Jedro

Obseg zahtevka po nasprotni izvršbi je omejen na vrnitev tistega, kar je v izvršbi dobljeno, zaradi česar ni mogoče zahtevati plačila zakonskih zamudnih obresti od preveč plačanega zneska v izvršbi, prav tako pa tudi ne nadaljnjih stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izpodbijani sklep pomeni sklep iz četrtega odstavka 68. člena ZIZ, torej sklep o ugoditvi predlogu za nasprotno izvršbo, na podlagi tega pravnomočnega sklepa pa bo dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) šele lahko vložil predlog za izdajo sklepa o nasprotni izvršbi na podlagi 69. člena ZIZ.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se predlog za nasprotno izvršbo glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 618,47 EUR od 1. 6. 2009 dalje do plačila in glede vseh nadaljnjih stroškov tega postopka (razen odmerjenih v višini 86,28 EUR) zavrne, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in sklep v nespremenjenem delu potrdi.

Dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za nasprotno izvršbo in dovolilo nasprotno izvršbo tako, da mora upnik v 15. dneh vrniti dolžniku glavnico v znesku 618,47 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 618,47 EUR od 1. 6. 2009 dalje do plačila ter po sodišču odmerjene stroške tega postopka v višini 86,28 EUR in vseh nadaljnjih stroškov tega postopka, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sklepu se je upnik (ki je dolžnik po nasprotni izvršbi) pravočasno pritožil. V laični pritožbi navaja le, da je napačen znesek glavnice 618,47 EUR, pravilen je znesek 579,40 EUR, vendar pa je dejstvo, da dolžnik (to je upnik po nasprotni izvršbi) ni plačal svoje zapadle terjatve upniku iz naslova neizplačanega dodatka za delovno dobo, zaradi česar ima pravico pridržanja, dokler mu terjatev ni plačana.

Dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) je na pritožbo odgovoril, da delovno pravni spor pred Delovnim sodiščem v Kopru, opr. št. Pd 318/2009 še ni zaključen, da v postopku izvršbe pobotni ugovor ni dopusten in da prereka, da bi bil upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi) iz naslova dodatka za delovno dobo karkoli dolžan. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in glede razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena.

Glede trditev upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi), da je pravilen znesek glavnice 579,40 EUR in ne 618,47 EUR, je treba pojasniti, da znesek 618,47 EUR pomeni razliko med realizirano izvršbo dne 29. 5. 2009 v višini 1.976,19 EUR in zneskom v višini 1.357,72 EUR, kolikor je upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) prostovoljno vrnil. Z nasprotno izvršbo lahko dolžnik od upnika zahteva tisti znesek, ki je bil z izvršbo neupravičeno pridobljen, v konkretnem primeru to ni znesek prostovoljnega plačila 1.937,12 EUR, opravljenega 28. 4. 2009, temveč znesek 1.976,19 EUR, ki ga je organizacija za plačilni promet z dolžnikovega računa nakazala upniku v okviru prisilne izterjave v tej izvršilni zadevi. Pritožbenih navedb glede višine glavnice torej ni mogoče upoštevati, ker so neutemeljene. V zvezi s pritožbenim vztrajanjem, da ima upnik zapadle terjatve iz naslova neizplačanega dodatka za delovno dobo, višje sodišče odgovarja, da upnik niti ne zatrjuje, da bi imel zoper dolžnika nesporno terjatev, ki bi jo uveljavljal v pobot, prav tako pa tega tudi v predhodnem postopku ni uspel dokazati. Ugovor pobota je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

V skladu s prvim odstavkom 67. člena ZIZ lahko dolžnik predlaga pri sodišču nasprotno izvršbo, ko je izvršba že opravljena, in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil. Obseg zahtevka je torej omejen na vrnitev tistega, kar je v izvršbi dobljeno, zaradi česar ni mogoče zahtevati plačila zakonskih zamudnih obresti od preveč plačanega zneska v izvršbi, prav tako pa tudi ne nadaljnjih stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je v tem delu z ugoditvijo predlogu kršilo prej navedeno materialno določbo zakona, v zvezi s čimer višje sodišče še dodaja, da izpodbijani sklep pomeni sklep iz četrtega odstavka 68. člena ZIZ, torej sklep o ugoditvi predlogu za nasprotno izvršbo, na podlagi tega pravnomočnega sklepa pa bo dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) šele lahko vložil predlog za izdajo sklepa o nasprotni izvršbi na podlagi 69. člena ZIZ. Na podlagi izpodbijanega sklepa torej izvršba še ni dovoljena (sodišče prve stopnje je v izreku nepravilno uporabilo izraz „dovoli“, sklep pa tudi ne vsebuje sredstva izvršbe), v morebitnem nadaljnjem izvršilnem postopku na podlagi sklepa o nasprotni izvršbi pa bo lahko odločeno tudi o nadaljnjih stroških tega postopka, če jih bo dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) zahteval. Zato v izpodbijanem sklepu ni mogoče odločiti o nadaljnjih stroških tega postopka, temveč le o stroških, ki so nastali do njegove izdaje.

Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Višje sodišče je odločilo, da dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) stroške odgovora na pritožbo krije sam, ker stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedel nobenega dejstva, s katerim bi pripomogel k rešitvi zadeve, oziroma ki višjemu sodišču na podlagi podatkov v spisu ne bi bilo poznano.