Jedro

Res je, da obramba ponuja, da bi lahko obdolženec živel na drugem koncu Slovenije, če bi bil odrejen milejši ukrep, a zgolj fizična razdalja, glede na vpetost obdolženca v obravnavano okolje, po sodbi pritožbenega sodišča ne govori v prid uporabe milejšega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti, ko je tudi sicer obdolženec ob odreditvi takšnega ukrepa s strani policije nasprotoval navajanju naslova, kjer naj bi se obravnavana kriminalna količina odvijala, v odredbo o prepovedi približevanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu U. V. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za en mesec, tj. do vključno 10. 11. 2020 do 13.45 ure.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se pripor zoper obdolženega odpravi in se obdolženca izpusti na prostost, podredno spremembo v hišni pripor ali prepoved približevanja, končno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožniki namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter iz vseh dokazov, na katerih slednji sloni, tekom preiskave priskrbljeni dokazi pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljenega suma niso omajal v tem smislu, da ta ne bi bil podan, saj so ga potrdili.

6. Pritožniki pravilno poudarjajo, da mora sodišče pri presoji utemeljenosti suma upoštevati tako dokaze, ki obdolženca bremenijo, kot tudi tiste, ki so mu v korist, kar pa je sodišče prve stopnje v celoti tudi storilo, saj je upoštevalo v celoti izpovedbi policista L., kot tudi oškodovanke M. K. V zvezi s pričanjem policista L., da se otroci niso zavedali kaj se dogaja in da nobeden izmed njih ni jokal, je sodišče prve stopnje izrecno poudarilo, da četudi naj otroci ne bi kazali zunanjih znakov vznemirjenosti in prestrašenosti, ko so na kraj prišli policisti, to še ne pomeni, da ni podanih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja zanemarjanje mladoletne osebe, s čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Ni pa mogoče spregledati, da je oškodovanka izpovedala, da so pri zadnjem dogodku bili prisotni tudi otroci, da so vsi trije zelo jokali, sicer pa so verjetno tudi kdaj kaj slišali. Tako ne drži, da senat utemeljen sum obrazlaga z navedbami, ki jih tožilstvo predhodno ni postavljalo in so nesmiselni, saj se očitno opira na izpovedbo oškodovanke, poskus omajanja zaključka o utemeljenosti suma s poudarjanjem dela izjave enega od policistov pa ne more biti uspešen, saj je potrebno upoštevati vse dokaze.

7. Glede na pravilne ugotovitve, da se obdolžencu očita, da naj bi nasilna ravnanja izvrševal ponavljajoče, pri tem pa partnerki poleg telesnih bolečin povzročal tudi močne občutke osebne ogroženosti, vznemirjenosti in prestrašenosti za svoje življenje in da so obdolženčevim dejanjem bili priča tudi otroci, kar pomeni izpolnitev zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja na škodo otrok, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da ni jasno, s katerimi ravnanji naj bi obdolženi izpolnil zakonske znake treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da prisostvovanje in prisotnost otrok, ko naj bi obdolženec izvajal predvsem psihično nasilje nad njihovo mamo, ne more biti izven okvira očitanega mu kaznivega dejanja, kot poskušajo prikazati zagovorniki. Ob ugotovitvah, da naj bi bili otroci neposredno prisotni vsaj pri zadnjem dogodku, ko je obdolženec ponovno skušal narediti samomor in ko je bilo prisotno kričanje, davljenje oškodovanke, uporabljena sila zoper njo, ko je imela v rokah dojenčka, poudarjanje dela izpovedbe oškodovanke, da je obdolženec sicer ljubeč in nežen oče, da do otrok ni fizično nasilen (razen šeškanja po riti) ne more omajati zaključka o podanosti utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj na škodo otrok.

