Jedro

Iz vsebine tega zapisnika tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja nič drugega kot to, da so se stranke dogovorile za poravnavo škode (v višini 144.397,00 EUR brez DDV), ki je nastala na agregatu A3. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da škoda, ki je nastala na agregatu A2 (ki je predmet konkretnega tožbenega zahtevka), sploh ni bila predmet omenjenega poravnalnega dogovora. Jasna in nedvoumna pogodbena določila se namreč uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbama prve toženke in druge toženke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki I izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 21.835,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2012, v točki III izreka pa tako, da se znesek priznanih pravdnih stroškov v višini 11.744,36 EUR nadomesti z zneskom 8.131,77 EUR; sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prva toženka in druga toženka sta dolžni v 15 dneh solidarno povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.029,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da morata toženi stranki solidarno plačati tožeči stranki znesek 103.137,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2012 dalje, in sicer v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da morata prva toženka in druga toženka solidarno povrniti tožeči stranki tudi pravdne stroške v znesku 11.744,36 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del te sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila prve toženka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je šlo v konkretnem primeru za izredni dogodek, saj hidroelektrarna ni delovala. Ključnega pomena je, da je bila predturbinska zapornica pred cevovodom, ki vodi do agregata A2, dvignjena prav na pobudo podizvajalca zavarovanca tožeče stranke. Če bi bila ta zapornica spuščena, do škode ne prišlo. Do dviga te zapornice je prišlo zaradi interesa iz sfere zavarovanca tožeče stranke. Podizvajalec zavarovanca tožeče stranke si je namreč v nasprotju s pogodbenimi zavezami zagotovil enostavnejše izvajanje svojega dela. S tem je tudi prevzel odgovornost za nastanek škodnega dogodka. Pogodbene stranke so tudi dogovorile dodatno tesnenje pomožnih predturbinskih zapornic. Tožeča stranka sploh ni podala navedb glede neusklajenega upravljanja z zapornicami in krogelnimi pipami. Enako velja tudi glede ugotovitev o zaščitnem pokrovu, ki naj bi nadomestil neizvedeno tesnenje zapornic s strani izvajalca del. Višina škode tudi ni pravilno ugotovljena, upoštevaje ob tem, da pretežni del listin iz gradbenih dnevnikov s strani druge toženke sploh ni podpisan. Druga toženka je v postopku na prvi stopnji predložila tudi specificiran obračun potrebnih sanacijskih del po zalitju agregata A2 z dne 7.8.2013, katerega sta izdelala P. D. in E. F., katerih zaslišanje sta toženi stranki tudi predlagali v zvezi z višino škode. Toženi stranki sta podali substanciran ugovor neustrezne višine izplačane zavarovalnine, pri čemer se tožeča stranka na to ni odzvala in je tudi po dodatnem pozivu zgolj navajala, da vztraja pri svojih trditvah in dokazih. Sodišče je tudi zagrešilo bistveno procesno kršitev, ker ni dopustilo zaslišanja predlaganih omenjenih prič v zvezi z višino škode. Sodišče se ni opredelilo tudi do ugovora prve toženke, da bi morala tožeča stranka pri obračunu škode upoštevati 20 % odbitno franšizo.

3. Zoper ugodilni del sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tudi druga toženka in v pritožbi opozorila na vse pritožbene razloge, ki jih je izpostavila v svoji pritožbi tudi prva toženka. V tej zvezi se je sklicevala posebej na zapisnik, v katerem so stranke dogovorile poravnavo, v katero je vključena tudi škoda, ki je nastala na agregatu A2. Druga toženka ni vedela, da glavna odtočna zapornica ni delovala brezhibno. Zaključki o malomarnem ravnanju druge toženke izhajajo iz ocene izvedenca J. in gre za ugotovitve, ki jih tožeča stranka v svojih trditvah sploh ni podala.

4. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala obširen odgovor na obe pritožbi in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške za odgovor na pritožbi.

