Jedro

Po presoji sodišča toženka ni v zadostni meri ugotovila in obrazložila dejanskega stanja z vidika razloga iz 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, po kateri se tujcu (začasno) dovoli zadrževanje v RS, če bi zaradi njegovega življenjsko ogrožajočega zdravstvenega stanja v fazi odstranitve lahko prišlo do izpostavljenosti hudemu in nepopravljivemu poslabšanju zdravstvenega stanja. S tega vidika je toženka splošno prikazala ureditev oskrbe v centru in na tej podlagi zaključila, da je tam tožniku zagotovljena tudi zdravstvena in psihosocialna oskrba.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Centra za tujce št. 2253-826/2022/74 (216-05) z dne 18. 5. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Center za tujce (v nadaljevanju: policija ali toženka) sklenila, da se upravni postopek, v katerem se je po uradni dolžnosti preverilo, ali tožnik izpolnjuje katerega izmed pogojev, določenih v drugem odstavku 73. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), ustavi in da stroški v postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je toženka 12. 4. 2023 po uradni dolžnosti uvedla postopek glede dovolitve zadrževanja tožniku (ki je tujec, državljan Alžirije) v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS). Toženka pojasnjuje, da je na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) št. 2142-3213/2022/5 (1222-08) z dne 22. 8. 2022 (v nadaljevanju: odločba z dne 22. 8. 2022), ki je postala izvršljiva in pravnomočna 29. 8. 2022, tožnika treba odstraniti z RS, območja držav članic Evropske unije (v nadaljevanju: EU) in schengenskega območja. Tožnik je bil zato nastanjen v Center za tujce (v nadaljevanju: center) z odločbo PP Gorišnica št. 2253-230/2022/12 (3F699-03) z dne 8. 9. 2022, omejitev gibanja je bila preizkušena z odločbo MNZ št. 214-146/2023/6 (141-08) z dne 6. 2. 2023 ter sklepom tukajšnjega sodišča št. III U 45/2023-22 z dne 25. 4. 2023. Nato je bila izdana odločba št. 2253-826/2022/69 (216-05) z dne 5. 5. 2023 o podaljšanju omejitve gibanja tožniku (od 11. 5. 2023 dalje do odstranitve iz države, vendar ne dlje kot do 10. 11. 2023 do 07:14 ure), saj ga iz objektivnih razlogov še ni bilo mogoče odstraniti iz države. V postopku vračanja namreč ne sodeluje in vrnitvi v matično državo Alžirijo ves čas nasprotuje. Njegovi prošnji za izrek milejšega ukrepa (bivanje zunaj centra) z odločbo št. 2253-826/2022/40 (216-05) z dne 28. 2. 2023 ni bilo ugodeno. Tožnik ni želel podati nobenih dodatnih informacij v postopku ugotavljanja identitete, pri slednjem in sploh v postopku vrnitve ne želi sodelovati, prav tako zavrača vključitev v program prostovoljnega vračanja v Alžirijo. Dne 24. 2. 2023 ga je obiskal konzul Alžirije, vendar tožnik z njim ni želel govoriti. Policija pa je 21. 4. 2023 iz Alžirije prejela odgovor o potrditvi tožnikove identitete (s podatki: A. A., roj. 9. 5. 1989 v kraju ..., Alžirija, državljan Alžirije, ime očeta: B. B., ime matere: C. C.), na podlagi česar lahko zaprosi za izdajo potovalnega dokumenta za tožnika.

3. Toženka je po uradni dolžnosti uvedla obravnavani upravni postopek, v katerem je ugotavljala obstoj razlogov za dovolitev zadrževanja tožniku v RS, ki jih določa drugi odstavek 73. člena ZTuj-2. Tožnik je bil v tem postopku vabljen na zaslišanje 17. 4. 2023, o čemer je bil sestavljen zapisnik št. 2253-826/2022/49 (216-05). Izjavil je, da se v Alžirijo ne želi vrniti, tam bi bil ogrožen, ker mu polbrat in polbratovi prijatelji grozijo s smrtjo, že preden je zapustil Alžirijo, so ga večkrat pretepli. Omenil je dogodek iz leta 2016, ki ga je prijavil policiji, vendar ni ukrepala, nato je leto tega dogodka spremenil v 2010 ali 2011, na koncu pa povedal, da se je prijavljeni dogodek zgodil leta 2010 v kraju ... Od njunih skupnih prijateljev je izvedel, da je polbrat podkupil policijo, da ni ukrepala drugače kot tako, da je zabeležila družinski spor, ne pa grožnje s smrtjo. Tudi ko se je selil v druge kraje v Alžiriji, so mu grozili, to traja od leta 2008. Dokazov o prijavi dogodka nima in jih ne more priskrbeti, saj z nikomer nima kontakta, odkar je v Sloveniji ter nihče ne ve, da je tu. Do groženj in pretepanja je prišlo zaradi razdelitve zemlje. Po očetovi smrti so tožnik in njegovi sorojenci (ima štiri brate in dve sestri) leta 2010 dobili dokumente o lastništvu zemlje, ostali so polbratu prodali svoje deleže, tožnik pa zaradi slabega plačila tega ni hotel. Alžirijo je zapustil leta 2016 (pred tem je delal na gradbišču), odšel je s potnim listom z letalom do Turčije. Odtlej se je nahajal v Grčiji, Severni Makedoniji, Srbiji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški in Sloveniji. Kot je izjavil, so to isti razlogi, kot jih je navajal v postopku za priznanje mednarodne zaščite v RS. Odkar je tu, si ni pridobil (kopije) osebnega dokumenta, s katerim bi lahko izkazal svojo identiteto, nima zdravstvenih težav. Na pristojni organ v Alžiriji se je obrnil po zaščito, ki pa je ni bil deležen, poskušal se je zaščititi z notranjo razselitvijo v druga mesta, nato pa iz matične države pobegnil, ko je bilo jasno, da se grožnje ne bodo prenehale in da zaščite ne more dobiti; zaradi stikov polbrata s policijo ima tudi strah pred komunikacijo z organi svoje države, saj ne želi, da bi informacije prišle do oseb, ki ga ogrožajo.

