Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je obdolženec tekom izvršilnega postopka razpolagal s svojim nepremičnim premoženjem in ga odtujil ter da drugega premoženja, na katerega bi bilo možno poseči z izvršbo nima. Napačen pa je zaključek prvostopenjskega sodišča, da preprečitev izvršbe v konkretnem primeru ni odvisna zgolj od ravnanja obdolženca, temveč tudi od ravnanja in premoženja drugega solidarnega dolžnika. Pritožnik pravilno zatrjuje, da okoliščina, da je v izvršilnem postopku nastopal kot solidarni dolžnik B. B., ne more izključiti kazenske odgovornosti obdolženca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in ta zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom I K 37856/2017 z dne 18. 9. 2017 na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, "da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter dopusti obtožni predlog Kt 22428/2016 z dne 17. 7. 2017".

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno graja nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec z odtujitvijo svojega premoženja preprečil plačilo upnika oziroma ga oškodoval in tako storil kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da morata obdolženec in B. B. na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 511/2009 z dne 25. 6. 2013 nerazdelno plačati oškodovancu znesek 7.511,26 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, prav tako je pravilno ugotovilo, da je bil izdan sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I 1467/2014 z dne 26. 9. 2014, na podlagi katerega je navedeno sodišče zoper B. B. in A. A. dovolilo izvršbo na znesek 7.511,26 EUR z rubežem in cenitvijo premičnin ter rubežem denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet dolžnikov.

5. Kot utemeljeno zatrjuje pritožnik, iz podatkov spisa izhaja, da naj bi obdolženec med prisilno izvršbo, ki se je začela, odtujil stanovanje, katerega lastnik je bil do 1/2, solastnica druge polovice pa je bila njegova žena C. C. Prodaja stanovanja je potekala 23. 6. 2016, torej tedaj, ko naj bi obdolženec vedel, da zoper njega teče izvršilni postopek, saj je bil seznanjen, da je bil na naslovu njegovega bivanja 29. 1. 2015 izvršitelj D. D., da bi opravil rubež premičnin. Iz poročila izvršitelja z dne 29. 1. 2015 namreč izhaja, da je obdolženec po obisku pri njem izvršitelja klical in mu povedal, da dolga ni zmožen plačati v celoti, da pa bo poravnal del dolga. Obdolženec naj bi tudi vedel, da drugega premoženja nima, pa je skupaj s solastnico C. C. dne 23. 6. 2016 sklenil prodajno pogodbo za stanovanje, pri čemer je kupnina znašala 137.000,00 EUR, ara v znesku 13.700,00 EUR pa naj bi bila plačana v gotovini ob podpisu pogodbe, medtem ko naj bi bil znesek 123.300,00 EUR kot preostanek kupnine nakazan na osebni račun C. C. Navedeno so po oceni pritožbenega sodišča okoliščine, ki potrjujejo utemeljenost suma, da se je obdolženec s takšnim ravnanjem hotel izogniti plačilu dolga po pravnomočnem sklepu o izvršbi, kar še dodatno potrjuje nadaljnje ravnanje, ko naj bi obdolženčeva žena C. C. 11. 8. 2016 kupila nepremičnino s parc. št. ... k. o. ..., iz prodajne pogodbe in zemljiškoknjižnega izpiska pa izhaja, da se je pri tej nepremičnini, katere edina lastnica je C. C., ustanovila trajna osebna služnost stanovanja v korist obdolženca.

6. Vse navedeno ob dejstvu, da je obdolženec eden od solidarnih dolžnikov po večkrat navedenem sklepu o izvršbi, kaže na to, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec vedel, da gre za njegovo edino premoženje, pa ga je na takšen način hotel odtujiti in doseči, da izvršba ne bi bila več mogoča in da se torej oškodovanec v izvršilnem postopku iz njegovega premoženja ne bi mogel poplačati.

7. Kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori, kdor zato, da bi preprečil plačilo upnika med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je obdolženec tekom izvršilnega postopka razpolagal s svojim nepremičnim premoženjem in ga odtujil, ter da drugega premoženja, na katerega bi bilo možno poseči z izvršbo nima. Napačen pa je zaključek prvostopenjskega sodišča, da preprečitev izvršbe v konkretnem primeru ni odvisna zgolj od ravnanja obdolženca, temveč tudi od ravnanja in premoženja drugega solidarnega dolžnika. Pritožnik pravilno zatrjuje, da okoliščina, da je v izvršilnem postopku nastopal kot solidarni dolžnik B. B., ne more izključiti kazenske odgovornosti obdolženca. Sodišče prve stopnje se sicer v 8. točki izpodbijanega sklepa sklicuje na določbo 395. člena Obligacijskega zakonika, po katerem vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Ker pa je določba drugega odstavka 223. člena KZ-1 uperjena zoper ravnanje storilca, ki v postopku prisilne izvršbe prepreči upnikovo poplačilo terjatve, je pravilna tudi oškodovančeva odločitev, da je kazensko ovadbo podal samo zoper obdolženca, ne pa tudi zoper drugega solidarnega dolžnika.

8. Glede na vse navedeno je zato pritožbeno sodišče sledilo utemeljeni pritožbi državnega tožilca in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člena ZKP).