8. Neutemeljene so tudi navedbe, da četudi so bili otroci prisotni pri obdolženčevem nasilnem vedenju, zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 ne morejo biti izkazani niti na ravni utemeljenega suma. S takimi navedbami se zagovorniki že spuščajo v ocenjevanje dokazov, kar presega obseg ugotavljanja utemeljenega suma, ko sodišče ugotavlja zgolj, ali je zbranih dovolj dokazov, ki kažejo na to, da je verjetnost, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil. Poleg tega pa se v tem delu tudi neutemeljeno sklicujejo na sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 14063/2017 z dne 4. 12. 20018, saj kreganja vpričo otrok in neurejenosti stanovanja, ki je bilo izkazano v zadevi, ki jo je obravnavalo Višje sodišče v Kopru, ni mogoče primerjati s situacijo v obravnavani zadevi, ko je na ravni utemeljenega suma izkazano, da so bili otroci prisotni pri kričanju, davljenju njihove matere in uporabi nožev. Nadaljnje pritožbene navedbe, da so znaki obravnavanega kaznivega dejanja izkazani le v primeru hujših opustitev ali zlorab dolžnosti oz. ko ravnanja storilca po svojem trajanju in grobosti presežejo običajne vzgojne ukrepe in prerastejo v fizično ali psihično maltretiranje otroka, pa predstavljajo ugotavljanje dokazanosti kaznivega dejanja, kar prav tako presega meje preizkusa izpodbijanega sklepa.

9. Zagovorniki ne morejo omajati prepričljivosti zaključkov o utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja na škodo M. K., saj to poskušajo storiti s seciranjem vsebine njene izpovedbe na sodišču v okviru preiskave, pri čemer pa izpostavljajo le določene dele in jih jemljejo izven konteksta oz. podajajo svojo oceno tega dokaza. Ker so zaključki prvostopenjskega sodišča glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 (v nasprotju s pritožbenimi navedbami) jasni, razumljivi in prepričljivi, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je glede na razpoložljive dokaze verjetnost, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, še vedno večja od verjetnosti, da jih ni storil. 10. V celoti so prepričljivi tudi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o ponovitveni nevarnosti obdolženca. Sodišče prve stopnje namreč obstoja ponovitvene nevarnosti ni utemeljilo samo s prepisom zakonske dikcije, kar naj bi izhajalo iz 10. strani izpodbijanega sklepa, kot neutemeljeno očita pritožba (izpodbijani sklep obsega 9 strani). Izpodbijani sklep vsebuje natančne in prepričljive zaključke o ponovitveni nevarnosti v 9. točki obrazložitve na straneh 5, 6 in 7, kjer je sodišče prve stopnje kot objektivne okoliščine izpostavilo težo kaznivih dejanj, kar je utemeljilo z izpostavljanjem zagrožene kazni za očitana kazniva dejanja, ter način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bila izvršena. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, naj bi obdolženec bil že dlje časa nasilen nad oškodovanko, izvrševal naj bi tako fizično kot psihično nasilje, večkrat naj bi jo davil, grozil, da jo bo ubil, ji grozil z nožem, grozil, da bo naredil samomor, ga tudi skušal večkrat narediti, večkrat v roki držal nož, ko ji je grozil, da jo bo ubil, zaradi česar je utemeljeno sklepati, da je s svojimi besedami in ravnanji povzročal strah in veliko stisko tako pri oškodovanki kot pri otrocih, ki so priča njegovim ravnanjem, s tem ko vidijo in slišijo njegovo početje, obdolženec pa naj bi dodatno povzročal stisko s tem, ko poskuša storiti samomor, kar naj bi počel tudi vpričo otrok.

11. Kot subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da naj bi obdolženec za svojo samomorilnost skušal kriviti ravno oškodovanko, s čimer prelaga odgovornost za svoja dejanja na njo, vse navedeno pa naj bi počel tudi pred otroci; da si ni poiskal pomoči, da ne bi več ogrožal sebe in drugih, da naj o pomoči ne bi niti razmišljal in mu je vseeno, če ga gledajo tudi otroci, kar kaže na njegov (nekritični) odnos do svojih ravnanj. Temu pa pritrjujejo tudi ugotovitve, da se ob zadnjem dogodku ni umiril niti ob prisotnosti policistov oziroma se je pomiril šele, ko je oškodovanka odšla in da je psihiatrično bolnišnico, v katero je bil odpeljan zaradi tega vedenja, naslednji dan na svojo zahtevo zapustil. Na podlagi navedenega je utemeljeno sklepati, da obdolženec ne uvidi svojih težav, saj je tudi kakršnokoli medikamentozno podporo v PB ... odklonil. 12. Ko je tako iz okoliščin, ki se nanašajo na obdolžencu očitano kriminalno količino moč sklepati na v izpodbijanem sklepu dognane okoliščine, ki se tičejo osebnosti obdolženca (vztrajnost, trdna odločenost izvrševanja fizičnega, zlasti pa psihičnega nasilja, njegova nasilnost in nepredvidljivost) in ko tudi izvedenec psihiater izpostavlja, da se obdolženec lahko brez težav kontrolira in da se pri demonstraciji agresivnega vedenja do drugih in tudi do sebe lahko kadarkoli ustavi, če to želi, tudi po sodbi pritožbenega sodišča ne more biti dvoma v obdolženčevo ponovitveno nevarnost v smislu določila 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Slednja je tudi po sodbi pritožbenega sodišča tako resna in konkretna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje jasno postavilo na stališče, da želi z odrejenim ukrepom zaščititi oškodovance, ko je tudi presojalo sorazmernost uporabljenega ukrepa, ko je tehtalo čemu dati prednost, torej ali varnosti partnerke in otrok, ali pa obdolženčevi svobodi gibanja, ne more biti utemeljena pritožbena polemika o tem, da ni jasno, nevarnost česa sploh obstoji.