4. Toženka pojasni, da je izpodbijani sklep sprejela na podlagi svoje dokumentacije ter pridobljene dokumentacije MNZ, to je aktov MNZ, izdanih v postopkih glede priznanja mednarodne zaščite tožniku, in v zvezi z njimi izdanih sodnih odločb Upravnega sodišča, ter nato utemeljuje, da niso podani razlogi za dovolitev zadrževanja po določbah 1. do 5. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. 5. V zvezi s 1. alinejo navedene določbe, po kateri se dovoli zadrževanje tujcu v RS, če njegova odstranitev iz države ni dovoljena v skladu s 72. členom ZTuj-2, to je zaradi načela nevračanja (ki po tem zakonu in v skladu z načeli mednarodnega običajnega prava pomeni obveznost RS, da ne sme odstraniti tujca v državo, v kateri bi bilo njegovo življenje ali njegova svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju), toženka obširno opiše postopke, ki so tekli v zvezi s tožnikovimi zahtevki za mednarodno zaščito v RS, in v zvezi s tem sprejete odločitve. Tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo 8. 7. 2022, je MNZ zavrnilo kot očitno neutemeljeno z odločbo z dne 22. 8. 2022. Toženka citira razloge te odločbe, iz katerih izhaja, da je tožnik takrat med drugim navajal, da za mednarodno zaščito prosi zaradi slabih ekonomskih razmer in sploh slabega življenja v Alžiriji, kjer ima težave z družino oziroma spore v zvezi z dediščino po očetu. MNZ je ob sklicevanju na določbe Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) utemeljilo, da tožnik glede na podane izjave in ostale okoliščine njegovega primera očitno ne izpolnjuje pogojev za dodelitev statusa begunca niti za dodelitev subsidiarne zaščite. Razlogi, na katere se sklicuje, niso povezani s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Iz njegovih izjav ne izhaja, da mu je bil v Alžiriji onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanja osnovnih pravic, oziroma da bi bili proti njemu osebno usmerjeni kakršnikoli ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Navedb o ekonomski stiski in težav zaradi dedovanja torej ne gre povezati s preganjanjem v opisanem smislu. Težave niso takšne, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Poleg tega naj bi se začele že leta 2008, vendar glede njih ni dolgo nič storil, na koncu pa se je odločil zapustiti državo, ker se, kot je izjavil, ni več želel kregati z bratom, po pravni poti pa svojega deleža tudi ni želel izterjati. Zato je MNZ že v odločbi z dne 22. 8. 2022 zaključilo, da težavam, na katere se tožnik sklicuje, institut mednarodne zaščite ni namenjen. Poleg tega prihaja iz Alžirije, to je države, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo, tožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Glede na povedano ni dokazano, da bi bil v primeru vrnitve v matično državo soočen z resno škodo ali da bi bilo ogroženo njegovo življenje. Tožnikov prvi zahtevek za ponovno uvedbo postopka za mednarodno zaščito je MNZ zavrglo s sklepom št. 2142-3213/2022/12 (1222-08) z dne 22. 9. 2022, tožnik namreč v tem zahtevku ni navajal novih dejstev. Njegovo tožbo zoper navedeni sklep je Upravno sodišče zavrnilo s sodno odločbo št. I U 1321/2022 z dne 7. 10. 2022, pravnomočno 3. 11. 2022. Tudi tožnikov drugi zahtevek za ponovno uvedbo postopka za mednarodno zaščito je bil zavržen, in sicer s sklepom MNZ št. 2142-3213/2022/27 (1222-08) z dne 7. 12. 2022. Tožnik je namreč navedel, da želi uveljavljati iste razloge kot že ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, niti ni imel novih dokazov, ki bi bistveno povečali njegovo možnost za pridobitev mednarodne zaščite v RS. Ta sklep MNZ je postal pravnomočen in izvršljiv 20. 1. 2023, ko je postala pravnomočna sodna odločba Upravnega sodišča št. I U 1724/2022 z dne 3. 1. 2023, s katero je bila tožba zoper sklep zavrnjena.

