Jedro

Ureditev po tarifni številki 15/1c OT, ki predvideva, da se v zadevah opredeljenih pod tarifno št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %, je v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov. Ker naložitev plačila zvišanih stroškov postopka delavcu temelji le na lastnosti ene stranke spora in to delodajalca, je to v nasprotju z načelom enakosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnici naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 842,28 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper to odločitev se iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da so stroški odmerjeni prenizko, saj je potrebno skladno z ZPP, OT in sodno prakso v obravnavani zadevi obračunati in toženi stranki priznati tudi 100 % povišanje nagrade na podlagi tar. št. 15/1c OT ter pravočasno in pravilno priglašeno kilometrino za pristop na naroke. Argumentacija sodišča, da to zvišanje temelji le na lastnosti ene stranke spora, kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti in varovanja delavca kot šibkejše stranke, je pravno in dejansko zgrešena. Ravnatelj oziroma krivdno razrešeni ravnatelj ni delavec ali javni uslužbenec. Poleg tega pa v primeru krivdne razrešitve ne gre za običajni delovni spor in tudi ne za običajno razmerje med delavcem in delodajalcem. Tako sodna praksa v tem sporu ni uporabna, saj govori o delavcu in ne o direktorjih, ravnateljih in poslovodjih, ki so očitno priviligirani tako po moči, kot tudi po plačilu. Tožena stranka je pravočasno in korektno priglasila tudi potne stroške, in sicer za relacijo v razdalji 53,13 km ter navedla število poti. Sodišče bi lahko pravilno uporabilo veljavne predpise in toženi stranki priznalo in izračunalo stroške 53,13 x 4 x 0,37 EUR. Tožena stranka namreč ni bila dolžna sodišču podati dobesednega končnega izračuna zneska teh stroškov v EUR. Zato je sklep nezakonit tudi v tem delu. Ker je sodišče očitno spregledalo dejstvo, da v obravnavani zadevi ne gre za delavca in klasičen individualni delovni spor, temveč za pravilno in zakonito razrešenega ravnatelja javnega zavoda, ki je storil oziroma izpolnil zakonske znake več kaznivih dejanj po KZ-1, pa je očitno podana tudi absolutna bistvena kršitev določb po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sklepa ne da preizkusiti, ker s tem v zvezi sploh ne vsebuje obrazložitve, podana obrazložitev pa je protispisna ter v nasprotju z lastnostmi strank v tem postopku in listinami v spisu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

5. Tudi po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča je ureditev po tarifni številki 15/1c Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 1/2015), ki predvideva, da se v zadevah opredeljenih pod tarifno št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %, v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov. Ker naložitev plačila zvišanih stroškov postopka delavcu temelji le na lastnosti ene stranke spora in to delodajalca, je to v nasprotju z načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT tar. št. 15/1c o 100 % povišanju stroškov postopka v individualnih delovnih sporih v primeru, ko odvetnik zastopa delodajalca, prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti, če bi moral delavec v primeru neuspeha nasprotni stranki (delodajalcu) povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke, ki je delodajalec. Sodišče je že po Ustavi RS (Ur. l. RS/I, št. 33/93 – URS) pri odločanju vezano le na ustavo in zakon (125. člen URS). Na podlagi 156. člena URS mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred ustavnim sodiščem, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Podobno določa tudi prvi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl. – ZUstS). Vezanost sodišča na nižje akte in dolžnost začetka postopka ustavne presoje za podzakonske akte iz URS ne izhaja. To pomeni, da sodišče teh aktov ne uporabi, če oceni, da so v neskladju z zakoni ali URS. S tem daje URS sodišču tudi pooblastilo (in mu hkrati nalaga dolžnost), da pri odločanju o pravicah in obveznostih samo izloči nezakonite ali protiustavne podzakonske predpise. To ustavno skladno presojo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi pri odmeri stroškov postopka v tem sporu, saj nalaganje plačila povišanih stroškov delavcu po tar. št. 15/1 OT nasprotuje načelu enakosti.

6. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v 2. členu določa tudi, da so delovna sodišča pristojna za odločanje v individualnih delovnih sporih. V prvem odstavku 4. člena je določeno, da se v tem zakonu pojem delavec uporablja tudi za javnega uslužbenca in funkcionarja, če ni z zakonom določeno drugače, 5. člen pa določa vrste individualnih delovnih sporov. ZDSS-1 tako ne loči med običajnimi in drugimi individualnimi delovnimi spori, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodna praksa v zvezi z ureditvijo po tar. št. 15/1c OT ne velja za direktorje, ravnatelje in poslovodne delavce, ki zaradi svojega položaja niso šibkejša stranka v sporu. Zaradi navedenega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o kršitvah po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni specificirala stroškov kilometrine oziroma potnih stroškov. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi če bi bili ustrezno specificirani, tožena stranka do povračila teh stroškov ne bi bila upravičena. Po ustaljeni sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča v obravnavanem primeru stroški kilometrine toženkine pooblaščenke niso potrebni stroški po 155. členu ZPP, saj ima sedež izven kraja sodišča. 8. Ker, kot izhaja iz navedenega, pritožba tožene stranke ni utemeljena jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.