13. Izvedeniško mnenje je bilo v relevantnem delu povzeto v razloge izpodbijanega sklepa, obramba se je do teh povzetkov lahko opredelila, zaradi česar ne more biti na mestu očitek o procesnih kršitvah v posledici nevročitve izvedeniškega mnenja.

14. Že zgoraj je pojasnjeno, da je tudi po sodbi pritožbenega sodišča obdolženčeva ponovitvena nevarnost tako izrazita, da jo je moč preprečiti le s priporom in da zato milejši ukrepi za preprečitev ponovitvene nevarnosti ne pridejo v poštev. Glede na dolgotrajno dogajanje, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da je na ravni utemeljenega suma moč zaključiti, da gre za kriminalno količino, je sodišče prve stopnje, tudi po sodbi pritožbenega sodišča, pravilno zaključilo, da resno dvomi v obdolženčevo pripravljenost sodelovanja in volje spoštovati milejše ukrepe. Sprejemljivosti takšnega zaključka obramba ne more spodnesti z izpostavljanjem pripravljenosti obdolženčevega sodelovanja s policisti, po zadnjem v sklepu o preiskavi, opisanem dogodku. Treba je imeti pred očmi, da takšnega sodelovanja naj ne bi bilo vse dokler je bila na kraju navzoča partnerka in tudi otroci, kljub temu, da naj bi policisti konstruktivno pristopali k omilitvi napetosti. Gotovo pa pritožba zaključka o neogibni potrebnosti ne more spodnesti z navajanjem, da naj bi šlo za avtodestruktivno ravnanje, ki da ne more biti kaznivo, ko pritožba očitno spregleda, da naj bi se ravno s takšnim ravnanjem, ki ima znake psihičnega nasilja, posegalo v pravice obdolženčevih družinskih članov.

15. Res je, da obramba ponuja, da bi lahko obdolženec živel na drugem koncu Slovenije, če bi bil odrejen milejši ukrep, a zgolj fizična razdalja, glede na vpetost obdolženca v obravnavano okolje, po sodbi pritožbenega sodišča ne govori v prid uporabe milejšega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti, ko je tudi sicer obdolženec ob odreditvi takšnega ukrepa s strani policije nasprotoval navajanju naslova, kjer naj bi se obravnavana kriminalna količina odvijala, v odredbo o prepovedi približevanja. Tako tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da milejši ukrepi za preprečitev ponovitvene nevarnosti ne pridejo v poštev in da je tako izbira najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa povsem na mestu.

16. Končno pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje o sorazmernosti uporabljenega ukrepa. Prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, da varovanje ljudi (partnerke in otrok), njihovega življenja in zdravja pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode, ni kaj dodati in tega zaključka pritožbena polemika, ki ostaja na povsem načelni ravni, ne more omajati. Sodišče prve stopnje je tehtalo sorazmernost odrejenega ukrepa, izhajalo je iz tega, da je pripor, ki je poseg v obdolženčeve pravice pred pravnomočnostjo morebitne sodbe, ultima ratio ukrep, zaradi česar ne more biti razloga za dvom v test sorazmernosti, ki ga je opravilo in v zadostni meri utemeljilo sodišče prve stopnje.

17. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

18. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.