6. Kot dalje pojasnjuje toženka, tožnik tudi v obravnavanem upravnem postopku ni navajal kakšnih novih dejstev v povezavi s 1. alinejo drugega odstavka 73. člena, nasprotno, kot izhaja iz zapisnika z dne 17. 4. 2023, je potrdil, da so njegovi razlogi isti kot v postopku mednarodne zaščite. Toženka nato ugotavlja razhajanja med izjavami tožnika glede časa odhoda iz Alžirije in števila sorojencev. V postopku mednarodne zaščite je navedel, da je oče pred smrtjo vse svoje imetje prepisal na brata, tožnik pa je matično državo zapustil, ker se o tem ni želel prepirati, v postopku v centru pa, da je lastnik zemlje, za kar dokaza ne more predložiti, da je leta 2010 en dogodek prijavil policiji v ..., ki pa je podkupljena in zato ni ukrepala, o čemer tožnik nima dokazov in jih ne more pridobiti. V postopku v centru je navajal, da od zapustitve Alžirije ni bil v stiku z nikomer od tam, medtem ko iz odločbe z dne 22. 8. 2022 izhaja njegova izjava, da z družino ni bil v stiku 25 dni pred podajo vloge. V postopku za mednarodno zaščito je tudi navedel, da lahko pridobi kopijo dokumenta, ko bo dobil mobitel, vendar tega v centru, kjer je imel mobitel, ni storil. Tožnik je spreminjal izjave o svoji identiteti, kot je ugotovilo tudi MNZ. Na podlagi povedanega toženka zaključi, da tožnikova izjava, podana v obravnavanem postopku 17. 4. 2023, ni verodostojna, saj je ne more podkrepiti, ter poudarja, da so prej omenjene odločitve pristojnih organov pravnomočne. Tožnik izjave spreminja zgolj zato, ker se na vsak način skuša izogniti vrnitvi v matično državo. Sam je povedal, da so navajani razlogi isti kot v postopku mednarodne zaščite. Domnevni pretep oziroma dogodek, ki naj bi ga prijavil policiji, česar ne more dokazati, naj bi se zgodil leta 2010, torej 6 let pred odhodom iz Alžirije. Prav tako tožnik ni dokazal, da so mu grozili in da ga država ni zaščitila oziroma zoper to ukrepala. Predstavljene težave niso takšne, da bi pomenile trajno in sistematično kršenje človekovih pravic, poleg tega je Alžirija uvrščena na seznam varnih izvornih držav. Zato toženka zaključi, da z vrnitvijo v matično državo ne bi bilo ogroženo tožnikovo življenje ali svoboda zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, in ne bi bil izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Tožniku je bila možnost izjave o vseh razlogih za zapustitev matične države nudena že v postopkih mednarodne zaščite, kjer se najprej presoja, ali bi bilo v primeru vrnitve kršeno načelo nevračanja. Ker mu tam mednarodna zaščita iz razloga načela nevračanja ni bila priznana, mu iz istega razloga ni mogoče dovoliti zadrževanja na območju RS.

7. V zvezi z določbo 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 toženka navaja, da se nastanitev v centru izvaja v skladu z določbami Pravilnika o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju: Pravilnik). Ta v 7. členu določa postopek nastanitve tujca v centru, ki obsega sprejemni upravno-varnostni postopek, sanitarno-dezinfekcijski postopek, zdravniški pregled in namestitev na ustrezen oddelek v centru. Z zdravniškim pregledom se ugotovi zdravstveno in psihofizično stanje tujca. O vseh pomembnih ugotovitvah zdravnik obvešča vodjo centra oziroma pooblaščeno osebo. Center vodi zdravstveni karton o splošnem zdravstvenem stanju tujca na način, ki ga določi zdravnik v soglasju z vodjo centra, predpisana terapija se izvaja skladno z navodili zdravnika v ambulanti centra. Prijavo za pregled pri zdravniku lahko tujec izroči zdravstvenemu uslužbencu centra, v nujnih primerih jo mora sprejeti vsak uslužbenec centra in jo izročiti zdravstvenemu delavcu, ki stori vse potrebno za zagotovitev zdravniške pomoči tujcu. Tega se na specialistični zdravniški pregled napoti na podlagi napotnice zdravnika. Zdravniška oskrba se tujcu praviloma zagotovi v prostorih centra, razen če je potrebna bolnišnična ali druga nujna zdravstvena oskrba. Tožnik je na intervjuju 17. 4. 2023 izjavil, da nima nobenih zdravstvenih težav. Toženka pa je 14. 4. 2023 pridobila zdravniško poročilo in informacijo za namen vrnitve, iz katerega ne izhaja, da bi v fazi odstranitve lahko prišlo do izpostavljenosti hudemu in nepopravljivemu poslabšanju zdravstvenega stanja. Vse to kaže, da ni podan razlog za dovolitev zadrževanja iz 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 in da toženka ves čas pazi na pojav okoliščin, ki bi kazale na ta razlog.

8. Kot dalje ugotavlja toženka, prav tako ni podan razlog iz 3. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. V tej zvezi obrazloži, da tožnik v postopku ugotavljanja identitete ni sodeloval ter ni predložil nikakršnih dokumentov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče potrditi. Center je zato na pristojno Veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti podal zaprosilo za potrditev identitete in izdajo potovalnega dokumenta. Dne 24. 2. 2023 je z namenom potrditve tožnikove identitete z njim želel govoriti alžirski konzul, vendar je tožnik pogovor zavrnil, konzul pa povedal, da morajo z izdajo potovalnega dokumenta počakati do odgovora iz prestolnice. Center je 21. 4. 2023 prejel dodaten odgovor alžirskega Interpola, da so ugotovili ujemanje s tožnikom (pod predhodno navedenimi podatki). Na podlagi tega bo lahko pristojno veleposlaništvo zaprosil za izdajo potovalnega dokumenta. Glede na zagotovilo Veleposlaništva Alžirije, da bodo izdali dokument za vrnitev, ni dvoma, da tožnika matična država ne bi sprejela, zato tudi razlog za dovolitev zadrževanja iz 4. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 ni podan. Podan pa ni niti razlog iz 5. alineje te zakonske določbe, saj redno potekajo komercialni leti v Alžirijo in bo center za tožnika uredil potovanje na takšnem letu oziroma ustrezno organiziral vračanje. Toženka zato zaključuje, da tožnik ni upravičen do dovolitve zadrževanja v RS. Kot navaja, je upoštevala njegove izjave na intervjuju 17. 4. 2023 in druge relevantne dokumente, navedene v odločbi, ter poudarja, da tožnik nikoli ni imel interesa upoštevati, da mora RS, ozemlje EU in schengenskih držav zapustiti.

