Jedro

Zasebni delodajalec, katerega sklep o odpovedi delovnega razmerja delavcu je preizkušala disciplinska komisija ustanovljena pri Sindikatu delavcev pri zasebnikih, ima pravico do sodnega varstva zoper odločitev, ki mu je bila v škodo. Vprašanja predhodnega postopka (sestava disciplinske komisije, vabilo delodajalca na sejo, način glasovanja na seji, vročitev pisnega odpravka sklepa komisije delodajalcu) so vprašanja uporabe materialnega prava in je odgovor nanje odločilnega pomena za ugotovitev, ali je bila določitev zakonita in v skladu s kolektivno pogodbo (uporaba materialnega prava).

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz nasprotne tožbe, s katerim je zahteval, da sodišče razveljavi sklep Disciplinske komisije (v nadaljevanju: DK) Sindikata delavcev pri zasebnikih v M. z dne 20.12.1991, s katerim je bil razveljavljen sklep tožnika iz nasprotne tožbe z dne 14.11.1991 o odpovedi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik iz nasprotne tožbe v disciplinskem postopku kršil določbo 122. člena Kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Uradni list SRS, št. 18/89, v nadaljevanju: KPDSO), ker bi lahko - zaradi narave kršitev - tožencu iz nasprotne tožbe odpovedal delovno razmerje le, če bi mu prej izrekel tri pisne opomine. Tega tožnik iz nasprotne tožbe ni storil. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika iz nasprotne tožbe z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nobena kršitev delovnih obveznosti nima takšne teže, da bi sodila v 122. člen Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91, v nadaljevanju: KP/91). Tožencu iz nasprotne tožbe ni bil izrečen pisni opomin, ker je po navedeni določbi kolektivne pogodbe pogoj za odpoved delovnega razmerja pred odpovedjo izrečeni pisni opomin. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik iz nasprotne tožbe vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po tretjem odstavku 370. člena (pravilno: po 3. točki prvega odstavka 370. člena) Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP). Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe v celoti ugodi.

Navajal je, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker DK ni odločila v skladu z določbo 123. člena KP. Tožnik iz nasprotne tožbe ni prejel ugovora toženca iz nasprotne tožbe zoper sklep o odpovedi delovnega razmerja z dne 14.11.1991. Ni bil vabljen na sejo DK.

Komisija je bila nepravilno sestavljena, ker bi morala imeti pet članov, sestavljali pa so jo le štirje, ali morda samo trije člani. Izid glasovanja ni bil ugotovljen. Odločba DK tožniku iz nasprotne tožbe ni bila vročena.

Toženec iz nasprotne tožbe je neupravičeno odklonil delo in bi v vinjenem stanju lahko delodajalcu povzročil večjo škodo in oviral delovni proces. V postopku pred DK je bila torej kršena določba 122. člena KPDSO.

O kršitvah 123. člena navedene kolektivne pogodbe sodišče ni sprejelo stališča. Druge navedbe v reviziji se ne nanašajo na predmet spora in bi zanje bilo mogoče uporabiti določbo 110. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP-77).

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. julijem 1999, ko je začel veljati ZPP. Zato je na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP v revizijskem postopku uporabiti določbe ZPP-77. Revizija je bila na podlagi določbe 390. člena ZPP-77 vročena tožencu iz nasprotne tožbe, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje, ki jo je izjemoma dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP-77 izrecno določeni. Na podlagi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Tožnik iz nasprotne tožbe je v reviziji uveljavljal le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP-77). Revizijsko sodišče zato v zvezi z razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Sodišče druge stopnje je odločitev oprlo na KP/91, ki je začela veljati 29. novembra 1991, torej po kršitvah delovnih obveznosti, ki so tožencu iz nasprotne tožbe očitane v sklepu o odpovedi delovnega razmerja z dne 14.11.1991. Pravna podlaga za odločitev je lahko le KPDSO.

Ugovori kršitev določb predhodnega postopka so ugovori, ki se nanašajo na materialno, ne na procesno pravo (tako je bilo npr. sprejeto v zadevi VIII Ips 163/96, Odločbe Delovno-socialnega oddelka VS RS, s. 11), zato je zaradi vsebine revizijskih razlogov bilo treba izpodbijano sodbo preizkusiti v tem obsegu.

Sestavi DK je tožnik iz nasprotne tožbe ugovarjal že v pritožbi (brez datuma, list. št. 19 in 20 spisa), druge ugovore, ki jih navaja v reviziji, pa je uveljavljal že na glavni obravnavi dne 12.1.1995 (list. št. 27 in 28. spisa) in v pozneje vloženih vlogah. Sodišče prve stopnje o navedenih ugovorih, ki so materialnopravnega značaja, ni razpravljalo in nanje ni odgovorilo. Enako je storilo sodišče druge stopnje v doslej sprejetih sodbah (opr. št. Pdp 923/95-3 z dne 21.3.1997 in izpodbijana sodba). Sodišči torej nista odgovorili na materialnopravna vprašanja, ki so bistvena za odločitev.

