Jedro

Pravilo o konvalidaciji pride v poštev, ko je pogodba sicer sklenjena, ni pa izpolnjena zahtevana pismena obličnost. O konvalidaciji ni mogoče razsojati, če obstoj pogodbe sploh ni dokazan.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, s katero bi tožnica vknjižila lastninsko pravico pri vl.št. 410 na svoje ime. Ugotovilo je, da so sporne nepremičnine last toženke na podlagi pogodbe z dne 17.4.1978 in da toženka teh nepremičnin ni prodala tožnici. Ni dokazano, da bi tožnica toženki izročila kupnino.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo proti tej sodbi. Potrdilo je prvostopne ugotovitve, da med strankama ni bil sklenjen kakšen pravni posel, s katerim bi toženka prenesla lastninsko pravico na spornih nepremičninah na tožnico.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta obe sodišči nepravilno ugotovili dejansko stanje. Iz dokaznega postopka, predvsem iz toženkinih pisem tožnici, izhaja, da je toženka tožnici prodala sporno nepremičnino. Pogodba, ki je bila oblično pomanjkljiva, je v smislu 73.čl. ZOR konvalidirana. Kupnina je bila plačana in tožnica ima nepremičnino v posesti.

Toženka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravilo 73.čl. zakona o obligacijskih razmerjih o konvalidaciji pogodbe pride v poštev, ko je pogodba sicer sklenjena, ni pa izpolnjena zahtevana pismena obličnost. V obravnavani zadevi pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ker ni dokazano, da bi bila pogodba sploh sklenjena, ne glede na morebitne pomanjkljivosti glede zahtevane obličnosti. Vprašanje, ali sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo za nepremičnino vl. št. 410 , je dejansko vprašanje, kot to pravilno opredeli tudi tožnica v reviziji. Gre za uspeh dokazovanja. V zvezi s tem sta sodišči prve in druge stopnje ocenili, da stranki med seboj nista sklenili nikakršne pogodbe glede spornih nepremičnin. Pri tej ugotovitvi sta upoštevali tudi toženkina pisma, na katera se tožnica sklicuje v reviziji. Obe sodišči sta zavzeli stališče, da pisma ne dokazujejo obstoja pogodbe med strankama. Sodišči sta ocenili tudi izpovedbo tožnice, vendar tudi tu nista našli opore za potrditev njenih navedb o pogodbi s toženko. Dokazne ocene in na njej temelječih dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji ni mogoče spreminjati (3. odst. 385.čl. ZPP). Te ugotovitve so podlaga za revizijsko odločanje. To pa pomeni, da o konvalidaciji ni mogoče razsojati, če obstoj pogodbe sploh ni dokazan. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava zato ni utemeljen. Niso namreč ugotovljena dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče uporabiti določbo 73.čl. ZOR.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393.čl. ZPP.