5. Pritožbi prve toženke in druge toženka sta delno utemeljeni.

6. Nobenega dvoma ni bilo, da je tožeča stranka svojemu zavarovancu (K. R./L. P., R. d.d., ki je izvajal določena dela na lokaciji H.D. na podlagi zavarovalne pogodbe (sklenjene police za zavarovanje premoženja – opreme in objekta na omenjeni lokaciji) izplačala zavarovalnino (odškodnino iz zavarovanja) zaradi škode na agregatu A2 v višini 103.137,75 EUR. Z izplačilom te zavarovalnine je tožeča stranka vstopila v pravice svojega zavarovanca proti odgovorni osebi. Odškodninski zahtevek oškodovanca proti odgovorni osebi je tako (do višine izplačane zavarovalnine) po samem zakonu prešel na zavarovalnico (prvi odstavek 963. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Toženca imata seveda proti zavarovalnici vse ugovore, ki bi jih sicer imela proti zavarovancu in ki se nanašajo na podlago za njuno odškodninsko odgovornost. Nimata pa ugovorov, ki se nanašajo na pogodbeno razmerje med tožečo stranko (zavarovalnico) in njenim zavarovancem1. V konkretnem primeru zato tožena stranka proti tožeči stranki nima ugovora (ki ga prva toženka ponavlja tudi v pritožbi), da je sodišče prve stopnje pri obračunu škode napačno upoštevalo višino odbitne franšize.

