Jedro

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica zakonitega dediča v primeru dedovanja na podlagi zapustnikove oporoke (27. člen ZD). Zakoniti dedič je nujni dedič (25. člen ZD), nujni delež pa dobi samo, če ga zahteva (40. člen ZD). Izjava o odpovedi pravici do nujnega deleža je izjava o odpovedi dediščini, je izjava volje dediče, da noče biti dedič, njena pravna posledica pa je, da se šteje, da sploh ni postal dedič. Izjave o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine, ni mogoče preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).

Na podlagi določbe drugega odstavka 138. člena ZD pa lahko dedič, ki je dal izjavo (o odpovedi dediščini ali sprejemu dediščine), zahteva razveljavitev izjave s tožbo v pravdnem postopku kljub pravnomočnemu sklepu o dedovanju, če meni, da je bila izjava dana v zmoti, ali povzročena s silo, grožnjo ali z zvijačo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Oporočna dedinja T. G. mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine v točki I. izreka, v točki II. izreka je odločilo, da pride v poštev za dedovanje na podlagi oporoke vdova T. G. do celote zapuščine, da se je priglasila k dedovanju in sprejela zapuščino, v točki III. izreka je za dedinjo na podlagi oporoke razglasilo T. G. ter nato v točki IV. izreka odredilo, da se po pravnomočnosti sklepa pri zapustniku lastnih navedenih deležih navedenih nepremičnin po uradni dolžnosti vknjiži lastninska pravica za osebo z imenom T. G. do celote deleža. 2. Zapustnikov sin M. G. (v nadaljevanju: pritožnik) je s pritožbo izpodbijal sklep o dedovanju in predlagal njegovo razveljavitev. Navajal je, da zapustnikov sin in eden od štirih zakonitih dedičev, bil je na zapuščinski obravnavi 30. 7. 2020 kot zakoniti dedič in je izjavo, v kateri se odreka dediščini, dal v zmoti. Navedel je, da želi omeniti, da se brat Jure prav tako ni odpovedal nujnemu deležu, da je to napačno navedeno v zapisniku o zapuščinski zadevi. Po zapuščinski obravnavi je spoznal, da so mu (oporočna dedinja - mati in dva brata) zamolčali, da je mati že odtujila svoj del premoženja in bo sedaj, ko bo prejela še očetov del, nedvomno odtujila tudi očetovo zapuščino. Starša pa sta vsem trem dedičem (sinovom) pripovedovala, da je njuna želja, naj bi si vsi trije po njuni smrti razdelili premoženje in vsi trije so konec maja 2020 videli pokazano oporoko z dne 19. 4. 2007, overjeno pod številko OV 498/07, le-to je sam fotografiral in v kateri je navedeno, katero premoženje dobi vsak od treh sinov (kar pritožnik v pritožbi podrobno navaja), sedaj pa ta oporoka ne bo izvršena. V nadaljevanju pritožbe pa je pritožnik navajal dejstva o svoji skrbi za starše, dani finančni in fizični pomoči, ki jo je nudil staršem 25 let. 3. Oporočna dedinja je v odgovoru na pritožbo delno prerekala pritožbene navedbe, navedla, da je z istim datumom zapustnik napravil dve oporoki pred pričama, da je njegova poslednja volja bila, da vse njegovo premoženje po smrti pripada ženi - oporočni dedinji, z drugo oporoko pa je razpolagal z zapuščino svoje žene, saj je v njej navedel, kako naj se razdeli premoženje med sinovi po smrti njegove žene, takšna oporoka pa je neveljavna. Potrdila je pritožbeno navedbo, da je s sinom A. sklenila pogodbo o preužitku, da je pritožnik staršem res pomagal pri nekaterih delih, prerekala pa je trditev, da je pomoč trajala 25 let. Prerekala je tudi pritožnikovo trditve, da je bila njegova izjava obremenjena z napakami volje. Predlagala je zavrnitev pritožbe in priglasila stroške.

4. Tudi zapustnikov sin A. G. je odgovoril na pritožbo in delno prerekal pritožnikove navedbe o obsegu in trajanju njegove pomoči staršem, potrdil pritožnikove navedbe o tem, da je z materjo sklenil pogodbo o preužitku, s katero mu je izročila svoje deleže nepremičnin, sam pa se je zavezal skrbeti zanjo in ji nuditi potrebno pomoč.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik v pritožbi ni uveljavljal konkretizirano pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 163. člena Zakona o dedovanju (ZD) uporabljajo v zapuščinskem postopku. Sklep o dedovanju se sme izpodbijati na podlagi citiranih zakonskih določb zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker torej pritožnik pritožbenih razlogov ni konkretiziral, je pritožbeno sodišče opravilo uraden preizkus in ugotovilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 163. členom ZD), v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava pa je upoštevalo le pravno odločilne pritožbene navedbe.

7. V skladu s 162. členom ZD sodišče v zapuščinskem postopku ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.

8. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica zakonitega dediča v primeru dedovanja na podlagi zapustnikove oporoke (27. člen ZD). Zakoniti dedič je nujni dedič (25. člen ZD), nujni delež pa dobi samo, če ga zahteva (40. člen ZD). Izjava o odpovedi pravici do nujnega deleža je izjava o odpovedi dediščini, je izjava volje dediče, da noče biti dedič, njena pravna posledica pa je, da se šteje, da sploh ni postal dedič. Izjave o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine, ni mogoče preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).

9. Pritožnik je na zapuščinski obravnavi 30. 7. 2020 na zapisnik izjavil, da ne zahteva nujnega deleža, zapisnik je podpisal in njegovi vsebini ni ugovarjal. V skladu z drugim odstavkom 124. člena ZPP v zvezi s 170. členom in 163. členom ZD pa je imel možnost ugovarjati zoper vsebino zapisnika. V skladu s prvim in drugim odstavkom 224. člena ZPP je zapisnik javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v zapisniku potrjuje ali določa. Po četrtem odstavku 224. člena ZPP pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Pritožnik v pritožbi ne trdi, da ni podal izjave volje o odpovedi pravici do nujnega deleža, niti ne trdi, da je napačna vsebina zapisnika. V pritožbi zatrjuje, da je tako izjavo podal v zmoti ter navaja dejstva, zaradi katerih je izjavo podal. 10. Pritožbeno sodišče zato šteje, da je pritožnik na zapuščinski obravnavi 30. 7. 2020 podal na zapisnik izjavo o odpovedi pravici do nujnega deleža, oziroma izjavo o odpovedi dediščini. Ker je taka izjava nepreklicna, se v pritožbi zoper sklep o dedovanju ni mogoče sklicevati na to, da je bila izjava dana v zmoti in zato niso pravno utemeljene pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik želi preklicati izjavo o odpovedi pravici do nujnega deleža. 11. Na podlagi določbe drugega odstavka 138. člena ZD pa lahko dedič, ki je dal izjavo (o odpovedi dediščini ali sprejemu dediščine), zahteva razveljavitev izjave s tožbo v pravdnem postopku kljub pravnomočnemu sklepu o dedovanju, če meni, da je bila izjava dana v zmoti, ali povzročena s silo, grožnjo ali z zvijačo. 12. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o dedovanju sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in 363. členom ZPP ter v zvezi s 163. členom ZD).

13. Ostale pritožbene navedbe niso pravno upoštevne, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

14. Ker v skladu s prvim odstavkom 174. člena ZD vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka, je pritožbeno sodišče o stroških, ki jih je v odgovoru na pritožbo priglasila oporočna dedinja, odločilo, da jih je dolžna kriti sama.