9. Tožnik je zoper izpodbijani sklep (ki ga poimenuje odločba) vložil tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno upravno odločanje, toženki pa naloži, da mu povrne stroške tega sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. V tožbi navaja, da je z izpodbijanim sklepom toženka ustavila po uradni dolžnosti uvedeni postopek, ker naj tožnik ne bi izpolnjeval pogojev za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2. S tem pa je bistveno kršila določbe postopka, saj bi, ker je vsebinsko presojala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za dovolitev zadrževanja, morala tudi vsebinsko odločiti (izdati zavrnilno ali ugodilno odločbo). Izpodbijani akt je tako tudi sam s seboj v nasprotju, saj so razlogi v nasprotju z izrekom, zaradi česar ga ni moč preskusiti. Opisano postopanje toženke je samovoljno. Tožnik še dodaja, da je zoper sodni sklep, izdan v zadevi preizkusa utemeljenosti omejitve gibanja tožniku pod št. III U 45/2023, na katerega se med drugim sklicuje toženka, vložil pritožbo. Prav tako mu še ni potekel rok za izpodbijanje podaljšanja omejitve gibanja, ki mu je bilo izrečeno z odločbo z dne 5. 5. 2023. Tožnik meni, da se toženka z izpodbijanim sklepom izogiba odločanju, čeprav bi mu morala dovoliti zadrževanje, saj ga zaenkrat še ni mogoče odstraniti. Glede na zakon so razlogi za dovolitev zadrževanja humanitarni, zdravstveni ali birokratski (neobstoj potne listine). Toženka je sicer v sklepu navedla pravno podlago, vendar je, namesto da bi odločitev vsebinsko napolnila, postopek ustavila in tako tožnika pustila v negotovosti glede njegovega položaja oziroma pravic, ki mu pripadajo v primeru dovoljenega zadrževanja, saj je položaj tožnika odvisen od dejavnikov, na katere nima vpliva.

11. Tožnik dalje navaja, da je toženka že davno ugotovila njegovo istovetnost in bi mu zato lahko dovolila zadrževanje v RS, saj tožnik nima veljavne potne listine države, katere državljan je in si je trenutno tudi ne more priskrbeti. Presoja, da ni izpolnjen pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 73. člena ZTujc-2, je torej napačna. Takšna pa je tudi presoja, da ne obstoji razlog iz 2. alineje navedene zakonske določbe, ker naj bi iz zdravniškega potrdila z dne 14. 4. 2023 izhajalo, da v fazi odstranitve ne obstaja nevarnost, da bi lahko prišlo do izpostavljenosti hudemu in nepopravljivem poslabšanju zdravstvenega stanja tožnika. Ta se z navedenim ne strinja, saj je v hudi psihični stiski, zaradi katere je bil tudi 24. 5. 2023 pregledan s strani psihiatra. Kot dokaze je v tožbi navedel izpodbijani sklep, upravni spis in zdravstveno dokumentacijo, kar naj predloži toženka, ter predlagal svoje zaslišanje.

12. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je tukajšnje sodišče v zadevi št. III U 45/2023 presojalo, ali so še izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožniku, in da je bil zato sodišču že poslan upravni spis centra z dokumentacijo, nastalo do vložitve tožbe v omenjeni zadevi. V tem upravnem sporu zato prilaga le kasnejšo dokumentacijo, vključno z odločbo o podaljšanju nastanitve z dne 5. 5. 2023 s pripadajočim zapisnikom z dne 4. 5. 2023 ter izpisom iz programa tujci za tožnika. Tožbene navedbe prereka kot neutemeljene in predlaga, da se tožba zavrne. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je center po uradni dolžnosti začel postopek ugotavljanja razlogov za dovolitev zadrževanja 12. 4. 2023, ker ni bila znana identiteta tožnika, zaradi česar zanj center potovalnega dokumenta še ni mogel pridobiti. Dne 21. 4. 2023 je prejel odgovor Alžirije o potrditvi identitete tožnika. Ker s tem razlog, zaradi katerega je začel obravnavani postopek, ni več obstajal, je moral center postopek zaključiti, saj do pravnomočnosti odločitve o dovolitvi zadrževanja odstranitev tujca ni dovoljena. Pri tem je bil dolžan preveriti tudi obstoj ostalih v drugem odstavku 73. člena ZTuj-2 navedenih razlogov. Ob ugotovitvi, da nobeden od njih ni podan, je postopek na podlagi četrtega odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) s sklepom ustavil. Postopek, ki je začet, mora biti namreč tudi končan z ustreznim upravnim aktom. Če organ ugotovi, da ni pogojev za nadaljevanje postopka, ga mora ustaviti s sklepom. V upravnem postopku, ki se vodi po uradni dolžnosti, takšen sklep nadomešča izdajo končne upravne odločbe, s katero se stranki praviloma nalaga obveznost. Če le-te stranki ni mogoče naložiti, ZUP ne predvideva izdaje (ugotovitvene) odločbe, temveč se postopek s sklepom ustavi. Glede na tožbene navedbe toženka dodaja, da postopek preizkusa utemeljenosti omejitve gibanja ni v neposredni povezavi s postopkom dovolitve zadrževanja, saj policija ne glede na to, ali je tujec nastanjen v centru, za tujca, ki se ga mora odstraniti, po uradni dolžnosti uvede postopek dovolitve zadrževanja in mu slednje dovoli, če je podan kateri od zakonskih razlogov. Ni res, kar v tožbi navaja tožnik, da si potne listine sam ne more pridobiti, ker bi si jo lahko, če bi v postopkih sodeloval. Glede tožnikovega zdravstvenega stanja pa toženka navaja, da je brezpredmeten podatek o pregledu pri psihiatru dne 24. 5. 2023, saj je bil ta opravljen po izdaji in vročitvi izpodbijanega sklepa.

