Jedro

Pri zahtevku na odpoved najemne pogodbe zaradi poteka časa, se toženec ne more z ugovorom braniti, da najemodajalec nima aktivne legitimacije, ker ni lastnik prostora ali zemljišča.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim vzdržalo v veljavi svoj izpraznitveni nalog z dne 17.7.1989, opr. št. ... v delu, v katerem je bilo toženki naloženo, da po odpovedi najemne pogodbe z dodatki, do 30.10.1990 izprazni poslovne prostore - štiri kioske in kontejner, ki jih uporablja v Ljubljani in jih izroči toženi stranki.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožena stranka je vložila pravočasno telegramsko pritožbo in jo v tridnevnem roku dopolnila, česar pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Brzojavna vloga nima podpisa, zato je bila dopolnitev potrebna, saj gre za nepopolno vlogo. Take vloge ni mogoče primerjati s telefaksom, saj je pri brzojevni vlogi med stranko in sodiščem PTT uradnik, ki ne daje vloge v podpis. Tožena stranka je namerno počakala z obrazložitvijo, da bi se zadeva razčistila, saj so vpleteni tudi tretji. Tožena stranka dobiva glede kontejnerja, t.j. lokala predloge s strani A. in B., saj si vsi lastijo objekt. Tako je od A. dobila vabilo, da se zglasi zaradi podpisa najemne pogodbe. Tožena stranka zato tudi ni vedela, zoper koga naj vloži lastninsko tožbo in jo je vložila nasproti tožeči stranki. Sama toženka je 31.8.1992 tudi vložila dopolnitev k reviziji.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožena stranka v reviziji zatrjuje, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določila ZPP o podpisu pritožnika (4. točka 350. člena ZPP) in da ni upoštevalo določila 3. odstavka 113. člena ZPP, ki določa, da nepopolna brzojavna vloga velja za pravočasno, če se popolna vloga pošlje sodišču v treh dneh od oddaje brzojavke na pošto. Če brzojavna pritožba vsebuje vse, kar je potrebno (350. člen ZPP), kar pomeni, da je tudi podpis pritožnika v telegrafski obliki, ne gre za nepopolno pritožbo (primerjaj načelno pravno mnenje, objava v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča SR Slovenije št. 2/86, str. 45), in uporaba 3. odstavka 113. člena ZPP v tem primeru ne pride v poštev. Kot je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče, bi nasprotno stališče pomenilo nedopustno podaljševanje prekluzivnih rokov. Zato sodišče druge stopnje ni ravnalo v nasprotju s cit. določbami ZPP, ko dodatne vloge tožene stranke ni upoštevalo, ampak je opravilo le preizkus izpodbijane sodbe v mejah brzojavne pritožbe, kar pa je glede na vsebino pomenilo v mejah po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov. Tako se izkaže, da ni pomembno, da pri oddaji telegrama sodeluje PTT uradnik, saj gre le za način dostave vloge sodišču in ne za vsebino vloge.

Podobno in v smeri nedopustnosti podaljševanja prekluzivnih rokov je potrebno pojasniti toženi stranki tudi glede vloge, ki jo je toženka sama naslovila kot "dopolnitev zahteve za revizijo", in ki je na sodišče prispela po preteku 30 dnevnega revizijskega roka (1.odstavek 382.člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato smelo in moralo upoštevati le pravočasno revizijo toženkine pooblaščenke.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa tudi ni podan. Izhodišče preizkusa pravilne uporabe materialnega prava je tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP).

Tako je izhodišče za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka oz. izpraznitvenega naloga tožeče stranke dejstvo, da je toženka na podlagi javne licitacije, s tožečo stranko dne 16.8.1984 sklenila najemno pogodbo za 4 kioske in kontejner, kar se vse nahaja na ... Najemna pogodba je bila sklenjena za določen čas in z odpovednim rokom. Z aneksom k pogodbi je bil čas najema podaljšan do 31.10.1990 in v pogodbi določen čas je potekel. Med pravdnima strankama gre torej za obligacijsko razmerje, ki sta ga v mejah prisilnih predpisov uredili prosto (10. člen ZOR), in ki je s potekom časa prenehalo. Zato je odločitvi sodišča prve in druge stopnje potrebno pritrditi, saj gre za dopustno pogodbeno dogovarjanje (27. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, Uradni list SRS št. 18/74 in 34/88).

V pravdi odloča sodišče v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (1.odstavek 2.člena ZPP). Tožena stranka svojih zatrjevanih zahtevkov ni postavila nasproti zahtevku tožeče stranke, ampak se je branila z ugovorom, da je z vlaganji pridobila lastninsko pravico na kontejnerju, in da tožeča stranka ni bila lastnica ne kontejnerja ne parcele, na kateri kontejner stoji. Nasproti obligacijskemu zahtevku tožeče stranke je torej podala stvarnopravne ugovore, kateri se ob ugotovljenih dejstvih izkažejo kot neodločilni. Do spornih prostorov (v reviziji le še kontejner) je tožena stranka prišla na podlagi najemne pogodbe, ki je bila sklenjena po javni licitaciji in je pogodbo izpolnjevala vse od leta 1984 do odpovedi. Zato se tudi po preteku v pogodbi dogovorjenega časa ne more z ugovori uspešno sklicevati nasproti sopogodbeniku na morebitna stvarnopravna upravičenja. Kar zadeva samo stvarno pravico, pa tako sama v reviziji navaja, da je že vložila tožbo in bo torej v pravdi lahko dokazovala svoje trditve.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).