Jedro

Težke družinske razmere delavca lahko vplivajo na delovne rezultate, zato jih mora delodajalec kot olajševalne okoliščine upoštevati pri izbiri disciplinskega ukrepa zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti zaradi nedoseganja rezultatov dela v obdobju treh mesecev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v 1. tč. izreka odločilo, da sklep disciplinske komisije tožene stranke T. n. P. p.o., št. D 2/95 z dne 30.3.1995 in sklep komisije za varstvo pravic tožene stranke z dne 23.5.1995 ostaneta v veljavi v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka R. R. odgovorna za hujšo kršitev delovnih obveznosti po 41. čl. tč. C/4 pravilnika o delovnih razmerjih, ker v obdobju od septembra 1994 do decembra 1994 ni dosegala pričakovanih rezultatov dela. V delu o izrečenem disciplinskem ukrepu pa je spremenilo sklepa tako, da je tožnici izreklo ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev se pogojno odloži za dobo enega leta. Glede iste kršitve delovnih obveznosti za julij in avgust 1994 pa je postopek zaradi zastaranja ustavilo. V 2. tč. izreka je sodišče ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo dne 26.5.1995. V tč. 3. izreka pa je odločilo, da je dolžna tožena stranka pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.5.1995 dalje do plačila in ji plačati vse prispevke za socialno in pokojninsko zavarovanje v roku 8 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 150.705,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1998 do plačila. Sklenilo je tudi, da se tožečo stranko ne oprosti plačila sodnih taks.

Zoper tako sodbo sta se po svojih pooblaščencih pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica izpodbija prvostopenjsko sodbo samo v tistem delu 1. tč.

izreka, v katerem je prvostopenjsko sodišče vzdržalo v veljavi del sklepa disciplinske komisije in sklepa komisije za varstvo pravic, o ugotovitvi disciplinske odgovornosti za hujšo kršitev delovnih obveznosti po točki C/4 41. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklepa disciplinskih organov v celoti kot neutemeljena in nezakonita razveljavi in tožnico oprosti odgovornosti za očitane disciplinske kršitve delovnih obveznosti. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z očitanimi kršitvami, ker je zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni dosegala norme v obdobju od septembra 1994 do decembra 1994. Dejstvo je, da takšni ugotovitvi sodišča nikakor ni mogoče slediti. Tožnica je bila poklicana na razgovor v zvezi z nedoseganjem norme dne 20.10.1994, kjer ji je bilo povedano, da je sposobna dosegati 95 % norme. Ker se je vodil s tožnico razgovor o izboljšanju njenih rezultatov šele koncem meseca oktobra 1994, bi bilo mogoče tako vzeti v poštev le obdobje po mesecu oktobru 1994, v katerem pa je dosegala normo, razen v decembru 1994, nikakor pa ne upoštevati že meseca septembra 1994 in oktobra 1994. Pritožba navaja, da sploh ni bilo ugotovljeno, v katerem obdobju naj bi bila kršitev storjena.

Poleg tega sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da zdravstvene in družinske težave ne predstavljajo objektivnega razloga, zaradi katerih tožnica ni dosegala norme.

Tožena stranka se pritožuje le zoper tisti del izreka sodbe, v katerem je sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo in izreklo disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je pogojno odložilo za dobo enega leta, glede kršitev delovnih obveznosti za julij in avgust 1994 pa postopek zaradi zastaranja ustavilo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po čl. 353 ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtvek v celoti zavrne, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je z izpodbijanim delom izreka sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 13. tč.

2. odst. 354. čl. ZPP, saj se v sodbi izrečeni disciplinski ukrep v ničemer ne razlikuje od tistega, ki ga je izrekel že delodajalec.