13. S sklepom št. III U 70/2023-6 z dne 31. 5. 2023 je sodni senat na podlagi določb 3. alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sklenil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

14. Toženka je po pozivu sodišča dopolnila predložene upravne spise zadeve in predložila t.i. izpis tujca z vključenimi podatki do 30. 5. 2023. Tožnik je z vlogo z dne 2. 6. 2023 predložil zdravniško potrdilo prof. dr. Č. Č., dr. med., specialista psihiatrije, z dne 24. 5. 2023, z navedbo, da mu je psihiater predpisal zdravilo ..., 50 mg, ostalo isto, tožnik torej jemlje tudi drugo terapijo. Kot je navedel, je potrdilo slabo čitljivo, zato predlaga zaslišanje psihiatra oziroma postavitev izvedenca.

15. Sodišče je v tem upravnem sporu dne 5. 6. 2023 opravilo glavno obravnavo, ki so se je udeležili tožnik osebno in njegova pooblaščenka, odvetnica D. D., za toženko pa kot njena zastopnica višja državna odvetnica E. E. Tožnik je potek glavne obravnave spremljal preko sprotnega tolmačenja F. F., sodnega tolmača za arabski jezik. Tožnikova pooblaščenka je prerekala navedbe iz odgovora na tožbo in vztrajala pri vseh trditvah in predlaganih dokazih. Poleg omenjenega zdravniškega potrdila z dne 24. 5. 2023 je predložila še tožniku izdana zdravniška potrdila prof. dr. Č. Č. z dne 5. 5. 2023, 9. 5. 2023 in 28. 5. 2023, tožnikovo pritožbo zoper sklep tukajšnjega sodišča št. III U 45/2023 z dne 25. 4. 2023 ter izvide zdravniških pregledov tožnika v Zdravstvenem domu ... in Urgentnem centru SB ... (z) dne 23. 5. 2023 in 26. 5. 2023. Ko ji je bilo predočeno zdravniško poročilo dr. G. G. z dne 14. 4. 2023, je navedla, da ga je izdelala specialistka splošne medicine in ne psihiatrije, v njem pa je fizično in ne psihosomatsko stanje tožnika. Ta je navedel, da ima vsako noč hude sanje, da ga hočejo ubiti, to se dogaja, ker nima droge, ta ga umirja, cele dneve je v sobi, ne gre nikamor. Zastopnica toženke je vztrajala pri izpodbijanem sklepu ter dosedanjih navedbah in dokazih. Glede predloženih zdravniških potrdil meni, da ne izkazujejo zdravstvenega stanja, ki bi terjalo dovolitev zadrževanja.

16. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo izpodbijani sklep, listine upravnega spisa zadeve, ki jih je toženka predložila v tem upravnem sporu (med katerimi je tudi dokument izpis tujca) in tiste, ki jih je toženka predložila že v sodnem postopku št. III U 45/2023 (med katerimi je tudi zgoraj omenjeno poročilo z dne 14. 4. 2023), pritožbo zoper sklep št. III U 45/2023 z dne 25. 4. 2023, zdravniška potrdila prof. dr. Č. Č., dr. med., specialista psihiatrije, izdana tožniku dne 8. 12. 2022, 21. 4. 2023, 5. 5. 2023, 9. 5. 2023, 24. 5. 2023 in 28. 5. 2023, izvide zdravniških pregledov tožnika v Zdravstvenem domu ... in Urgentnem centru SB ... (z) dne 23. 5. 2023 in 26. 5. 2023, sodbo in sklep Upravnega sodišča št. I U 1321/2022 z dne 7. 10. 2022 ter sodbo in sklep Upravnega sodišča št. I U 1724/2022 z dne 3. 1. 2023. 17. Sodišče je tudi zaslišalo tožnika, ki je izpovedal, da ga je strah, da bi ga v Alžiriji ubili, in sicer njegov polbrat. Da bi temu pobegnil, je tožnik v Alžiriji menjal več občin, vendar sta ga polbrat in njegova mreža vedno našla, pretepli so ga tako, da je bil poškodovan po glavi, rokah in drugje. To je prijavil policiji, vendar je polbrat močan, tudi finančno, in je na koncu policija to obrnila proti tožniku. Ker je bil v strahu, da bo polbratu in njegovi mreži uspelo in ga bodo ubili, je šel delat, da je prihranil denar za karto in z letalom odšel v Turčijo. Tam je začel jemati drogo, od katere je odvisen, nato je odšel v Grčijo, Srbijo, Bosno in dalje. V Alžiriji ni varen, policija je podkupljiva, njegov brat s svojo mrežo pa tako močan, da tam tožnik ne bi bil varen. Zato se je v Srbiji izdajal z drugim imenom, sedaj v Sloveniji pa se predstavlja s pravim imenom. Čuti, da je tu varen in bi si lahko ustvaril normalno življenje. Sedaj je sedem mesecev zaprt, zato je tudi udarjal z glavo v zid. Na vprašanje, zakaj se je njegovo zdravstveno stanje od aprila 2023, ko je na zapisnik izjavil, da nima zdravstvenih težav, do sedaj poslabšalo, je tožnik odgovoril, da ga je že v Azilnem domu v Ljubljani velikokrat sprejel psihiater dr. Č. Č., pri čemer je bil prisoten tudi navzoči sodni tolmač g. F. F. Sedaj v centru tudi pokličejo psihiatra, ko tožnik sporoči, da ga potrebuje. V zvezi s povedanim je predložil še zdravniško potrdilo prof. dr. Č. Č. z dne 8. 12. 2022. V upravnem sporu podani dokazni predlog za zaslišanje psihiatra oziroma postavitev izvedenca psihiatrične stroke pa je sodišče zavrnilo. Kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, je namreč najprej treba dopolniti upravni postopek in razloge v njem sprejete odločitve.