7. Prav tako pritožnika ne moreta uspeti s pritožbenim argumentom, da so stranke (R. L. P. in S.) z zapisnikom z dne 20.11.2012 (priloga B4) sklenile poravnavo za vso škodo, ki je nastala kot posledica škodnega dogodka z dne 12.6.2012 v H. D. 1, ko je prišlo do poplave turbinskih jaškov. Iz vsebine tega zapisnika tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja nič drugega kot to, da so se stranke dogovorile za poravnavo škode (v višini 144.397,00 EUR brez DDV), ki je nastala na agregatu A3. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da škoda, ki je nastala na agregatu A2 (ki je predmet konkretnega tožbenega zahtevka), sploh ni bila predmet omenjenega poravnalnega dogovora. Jasna in nedvoumna pogodbena določila se namreč uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zavarovanec tožeče stranke kot izvajalec sklenil z drugo toženko kot naročnikom pogodbo za rekonstrukcijo H. D. 1 z dne 17.9.2009 (priloga B7). S to pogodbo se je izvajalec dogovoril za izdelavo, dobavo in montažo turbine, predturbinske lopute in pomožne opreme, generatorja in vzbujalnega sistema za obnovo omenjene hidroelektrarne, pri čemer so se dela opravljala na agregatih A1, A2 in A3. Po pogodbi je bila druga toženka, ki je bila izključni upravljalec H. D. 1 (upravljanje z zapornicami in krogelnimi pipami je bilo v izključni domeni druge toženke), dolžna zagotoviti suh jašek (prazno vodno pot "gorvodno") na dogovorjenem odseku, kjer so se med 16.5.2012 in 17.6.2012 (kar je bilo podrobno določeno tudi z delovnim programom z dne 15.5.2012 – priloga B8) dela opravljala. Na tem mestu je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je zavarovanec tožeče stranke lahko pričel z dogovorjenimi deli, ko je 16.5.2012 prejel dovoljenje za delo, pri čemer v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo nobenega dvoma o tem, da je zaradi izvedbe omenjenih del druga toženka izvedla zapiranje tlačnega cevovoda s spustom zapornice na zaporničnem objektu P.2, prav tako pa so bile spuščene tudi pomožne (predturbinske) zapornice3. 9. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo in argumentirano oceno sodišča prve stopnje (ki ima podlago tako v poročilih o izrednem dogodku – prilogi A2 in A3 kot tudi v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca dr. I. J.), da je do škodnega dogodka dne 12.6.2012 v H. D. 1 (poplava turbinskih jaškov) prišlo (upoštevaje ob tem visok nivo reke Soče, kar je vplivalo na maksimalen pritisk na zunanje površine zapornice) zaradi okvare krmilnega ventila glavne odtočne zapornice, kar je vplivalo na samodejno odpiranje pomožne zapornice (ki se nahaja na zgornjem delu glavne zapornice). Zaradi tega se je voda spuščala po cevi do vodnega stolpa (kjer se nahajajo tri predturbinske zapornice), od tam pa po treh iztočnih ceveh do omenjenih treh agregatov. Za okvaro na glavni odtočni zapornici je vsekakor odgovorna druga toženka, prav tako pa je odgovorna zaradi tega, ker je bila v času škodnega dogodka (dogodek se je zgodil v zgodnjih jutranjih urah, to je okrog treh zjutraj 12.6.2012) odprta tudi predturbinska zapornica na iztočni cevi vodnega stolpa, ki vodi do agregata A2 (turbina 2, pred katero se nahaja tudi krogelna pipa). Druga toženka je namreč izključno upravičena za upravljanje s hidroelektrarno (oziroma konkretno zapornicami in krogelnimi pipami), kar pomeni, da so posamezne zapornice lahko v dvignjenem položaju izključno zato, ker takšno odločitev sprejme in izvede druga toženka. V tej zvezi je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je o dvigu sporne predturbinske zapornice (resda na pobudo zavarovanca tožeče stranke oziroma njegovega podizvajalca) lahko odločala zgolj druga toženka, pri čemer pa druga toženka v ta namen (te zapornice bi morale biti v času izvajanja pogodbenih del spuščene) sploh ni izdelala ustreznega terminskega plana oziroma določila kontrolorja izvedbe dviganja in spuščanja teh zapornic ter upravljanja s krogelno pipo. Neusklajeno upravljanje z zapornicami, upoštevaje ob tem, da je druga toženka privolila in izvedla dvig predturbinske zapornice, pa nikakor ne more iti v breme tožeče stranke, saj sodi skrbno upravljanje z zapornicami v izključno domeno druge toženke. Druga toženka bi (glede na odprtje predturbinske zapornice na predlog izvajalca oz. njegovega podizvajalca v času izvajanja določenih pogodbenih del) morala kot dober strokovnjak na področju upravljanja s hidroelektrarno zapornico vsaj zapreti ob vsakodnevnem zaključku pogodbenih del (če že ni določila ustrezne časovnice glede odprtja in zaprtja zapornice), oz. bi morala v ta namen določiti odgovorno osebo, ki bi ves čas skrbela za odpiranje in zapiranje te zapornice, česar pa ni storila. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da ob odprtju predturbinske zapornice sploh ni bil izdan noben ustrezen nalog (o tej okoliščini se odgovorni niso niti pogovarjali na vsakotedenski koordinaciji), niti niso bili o odprtju obveščeni odgovorni delavci pri drugi toženki (R. V., tehnični direktor in E. F., nadzorni inženir za inštalacijo in strojno opremo). Iz teh razlogov je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi skrajno malomarnega postopanja druge toženke prišlo do spornega škodnega dogodka, in sicer ne glede na to4, da je podizvajalec zavarovanca tožeče stranke zaradi lažje izvedbe svojih del predlagal drugi toženki začasno odprtje predturbinske zapornice. Druga toženka bi namreč lahko ta predlog zavrnila (če bi ocenila, da ni v skladu s pogodbenimi določbami, upoštevaje ob tem tudi splošno varnostno komponento), oz. bi morala, če je predlog sprejela in ga realizirala, poskrbeti za strokovno in usklajeno upravljanje z zapornicami v že prej nakazani smeri. Ker tega ni storila, je tudi po oceni pritožbenega sodišča podana zgolj njena odškodninska odgovornost za nastalo materialno škodo. Zaradi tega pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim argumentom, da je ključnega pomena, da je pobuda za dvig sporne zapornice prišla s strani izvajalca pogodbenih del in da je šlo za izredni dogodek v času, ko hidroelektrarna ni delovala.

10. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da tožeča stranka sploh ni podala navedb, da je bilo neusklajeno upravljanje z zapornicami in krogelnimi pipami v domeni druge toženke. Da je druga toženka upravljavka s hidroelektrarno (kamor sodijo tudi zapornice in krogelne pipe), je splošno znano dejstvo, ki ga ni treba posebej niti zatrjevati. Kar pa se tiče neskrbnega (neusklajenega) ravnanja druge toženke z dvigom oz. spustom zapornic v povezavi s konkretnim škodnim dogodkom, pa se je tožeča stranka več kot očitno (sodnemu izvedencu je zastavljala konkretna vprašanja v tej smeri) naslonila na ugotovitve iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca. Te navedbe je torej tožeča stranka podala takoj, ko je zanje v postopku na prvi stopnji zvedela, saj je očitno (glede na to, da gre za strogo strokovna vprašanja glede upravljanja s hidroelektrarno, ki jih tožeča stranka kot zavarovalnica ni mogla poznati), da tožeča stranka prej (do izteka prvega naroka za glavno obravnavo) teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati (četrti odstavek 286. člena ZPP ). Enako velja tudi glede ugotovitev sodišča prve stopnje o zaščitnem pokrovu, ki naj bi nadomestil tesnjenje zapornic, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zavarovanec tožeče stranke sicer zapornic ni zaščitil s PVC folijo, deskami ali krpami (kot je bilo to pogodbeno dogovorjeno), temveč je na prirobnico vtočnega tlačnega cevovoda namestil zaščitni pokrov (kar je po oceni sodnega izvedenca predstavljalo dobro rešitev). Ključnega pomena pri tem pa je, da so bile predturbinske zapornice pred škodnim dogodkom dvignjene, zato sama dodatna zaščita s strani zavarovanca tožeče stranke niti ni imela več nobenega pomena v smeri iskanja vzročne zveze med nastalo škodo in opustitvijo zavarovanca tožeče stranke v nakazani smeri.

11. Pravilno pa pritožba prve toženke opozarja, da je druga toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno navajala in dokazovala, da obračun škode zaradi zalitja agregata A2, ki ga je predložila tožeča stranka ni pravilen. Tožena stranka je namreč višini škode v tej zvezi konkretno oporekala (obračun sanacijskih del zaradi zalitega agregata A2 - priloga B5), in sicer je trdila, da je bila škoda na opremi za 5.578,00 EUR manjša (odbitje stroškov sanacije segmentov vLP-egalizacija in tuširanje za 1.150,00 EUR, ker poškodbe niso posledica zalitja, saj se agregat ni vrtel; znižanje vrednosti montaže omar v LP za 2.000,00 EUR glede na čas in urno postavko monterja; znižanje vrednosti VTB potrebnih ur razvoja za 2.428,00 EUR glede na to, da na elektro področju ni bilo potrebno opraviti nobenega razvoja, ker so bili načrti pripravljeni in omare izdelane), poleg tega pa je treba odbiti tudi stroške za montažo turbine in pomožne opreme v višini 12.215,00 EUR (ni bila predmet poplave) in stroške vodenja nadzora v višini 4.042,50 EUR (ni bilo nadurnega dela nadzornikov). Na ta ugovor se tožeča stranka ni ustrezno odzvala (dejstev ni zanikala z navajanjem razlogov), zato je treba po oceni pritožbenega sodišča šteti (glede na pravilo o dinamičnem procesnem bremenu), da gre za priznana dejstva. Teh dejstev pa ni potrebno dodatno dokazovati z zasliševanjem prič. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu (glede višine škode) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 21.835,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2012 zavrnilo, posledično (glede na to, da je tožeča stranka dosegla uspeh v pravdi v obsegu 70 %, toženki pa sta zmagali v obsegu 30 %) pa je bilo treba spremeniti tudi izrek o pravdnih stroških (točka III izreka izpodbijane sodbe), kot je to razvidno iz izreka te sodne odločbe.

12. Sicer pa je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženi stranki sta dosegli v pritožbenem postopku uspeh v višini 30 %, v preostalem delu pa gre zmaga tožeči stranki. Tožeči stranki je sodišče priznalo stroške za odgovor na pritožbo v skupni višini 1.759,73 EUR (nagrada za odgovor v znesku 1.422,40 EUR, 20,00 EUR za materialne stroške in 22 % DDV), toženim strankam pa stroške v višini plačane sodne takse za pritožbo v znesku 1.893,00 EUR. Glede na dosežen uspeh in po opravljenem medsebojnem pobotu, je sodišče tudi o pritožbenih stroških odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

1 Sodba VSL II Cp 3610/2009. 2 Te zapornice so se nahajale štiri kilometre stran od področja, kjer so se izvajala pogodbeno dogovorjena dela. 3 Te so se nahajale v področju, ker so se izvajala pogodbeno dogovorjena dela, in sicer na vsaki od treh izstopnih cevi, ki vodijo do agregatov A1, A2 in A3 – slika 2 pisnega izvedeniškega mnenja, listovna številka 188 spisa. 4 V tej smeri se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo tudi na pretrganje vzročne zveze v primeru, da je podizvajalec v zvezi s tem predlogom ravnal v nasprotju s pogodbenimi obveznostmi.