rekonstruiranih cest. V sodnem postopku bo torej najprej potrebno ugotoviti, kakšen postopek je bil po ZZKat predpisan za odmero ceste, saj se v obrazložitvi izpodbijane odločbe mešata oba postopka – postopek vzdrževanja zemljiškega katastra in postopek izdelave zemljiškega katastra. Spričo tega drugostopnemu organu očita nepravilno uporabo določb ZZKat. Glede na to, da je 28. člen ZZKat določal, da je v primerih razlastitve oziroma prisilnega prenosa pravice uporabe v zvezi z gradnjo ali rekonstrukcijo komunikacij (torej tudi cest) dolžan investitor del na svoje stroške poskrbeti za izvršitev ustrezne parcelacije zemljišč zaradi izvedbe nastalih sprememb v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi, parcelacija pa v konkretnem primeru ni bila izvršena, je potrebno ugotoviti, da naznanilni list št. 11/81 tudi iz tega razloga ne predstavlja zakonite podlage za zadnje vpisane podatke. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje tudi na IDPOS 5133, v tem pa se ni urejala meja med parcelo 219 in javno cesto. V tem postopku se stanje parcele 219 ni nič spremenilo. Zemljiškokatastrska točka 4837 na skici terenske meritve ne predstavlja dokončne meje med parc. št. 219 in 1152/1. V postopku po IDPOS 5133 se ni urejala meja med parcelo 219 in javno cesto in je napačen zaključek, da sta se v tem postopku strinjala z mejo med parcelo 219 in javno cesto. Predlagata ugoditev tožbi, odpravo odločbe ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je nesporno, da sta tožeči stranki vložili zahtevo na podlagi 9. člena ZEN in zahtevali, da se napačen vpis popravi tako, da se v zemljiškem katastru pri parceli 219 k.o. ... ugotovi stanje, kakršno je bilo pred vpisom na podlagi naznanilnega lista b.š. z dne 30. 6. 1976, oziroma da se katastrsko stanje uskladi z listinami, ki so obstajale pred naznanilnim listom.

Določba 1. odstavka 9. člena ZEN ureja postopek spremembe vpisa podatkov v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb, ki so vanj vneseni, zaradi napak v postopku evidentiranja. Napake geodetska uprava popravi po uradni dolžnosti, ali na zahtevo upravičene osebe. Za upravičeno osebo se šteje tisti, ki izkaže pravni interes. Kdaj je pravni interes izkazan, določa 2. odstavek 9. člena ZEN, kar v zadevi ni sporno. Določba 3. odstavka 9. člena ZEN določa okvir preizkusa in sicer geodetska uprava preizkusi ali se zadnji vpisani podatki zemljiškega katastra ujemajo s podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra in z dokazili strank in preveri možnost napak zaradi prepisov, prerisov ali prenosov podatkov med različnimi mediji, formati in oblikami evidentiranja. Če ugotovi, da se podatki v zemljiškem katastru ne ujemajo s tistimi, ki jih je preizkusila oziroma preverila, jih uskladi in obvesti o tem vlagatelja in lastnika nepremičnine, če ta ni vlagatelj zahtevka. Če ugotovi, da zahteva ni utemeljena, z odločbo zavrne zahtevo kot neutemeljeno. Geodetska uprava v izpodbijani odločbi ugotavlja, da so se v zvezi z obravnavano parcelo izvršile spremembe na podlagi IDPOS 4500 iz leta 1976 in IDPOS 5133 iz leta 1997. Na podlagi IDPOS 4500 se je opravila geodetska meritev, ter spremenjena je bila meja med parcelo, ki je danes last tožečih strank 219 in cestnim telesom 1152. Meja je bila spremenjena na podlagi skice izmere iz avgusta 1975 in kopije katastrskega načrta s spremembami. Površina parcele pa je bila spremenjena na podlagi obrazca računanja površin na podlagi planimetriranja in naznanilnega lista 11/81 ter sklepa Temeljnega sodišča. Nato upravni organ v nadaljevanju ugotavlja, da je s primerjavo zadnjih vpisanih podatkov zemljiškega katastra ter navedenih elaboratov IDPOS 4500 in IDPOS 5133, na podlagi katerih so bili evidentirani zadnji vpisani podatki zemljiškega katastra, ugotovil, da se zadnji vpisani podatki zemljiškega katastra za parcelo 219, ujemajo s podatki elaborata IDPOS 5133 in IDPOS 4500, ki sta bila podlaga za vpis zadnjih vpisanih podatkov v zemljiški kataster. Ob ugotovitvi, da se podatki iz listin, na podlagi katerih so bile opravljene spremembe v evidenci zemljiškega katastra, ujemajo s podatki v sami evidenci, upoštevaje določbo 9. člena ZEN, je po presoji sodišča prvostopni organ pravilno zaključil, da niso podani pogoji za spremembo vpisa podatkov. Namreč zgolj napaka oziroma neujemanje podatkov iz zbirke listin v katastru je predmet presoje organa po določbi 9. člena ZEN.

Če pa tožeči stranki menita, da zadnji vpisani podatki nimajo zakonite podlage (ugovarjata nezakonitosti naznanilnega lista, ki je bil podlaga za spremenjeno površino parcele 219), pa jih morata izpodbiti po postopku in na način, ki je za to predpisan (po določbah takratnega ZZKat in ZUP), ne moreta pa jih spremeniti oziroma spremeniti njihovih učinkov kot aktov za vpis v zemljiški kataster, na način in po postopku, ki ga določa 9. člen ZEN. Sodišče zato v obravnavanem postopku ne presoja ugovorov, s katerimi tožeči stranki utemeljujeta nezakonitost naznanilnega lista (tuj podpis na naznanilnem listu in nesodelovanje pravnega prednika v postopku ugotavljanja meje oziroma parcelacije), ter se tudi ne opredeljuje do ugovorov o pravilnosti naznanilnega lista glede na izveden katastrski postopek (vzdrževanje ali razgrnitev po ZZKat). Navedeno tudi ni bilo predmet presoje upravnega organa glede na vloženo zahtevo. V okviru vložene zahteve je organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo.

Podana tudi ni bistvena kršitev določb postopka, ker tožeči stranki nista imeli možnost sodelovanja pred izdajo odločbe drugostopnega organa. Drugostopni organ je zgolj presodil odločitev prvostopnega organa glede na njuno pritožbo. Predmet presoje v upravnem sporu je po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji; v nadaljevanju ZUS-1) prvostopni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožeče stranke.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo tožečih strank za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.