**K I. točki izreka:**

18. Tožba je utemeljena.

19. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega sklepa z dne 18. 5. 2023, s katerim je toženka sklenila, da se ustavi upravni postopek, v katerem je po uradni dolžnosti preverila, ali tožnik izpolnjuje katerega izmed pogojev za dovolitev zadrževanja v RS, določenih v drugem odstavku 73. člena ZTuj-2. Presoja pravilnosti in zakonitosti odločitev, sprejetih z drugimi akti (kot so akti pristojnih organov, izdani v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite tožniku v RS, ter akti, ki se nanašajo na omejitev gibanja tožniku z nastanitvijo v centru) ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Navedeno je stvar drugih postopkov in pravnih sredstev, ki jih zakon predvideva zoper v njih sprejete akte.

20. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi določb 73. člena ZTuj-2, ki urejajo institut dovolitve zadrževanja. V skladu s prvim odstavkom tega člena zadrževanje po ZTuj-2 pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v RS. Po drugem odstavku 73. člena ZTuj-2 policija po uradni dolžnosti uvede postopek dovolitve zadrževanja po tem, ko so izpolnjeni pogoji za odstranitev tujca iz 69. člena tega zakona, in tujcu dovoli zadrževanje v RS, če: - tujčeva odstranitev iz države v skladu z 72. členom ZTuj-2 ni dovoljena; - se izkaže, da bi zaradi njegovega življenjsko ogrožajočega zdravstvenega stanja v fazi odstranitve lahko prišlo do izpostavljenosti hudemu in nepopravljivemu poslabšanju zdravstvenega stanja; - tujec nima in si ne more preskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je, če zanj veljavne potne listine države, katere državljan je, ne more pridobiti organ, ki vodi postopek odstranitve, ali če niso izpolnjeni pogoji za izdajo Evropske potne listine za vrnitev nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav; - tujca država, katere državljan je, ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje zadnje prebivališče, ni pripravljena sprejeti; - odstranitev ni možna, ker ni mogoče zagotoviti prevoza tujca iz države po kopenski, zračni ali vodni poti. Kot določa tretji odstavek 73. člena ZTuj-2, se dovolitev zadrževanja tujcu izda za največ šest mesecev in se lahko po uradni dolžnosti podaljša, dokler trajajo razlogi iz prejšnjega odstavka. Odstranitev iz države do pravnomočnosti odločitve o dovolitvi zadrževanja ni dovoljena. Skladno s četrtim odstavkom 73. člena ZTuj-2 lahko za ugotavljanje razlogov iz 1. alineje drugega odstavka tega člena policija od MNZ zahteva posredovanje informacij o splošnih in specifičnih informacijah o izvorni državi tujca, kot jih določa zakon, ki ureja mednarodno zaščito, in posredovanje upravne odločbe ali sklepa, izdanega v postopku mednarodne zaščite. Po petem odstavku 73. člena ZTuj-2 lahko tujcu, ki mu je dovoljeno zadrževanje, policija z odločbo določi kraj prebivanja na določenem naslovu, naloži obveznost rednega javljanja na policijski postaji, predložitev dokumentov ali obveznost zadrževanja na določenem kraju. Obveznost tujca, da zapusti državo, z dovolitvijo zadrževanja ne preneha (šesti odstavek 73. člena ZTuj-2). V sedmem odstavku tega člena je določeno, da tujec zoper odločbo o dovolitvi zadrževanja, odločbo o podaljšanju zadrževanja ali sklep o ustavitvi postopka dovolitve ali podaljšanja zadrževanja lahko vloži tožbo na upravno sodišče v petih dneh od vročitve odločbe ali sklepa. O tožbi upravno sodišče odloči v osmih dneh, pri čemer gre za instrukcijski rok.