Izrek sklepa bi bil jasen in popoln, če bi pogojno odložil izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa, o tem pa bi moralo sodišče podati razloge. Nadalje navaja, da je delodajalec v sklepih obrazložil, zakaj so imele obteževalne okoliščine toliko večjo težo, da je tožnici zaradi tega delovno razmerje prenehalo. Glede olajševalnih okoliščin sodba nima razlogov, poleg tega pa tožničinih razmer ne gre šteti za olajševalne okoliščine, ker niso take intenzitete, da bi presegale tegobe, ki v povprečju tarejo vsakega človeka. Delavka bi lahko dosegla normo in jo presegala do 110 %, kot je izpovedal obratovodja, ki pozna delavkine sposobnosti. Delavko so opozarjali tako individualno kot tudi na zboru in se je zavedala, da mora delati, pa se je vseeno izmikala delu in izostajala z delovnega mesta. Te okoliščine pa so take narave, da ne dovoljujejo izreka pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožba neutemeljeno navaja, da niso podani vsi znaki očitane kršitve in sicer, da ni podano trimesečno zaporedno nedoseganje norme, pri čemer se sklicuje na tožničin razgovor z direktorjem podjetja z dne 20.10.1994, kjer ji je bilo povedano, da je sposobna delati 95 %. S tožnico je direktor res opravil razgovor dne 20.10.1994, vendar si tožnica ta razgovor očitno napačno razlaga, saj iz zapisnika o opravljenem razgovoru ne izhaja, da bi bila tožnici določena norma v višini 95 %. Trditve tožnice so torej protispisne, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo normo v višini 100 %, samega pogovora s tožnico pa tudi ni moč razumeti tako, da je šele od tega dne naprej oz. z začetkom naslednjega meseca možno zanjo ugotavljati disciplinsko odgovornost zaradi nedoseganja delovnih rezultatov. Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnica v obdobju od septembra do decembra 1994 ni dosegala zahtevane norme, kar je bila posledica njenega subjektivnega odnosa do dela in ne objektivnih okoliščin - zdravstvenih težav, je pravilno ugotovilo, da je delavka storila očitano kršitev. Neutemeljene so tudi trditve, da obdobje, ki naj velja kot element kršitve, ni bilo ugotovljeno. Potem, ko je že pritožbeno sodišče ugotovilo v sklepu z dne 15.5.1997, da je kršitev zastarala za obdobje julij in avgust 1994, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obdobje od septembra do decembra 1994, torej štiri zaporedne mesece, v katerih delavka ni dosegala zahtevanih rezultatov dela, čeprav bi za samo kršitev zadostovalo že nedoseganje norme v trimesečnem obdobju. Pritožba je le pavšalno uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih sodišče ob preiskusu ni zasledilo, dejansko stanje pa je bilo glede disciplinske odgovornosti pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnica je kriva storitve hujše kršitve delovnih obveznosti po točki C/4. 41. člena Pravilnika o delovnih razmerjih. Pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, zato pritožba tožnice ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Nelogične so trditve o tem, da se s sodbenim izrekom izrečeni disciplinski ukrep v ničemer ne razlikuje od ukrepa, ki ga je izrekla že disciplinska komisija, zaradi česar naj bi šlo za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 13. tč. 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek sodbe v 1. tč. nespretno oblikovan, vendar je iz njega razvidno, da se izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odloži za dobo enega leta. Sodišče res ni uporabilo zakonske dikcije, ki govori o tem, da se izvršitev disciplinskega ukrepa pogojno odloži za dobo enega leta, vendar ta pomanjkljivost še ne pomeni, da bi bil izrek zaradi tega nerazumljiv. Izrečeni disciplinski ukrep torej ni enak tistemu, ki ga je izrekel delodajalec in očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da v sodbi ni razlogov o utemeljenosti odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je po razgovoru z dne 20.10.1994 tožnica dejansko izboljšala svoje delovne rezultate in je v mesecu januarju in februarju dosegala 110,4 % oz. 106,2 %, zahteva pa je bila vložena 24.1.1995. Na njene slabše delovne rezultate pa so po mnenju sodišča prve stopnje vplivale tudi tožničine težke osebne razmere, ki bi jih delodajalec moral upoštevati kot olajševalne okoliščine pri izreku disciplinskega ukrepa, pa tega ni storil. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da bi bil zaradi navedenega disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja prestrog, še posebej ob dejstvu, da je bila delavka prvič v disciplinskem postopku. Sodišče prve stopnje je imelo podlago za pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v določbi 90. čl. ZDR (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Sodišče prve stopnje resda ne navaja podrobno, katere so bile tožničine težke osebne razmere in kakšna je njihova intenziteta, na kar pravilno opozarja pritožba tožene stranke, vendar pa ravno iz izpovedbe priče J. P., ki je bila pri toženi stranki zaposlena kot izmenovodja, izhaja, da ji je delavka povedala o svojih osebnih problemih in sicer, da ni imela stanovanja, doma pa ni mogla biti, prav tako ne pri fantu. Nekaj časa je živela na vikendu in celo v avtu. To ji je povedala v razgovorih zaradi nedoseganja norme, tožnici pa je priča rekla, naj pusti probleme doma in naj se zbere, da bo lahko delala. Delavki nadrejeni delavci so bili torej seznanjeni z njenimi osebnimi razmerami, s tem pa tudi delodajalec, zato te pomanjkljivosti sodbe še ne gre šteti za odločilno, posebej zato, ker so v zadostni meri pojasnjene ostale okoliščine, ki so narekovale pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa.

Glede na že zgoraj navedeno, je potrebno kot neutemeljene in tudi neumestne zavrniti očitke v pritožbi, da stanovanjske razmere pri delavki ne zaslužijo lastnosti olajševalnih okoliščin. Ni mogoče pritrditi toženi stranki, da stanovanje v baraki in avtu ne presega intenzitete težav, ki v povprečju tarejo vsakega človeka.

Dejansko stanje je bilo v zadostni meri ugotovljeno, pri tem pa sodišče ni kršilo materialnega prava in določb postopka, zato v pritožbi navedeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odst. 365. čl. ZPP. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 368. čl. ZPP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. in 165. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP in ZDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).