Jedro

Prevzemnik terjatve ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa terjatve odstopnik.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje: 1) zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) na ugotovitev, da obstoja terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v znesku 168.015,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, 2) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki na plačilo zamudnih obresti po obrestni meri, ki presega zakonito obrestno mero zamudnih obresti, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (tej ugotovitvi tožeča stranka ni oporekala), da je bila terjatev tožeče stranke v višini 168.015,40 SIT z zamudnimi obrestmi po zakoniti obrestni meri zamudnih obresti upoštevana v prisilni poravnavi, s katero je bil končan stečajni postopek proti toženi stranki. Glede na 1. odstavek 42. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89) je zato pravilno zavzelo stališče, da gre v omenjenem obsegu za zadevo, o kateri je že pravnomočno odločeno in tožbo (pomotoma uporabljajoč izraz: tožbeni zahtevek) v tem delu zavrglo. O delnem zavrženju tožbe je odločilo s sklepom istočasno, kot je s sodbo odločilo o glavni stvari, sklep pa je vzelo v sodbo (1., 2. in 4. odstavek 301. člena ZPP). Pritožbo zoper ta del odločbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožeča stranka je pravočasno vložila revizijo, vendar samo zoper sodbo, ne pa tudi zoper sklep, vzet v sodbo. To izhaja iz revizijske navedbe, da vlaga tožeča stranka revizijo (samo) zoper sodbo, zlasti pa iz obrazložitve revizije. Tožeča stranka namreč sploh ne omeni nobenega razloga, s katerim bi izpodbijala tudi sklep o delnem zavrženju tožbe, obrazlaga samo, zakaj meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo zamudnih obresti po obrestni meri, ki presega z zakonom določeno obrestno mero zamudnih obresti. Tožeča stranka izpodbija namreč sodbo sodišča druge stopnje uveljavljajoč samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga revizijskemu sodišču, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V revizijskem postopku odloča revizijsko sodišče upoštevajoč samo tista dejstva, ki so bila podlaga odločitvi sodišča druge stopnje (primerjaj: 3. odstavek 385. člena ZPP). Dejstva, ki jih tožeča stranka sploh ni zatrjevala, to niso mogla biti, ker sodišče zanje ni vedelo.

Dolžnik, ki pride v zamudo, je po zakonu samem dolžan plačati poleg glavnice tudi zamudne obresti po obrestni meri, ki jo določa zakon (1. odstavek 277. člena ZOR).

Po 1. odstavku 440. člena ZOR ima prevzemnik terjatve nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa terjatve odstopnik. Tožeča stranka ni nikoli zatrjevala kakršnega koli dejstva, iz katerega bi izhajalo, da je imel prvi odstopnik terjatve glede obresti proti toženi stranki večje pravice, kot mu jih je dal zakon. Ker takšnih dejstev tožeča stranka ni zatrjevala, njihovega obstoja sodišču ni bilo treba ugotavljati po uradni dolžnosti (primerjaj: 1. in 2. odstavek 7. člena ZPP). Čim pa ni tožeča stranka niti zatrjevala nobenega dejstva, iz katerega bi izhajalo, da je imel 1. odstopnik terjatve večje pravice proti toženi stranki od tistih, ki mu jih je nudil zakon, takšnih pravic sama na podlagi cesije ni mogla pridobiti (1. odstavek 440. člena ZOR). Ni pa tudi nobene pravne podlage, na kateri bi prevzemnik odstopljene terjatve lahko samostojno, brez dogovora z dolžnikom, pridobival iz odstopljene terjatve neke pravice, ki jih odstopnik ni imel. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo kot neutemeljeno. Zato in ker tekom postopka tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.