21. Iz opisane zakonske ureditve po ZTuj-2 izhaja, da se po uradni dolžnosti začeti postopek glede dovolitve zadrževanja zaključi bodisi z izdajo odločbe o dovolitvi zadrževanja bodisi s sklepom o ustavitvi postopka, ki se torej izda tudi v primeru, ko policija vsebinsko presodi, da razlogi iz 1. do 5. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 niso podani. Glede na navedeno je takšen sklep treba obravnavati kot vsebinsko odločitev, ki pomeni, da tujcu zadrževanje ni dovoljeno, in ki mora biti zato obrazložena skladno s standardom, ki izhaja iz prvega odstavka 214. člena ZUP (v zvezi s 85. členom ZTuj-2, po katerem se v postopkih po ZTuj-2, če s tem zakonom ni drugače določeno, uporabljajo določbe ZUP). Na navedeno kaže tudi zakonska določba, da tujec zoper sklep o ustavitvi postopka lahko vloži tožbo. Pri tem je treba dodati, da je določba tretjega odstavka 73. člena ZTuj-2 (po kateri ni dovoljena odstranitev tujca iz države do pravnomočnosti odločitve o dovolitvi zadrževanja) jasna ter že glede na zakonsko besedilo (ki govori o odločitvi in ne odločbi) zajema tako situacijo, ko je bila v postopku, začetem po uradni dolžnosti, izdana odločba o dovolitvi zadrževanja, kot tudi situacijo, ko je bil izdan sklep o ustavitvi postopka. Ob takšni razlagi sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore v smeri, da je toženka bistveno kršila določbe postopka že zato, ker je ob svoji presoji, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za dovolitev zadrževanja tožniku, obravnavani upravni postopek (ki ga je, kar med strankama ni sporno, začela po uradni dolžnosti) zaključila z izdajo sklepa o ustavitvi postopka (namesto z izdajo odločbe) in da je iz tega razloga tožnikov položaj negotov.

22. Tožnik ne prereka ugotovitev toženke, da je izpolnjena predpostavka za vodenje postopka glede dovolitve zadrževanja v smislu določb drugega odstavka 73. člena in 69. člena ZTuj-2, ker mu je bila izdana odločba z dne 22. 8. 2022, s katero 1.) je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena kot očitno neutemeljena, 2.) in mu je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z navedenih območij, ki začne teči z izvršljivostjo 1. točke izreka, ter 3.) je bilo odločeno, da se ga sicer s teh območij odstrani, 4.) pri čemer je bila tožniku izrečena še prepoved vstopa na ta območja. Odločba z dne 22. 8. 2022 je dokončna, pravnomočna (da bi tožnik zoper njo vložil tožbo, niti ne trdi) in glede na potrdilo, s katerim je opremljena, izvršljiva 29. 8. 2022, pri čemer tudi ni sporno, da v roku za prostovoljni odhod tožnik zadevnih območij ni zapustil. 23. Toženka je torej po uradni dolžnosti ugotavljala, ali so podani razlogi za dovolitev zadrževanja, določeni v 1. do 5. točki drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Po presoji sodišča je pravilno ugotovila, da razlog iz 1. alineje navedene določbe ZTuj-2 ni podan - torej da ni ovire za odstranitev tožnika v matično državo Alžirijo v načelu nevračanja iz 72. člena ZTuj-2, ki pomeni obveznost RS, da ne sme odstraniti tujca v državo, v kateri bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogroženo zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Da takšnega zaključka s strani tožnika zatrjevane okoliščine in težave, ki izvirajo iz družinskega spora, ne utemeljujejo, je bilo presojeno že v postopkih mednarodne zaščite, kot izhaja iz odločbe MNZ z dne 22. 8. 2022 in tudi sklepov MNZ z dne 22. 9. 2022 in z dne 7. 12. 2022, ki sta bila potrjena s sodnima odločbama Upravnega sodišča št. I U 1321/2022 z dne 7. 10. 2022 in I U 1724/2022 z dne 3. 1. 2023. Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki je predhodno povzeta, prikazala za takšno presojo bistvene razloge, ki jim tukajšnje sodišče sledi in jih zato na tem mestu ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Pač pa le še pripominja, da sklicevanje toženke na sklep tukajšnjega sodišča št. III U 45/2023 z dne 25. 4. 2023 za omenjeno presojo ni ključno oziroma potrebno, ter dalje, da tožnik niti v sedaj obravnavanem upravnem sporu ni konkretiziral oziroma dokazal nobenih takšnih okoliščin, ki bi dajale podlago za drugačno presojo z vidika 1. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Prav tako je toženka ustrezno utemeljila, da niso podani razlogi za dovolitev zadrževanja iz 3., 4. in 5. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Tudi v tem delu sodišče obrazložitvi izpodbijanega sklepa sledi ter je ne ponavlja. Glede na tožbeni ugovor v zvezi z razlogom iz 3. alineje navedene določbe zgolj še pojasnjuje, da pri tem ni bistveno, da tožnik nima veljavne potne listine države, katere državljan je (torej Alžirije), pač pa, da bi si jo lahko priskrbel, vendar tega ni želel storiti, kot je pojasnila toženka.