Vprašanje sestave DK se nanaša na razlago in uporabo določbe prvega odstavka 123. člena KPDSO, ki določa, da ima komisija pet članov. Dva člana sta predstavnika občinskega obrtnega združenja, dva predstavnika osnovne organizacije sindikata na področju samostojnega osebnega dela, en član pa je predstavnik (takratne) Zveze sindikatov Slovenije. O tem vprašanju sodišče prve stopnje ni sprejelo stališča, čeprav vsebina zapisnika DK z dne 20.12.1991 kaže, da so bile na seji prisotne le štiri osebe. Njihov položaj oziroma funkcija v zapisniku nista navedena. Pravilna sestava organov odločanja je - kot je že večkrat ugotovilo to sodišče (npr. v zadevi VIII Ips 229/2000) - bistveno vprašanje, ki se nanaša na ugotavljanje zakonitosti odločanja.

Po določbi 1. člena KPDSO je treba v postopku, ki je izveden na podlagi te kolektivne pogodbe, uporabiti določbe zakonov, ki urejajo delovna razmerja. V spisu ni dokazov o tem, ali je bil tožniku iz nasprotne tožbe vročen sklep DK. Iz določb 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) ter iz 103. do 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) izhaja, da morajo biti osebam, o katerih pravicah in/ali obveznostih je bilo odločeno, sklepi vročeni v pisni obliki. Le tako lahko uveljavljajo sodno varstvo. Samo pisno obvestilo ne zadošča (tako v zadevi VIII Ips 104/96, Odločbe, kot prej navedeno, s. 12). O tem vprašanju nižji sodišči nista sprejeli stališča. V dosedanjih odločbah sodišč je bil tožniku iz nasprotne tožbe na podlagi 66. člena ZTPDR priznan enak položaj kot delavcu. To pomeni, da v zvezi z vložitvijo nasprotne tožbe zanj veljajo enaka procesna načela, kot za delavca.

V zapisniku z dne 20.12.1991 je navedeno le, da se pritožbi delavca ugodi in da je delodajalec dolžan delavca poklicati na delo, mu izplačati osebni dohodek, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico in plačati prispevke iz osebnega dohodka. O sklepu o odpovedi delovnega razmerja, ki ga je tožnik iz nasprotne tožbe izdal dne 14.11.1991, ni bilo odločeno. Tudi o tem vprašanju se sodišče prve stopnje ni izreklo.

Drugi ugovori v reviziji, ki se nanašajo na vodenje postopka pred DK, niso sprejemljivi. Tožnik iz nasprotne tožbe je bil, kot je razvidno iz zapisnika z dne 20.12.1991, prisoten na seji DK, kar pomeni, da je bil o seji tudi obveščen.

O kršitvah delovnih obveznosti, ki jih je storil toženec iz nasprotne tožbe, o njihovi kvalifikaciji, ustreznosti in zakonitosti izrečene odpovedi delovnega razmerja, sta nižji sodišči sprejeli stališče. Ugotovili sta, da ni bilo pogojev za sklep o odpovedi delovnega razmerja. Drugačne trditve revidenta zato niso sprejemljive.

Zahtevek iz nasprotne tožbe je tožnik postavil šele na glavni obravnavi dne 9.3.1995, DK je odločala 20.12.1991. Tožnik iz nasprotne tožbe je bil prisoten na seji DK. V prvostopni sodbi, ki je bila predmet odločanja izpodbijane sodbe, sodišče o vprašanju roka za vložitev nasprotne tožbe ni razpravljalo.

Revizijsko sodišče je zato, ker za določitev bistvena materialnopravna vprašanja niso bila rešena, dejansko stanje pa je bilo zato nepopolno ugotovljeno, reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP-77), da v primeru odločitve o stvari samo ugotovi v reviziji zatrjevane okoliščine v zvezi z odločitvijo DK.

Za nasprotno tožbo morajo biti podane predpostavke, ki jih določa prvi odstavek 189. člena ZPP-77. Pravnomočno je bilo ugotovljeno, da je toženec dolžan plačati tožniku osebni dohodek za čas od 15.11.1991 do 31.8.1992 z obrestmi, plačati prispevke in vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Podlaga za takšno odločitev je ugotovitev zakonitosti ali nezakonitosti odločitev delodajalca.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP-77. Določbe ZPP-77 in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).