Jedro

Rezidentski status tožeče stranke je bil ugotovljen s pravnomočno odločbo davčnega urada, ki jo je pri odločanju o odmeri dohodnine treba upoštevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni davčni organ tožeči stranki odmeril dohodnino za leto 2006 od dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji in Nemčiji. Svojo odločitev je utemeljil z ugotovitvijo, da se tožeča stranka šteje za rezidenta Republike Slovenije za davčne namene od 1. 1. 2005 dalje. Glede na to je bila utemeljeno obdavčena od vseh dohodkov, ki jih je v davčnem letu 2006 prejel v Sloveniji in izven Slovenije. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za finance s svojo odločbo št. DT-499-01-256/2012-2 z dne 8. 11. 2012. Odgovorilo je tudi na pritožbene ugovore glede zatrjevane spornosti rezidentskega statusa.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Ponavlja pritožbene ugovore, da jo je davčni organ v letu 2006 neupravičeno štel za rezidenta Republike Slovenije. Določitev presečnega datuma še ne pomeni, da se okoliščine, ki utemeljujejo rezidentski status, ne morejo v vsakem davčnem obdobju spremeniti. Glede na to, da je tožeča stranka v postopku odmere dohodnine za leto 2006 ugovarjala rezidentskemu statusu Slovenije in navajala tudi dejstva ter predložila dokazila, zaradi katerih bi bila lahko odločitev o zadevi drugačna, je izpodbijana odločba nezakonita. Tožeča stranka se je že leta 1970 za stalno odselila iz Republike Slovenije. Vse do upokojitve je neprekinjeno živela in delala v Nemčiji, kjer ima še sedaj prijavljeno stalno bivališče. Po upokojitvi je začela prihajati v Republiko Slovenijo na obiske k svojemu sinu in hčerki in v času svojih obiskov bivala v hiši na Ptuju, na naslovu ..., ki je v lasti sina. Obiski v Republiki Sloveniji od leta 2003, ko je začela pogosteje prihajati v Slovenijo in tudi v letu 2007 niso presegli 120 dni na leto. Navedeno potrjuje tudi izjava sosede z dne 22. 8. 2012. Tožeča stranka svoj rezidentski status v Republiki Nemčiji dokazuje s potrdilom nemške davčne uprave o rezidentstvu in potrdilom o „živetju“, ki ga je izdal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije za namene nakazovanja pokojnine. Tožeča stranka ima prav tako vse svoje osebno premoženje v Republiki Nemčiji, tam ima tudi svojega osebnega zdravnika in zdravstveno zavarovanje. Citira določbo četrtega člena Zakona o ratifikaciji sporazuma z Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od odhodka in premoženja, ki določa, da se v primeru, ko ima posameznik stalno bivališče na razpolago v obeh državah, šteje samo za rezidenta države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov). Da je imela tožeča stranka leta 2006 središče življenjskih interesov v Republiki Nemčiji, pa nesporno izhaja iz potrdila rezdientstva Nemške davčne uprave z dne 7. 6. 2011. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodaja, da se tožeča stranka od 1. 1. 2005 dalje šteje za davčnega rezidenta Slovenije na podlagi pravnomočne odločbe Davčnega urada Ptuj, št. 4217-196/2008-30 (14013-00) z dne 30. 11. 2009. V tej odločbi je bilo tudi navedeno, da lahko v 15. dneh po nastanku spremembe obvesti pristojni davčni urad o vseh spremembah podatkov, ki jih vsebuje prijava za vpis v davčni register in jih davčni organ ne pridobi po uradni dolžnosti. Tožeča stranka bi torej spremembe lahko navajala v drugih postopkih in ne le v trenutku, ko se to ne sklada z njenimi interesi v postopku odmere dohodnine.

V pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2013 tožeča stranka odgovarja na navedbe tožene stranke, da je davčni organ postopek ugotavljanja rezidentskega statusa uvedel leta 2009 od leta 2005 naprej. Zato ne razume, kako bi lahko s spremembo podatkov v registru vplivala na odmero dohodnine za leto 2006. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bila tožeči stranki za leto 2006 odmerjena dohodnina tako od prejemkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji, kot od prejemkov, ki imajo vir izven Republike Slovenije in sicer na podlagi ugotovitve, da se za davčne namene šteje za rezidenta Republike Slovenije. Predmet spora pa je ugotovitev tožene stranke, da tožnik za davčno leto 2006 šteje za rezidenta Republike Slovenije.

Po določbi 5. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) je rezident Republike Slovenije zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije.

Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, temelji rezidentski status tožeče stranke od 1. 1. 2005 dalje (torej tudi za leto 2006) na pravnomočni odločbi davčnega urada Ptuj št. 4217-196/2008-30 (14013-00) z dne 30. 11. 2009. Iz citirane odločbe izhaja, da je davčni organ pri določanju rezidentstva upošteval, da je tudi Zvezna Republika Nemčija tožečo stranko štela za svojega davčnega rezidenta in pri tem uporabil t.i. prelomna pravila vsebovana v Sporazumu o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo. Da so bila prelomna pravila pravilno uporabljena in da je bilo glede na ugotovljeno pravno in dejansko situacijo pravilno ugotovljeno, da ima tožeča stranka v Sloveniji (poleg stalnega prebivališča) tudi središče svojih življenjskih interesov, pa je v upravnem sporu ugotovilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo I U 1010/2010-7 z dne 7.1.2011. Zato tožeča stranka s tovrstnimi ugovori v postopku odmere dohodnine za leto 2006 ne more biti uspešna.

Glede na navedeno je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, davčna organa pa sta svojo odločitev tudi ustrezno utemeljila z razlogi na katere se sodišče v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izrecno sklicuje. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.