24. Po presoji sodišča pa toženka ni v zadostni meri ugotovila in obrazložila dejanskega stanja z vidika razloga iz 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, po kateri se tujcu (začasno) dovoli zadrževanje v RS, če bi zaradi njegovega življenjsko ogrožajočega zdravstvenega stanja v fazi odstranitve lahko prišlo do izpostavljenosti hudemu in nepopravljivemu poslabšanju zdravstvenega stanja. S tega vidika je toženka splošno prikazala ureditev oskrbe v centru in na tej podlagi zaključila, da je tam tožniku zagotovljena tudi zdravstvena in psihosocialna oskrba. Bolj konkretno pa je navedla le, da iz zdravniškega poročila z dne 14. 4. 2023 obstoj predmetnega razloga ne izhaja in da je tožnik na intervjuju 17. 4. 2023 izjavil, da nima zdravstvenih težav. Ali je toženka ugotavljala, kakšno je bilo stanje kasneje do izdaje izpodbijanega sklepa, iz slednjega ne izhaja. Tožnik v tožbi izrecno ugovarja, da presoja o neobstoju razloga iz 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 ni pravilna, in poudarja, da je v hudi psihični stiski. Sodišče ne more spregledati, da je v tej zvezi predložil več zdravniških potrdil prof. dr. Č. Č., dr. med., specialista psihiatrije, ki so bila izdana ne le po izdaji izpodbijanega sklepa (24. 5. 2023 in 28. 5. 2023), ampak tudi že pred tem 8. 12. 2022, 5. 5. 2023 in 9. 5. 2023 (dne 21. 4. 2023 izdano zdravniško potrdilo pa je bilo predloženo že v zadevi III U 45/2023). Sodišče pripominja, da je v tem tudi bistvena razlika z zadevo, ki jo je obravnavalo v sodbi in sklepu št. III U 261/2022 z dne 7. 11. 2022 in v kateri so navedbe stranke o zdravstvenem stanju ostale dokazno nepodprte. Tožnik je poleg navedenih zdravniških potrdil v tem upravnem sporu predložil še izvide (po izdaji izpodbijanega sklepa opravljenih) zdravniških pregledov o obravnavah v Zdravstvenem domu ... in Urgentnem centru SB ... (z) dne 23. 5. 2023 in 26. 5. 2023, ki so bile potrebne, ker je 23. 5. 2023 zaužil kovance, 26. 5. 2023 pa AAA baterijo.

25. Po mnenju sodišča vseh navedenih zdravniških potrdil oziroma izvidov, ki jih je predložil tožnik, ni utemeljeno obravnavati kot nedopustnih novot. Kot je sodišče pojasnilo že v zadevi III U 261/2022, to narekuje narava razloga iz 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, pri katerem gre za izjemo (od sicer obstoječe tujčeve obveznosti zapustiti RS), ki je izrazito humanitarne narave in zaradi česar stranke pri navajanju s tem povezanih dejstev ter dokazov ni utemeljeno omejevati s strogimi formalnimi pravili. Četudi sodišče ne upošteva dokazil, ki se nanašajo na čas po izdaji izpodbijanega sklepa, ugotavlja, da npr. iz zdravniškega potrdila dr. Č. Č. z dne 9. 5. 2023 (ki je datumsko zadnje pred izdajo izpodbijanega sklepa) izhaja, da tožnik ponoči vidi ljudi, ki ga hočejo ubiti, ne ve, kako bo zdržal, prej je jemal drogo, sedaj je ne. Opisano se dogaja vsak dan in je sedaj huje, dan pred tem se je skušal samopoškodovati. Psihiater ugotavlja, da pacient navaja optične halucinacije v nočnem času, ponovno pojavljanje avtoagresivnih misli ter obrambne značilnosti za sindrom odvisnosti. Ima opraskanine na levi roki (samopoškodbe) ter številne stare brazgotine. Kot še navede psihiater, v primeru samomorilnih misli ali halucinacij svetuje napotitev v Psihiatrično bolnišnico ... Tožniku je zato povečal dozo zdravila ..., ostala terapija pa je ista (kot je razvidno iz ostalih zdravniških potrdil, namreč tožnik jemlje tudi druga psihiatrična zdravila). Pri čemer sodišče dodaja, da je tudi iz dokumenta izpis tujca razvidno, da je bil tožnik (kar je povedal tudi na glavni obravnavi) v centru večkrat obravnavan s strani psihiatra, in sicer tudi po sestavi medicinskega poročila z dne 14. 4. 2023 in zaslišanju z dne 17. 4. 2023. Glede na vse navedeno bi toženka morala pred izdajo izpodbijanega sklepa (ponovno) preveriti stanje ter pridobiti (novo) potrdilo oziroma mnenje zdravnika, da pri tožniku ne gre za zdravstveno stanje, ki bi ustrezalo situaciji iz 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 (kot je npr. storila v že omenjeni zadevi III U 261/2022). Sodišče v tej zvezi zgolj še pripominja, da je iz predloženega dokumenta izpis tujca razbrati, da je bil 30. 5. 2023, torej po izdaji izpodbijanega sklepa, tožnik pregledan s strani dr. G. G. in da je ta napisala ..., vendar pa omenjeno potrdilo oziroma poročilo sodišču ni bilo predloženo.

26. Ker iz navedenega sledi, da v postopku izdaje izpodbijanega sklepa dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno in da sprejete odločitve ni mogoče polno preizkusiti (glej 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), je sodišče na podlagi določb 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek. Ob tem poudarja, da mora toženka pred odločitvijo v ponovnem postopku tožniku dati možnost izjave o vseh dejstvih in pridobljenih dokazih, ki so pomembni za odločitev, kot to narekujejo določbe 9. in 146. člena ZUP v zvezi z 22. členom Ustave ter 85. členom ZTuj-2. **K II. točki izreka:**

27. Odločitev o stroških postopka ima temelj v tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi se ob upoštevanju, da je bila v zadevi opravljena glavna obravnava in da je tožnika zastopala odvetnica, tožniku prizna pavšalni znesek stroškov v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena omenjenega Pravilnika), ki se, ker je njegova pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenim stališčem Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV, kar skupaj znaša 469,70 EUR. Navedeni znesek mora toženka povrniti tožniku v roku roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Po zadevnem Pravilniku prisojeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodne takse, katere plačilo se od tožnika ne bo zahtevalo glede na odločitev o tožbi in določbo 6.1.c. taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).