Jedro

Predmet izvzema iz nacionalizacije stanovanja kot posameznega dela zgradbe je lahko bilo le stanovanje, skupaj z ustreznim deležem na skupnih delih stavbe, in pravico uporabe stavbne parcele v ustreznem deležu, ki je pripadal izvzetemu stanovanju. Zato prejšnji lastnik nacionaliziranega ter nato iz nacionalizacije izvzetega stanovanja ni upravičen do denacionalizacije skupnih delov zgradbe (v deležu, kolikor je pripadal izvzetemu stanovanju), niti do denacionalizacije zemljišča (v deležu, kolikor je pripadal izvzetemu stanovanju).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se pokojnima A.A. in B.B. kot upravičencema za podržavljeni solastniški delež, vsakega do 1/3 na podržavljenem dvosobnem stanovanju v izmeri 42,43 m2 v prvem nadstropju in dvosobnem stanovanju v izmeri 38,37 m2 v podstrešju stavbe na naslovu ... (porušena), ki je v času podržavljenja stala na parceli št. 130 hiša 259 m2, dvorišče 416 m2, vložna št. 272 k.o. ..., tema stanovanjema ustreznih deležih na skupnih prostorih, delih in napravah stavbe in zemljišču, v času podržavljenja parcela št. 130 k.o. ..., prizna denacionalizacija z vrnitvijo v last in posest zemljišča parcela št. 82/1 dvorišče v izmeri 116 m2 in parcela št. 83 njiva v izmeri 163 m2, obe vpisani v vložno št. 272 k.o. ..., z vzpostavitvijo lastninske pravice na obeh parcelah v korist vsakega od upravičencev v idealnem deležu do 666/10000, in v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD) v vrednosti za vsakega 16.665,01 DEM (v 1. in 2. točki izreka), da je zavezanka za plačilo odškodnine SOD (v 3. točki izreka), da je zavezanka za vrnitev nepremičnin v last in posest Mestna občina Ljubljana (v 4. točki izreka), da se za prevzem in začasno upravljanje denacionaliziranega premoženja, ki se vrača pokojnima upravičencema, kot skrbnica za poseben primer postavi tožnica (v 5. točki izreka), da se po pravnomočnosti odločbe v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja (v 6. točki izreka), da se, kar vlagateljici za premoženje, podržavljeno upravičencema, zahtevata več oziroma v drugi obliki, zavrne (v 7. točki izreka), da se zahteva vlagateljic za denacionalizacijo pokojni C.C. podržavljenega solastniškega deleža do 1/3 na podržavljenem delu stavbe na naslovu ... in zemljišču parcelna št. 130 hiša 259 m2, dvorišče 416 m2, vložna št. 272 k.o. ... oziroma zahteva, da se C.C. vrne vse, kar je bilo podržavljeno, zavrne (v 8. točki izreka), ter ugotovila, da stroški postopka strank v postopku niso bili zaznamovani in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (v 9. točki izreka) ter da je s to odločbo odločeno o denacionalizacijski zahtevi v celoti (v 10. točki izreka). Prvostopni organ v obrazložitvi navaja, da je v predmetni denacionalizacijski zadevi že odločil z odločbo z dne 28. 5. 2008, ki pa jo je v pritožbenem postopku Ministrstvo za okolje in prostor RS z odločbo z dne 7. 10. 2008 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Drugostopni organ je odpravil odločbo z dne 28. 5. 2008 z utemeljitvijo, da je prvostopni organ zavzel napačno stališče, da je bil z izvzemom stanovanj iz nacionalizacije po samem zakonu izvzet tudi tem stanovanjem pripadajoči delež na zemljišču parceli št. 130 k.o. ... Drugostopni organ je zavzel stališče, da je to zemljišče v celoti ostalo nacionalizirano, ker je v B listu zemljiškoknjižnega vložka št. 272 pod dnevno številko 13710, vloženo 17. 12. 1960, vknjižena družbena lastnina v upravi Občine Ljubljana Center na zemljišču brez stavbe in se zato mora upravičencema vrniti njun podržavljen delež na celotnem zemljišču današnjih parcel št. 82/1 dvorišče 116 m2, št. 83 njiva 163 m2, vložna št. 272 k.o. ... in parcele št. 82/2 cesta 379 m2, vložna št. 501 k.o. ..., in sicer v naravi oziroma v obliki odškodnine, če so izkazane ovire za vrnitev v naravi. Prvostopni organ napotilu drugostopnega organa ni sledil, saj je drugostopni organ očitno prezrl 2. odstavek 1. točke izreka odločbe z dne 4. 5. 1964, ki jo je izdala Skupščina občine Ljubljana Center Oddelek za finance, ki določa: „v tem znesku je zapopadena odškodnina tudi za zemljišče, ki ga pokrivajo zgradbe ter za zemljišče, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo“ (v povezavi s 1. odstavkom je mišljen znesek 44.400,00 DIN). Ker je iz nacionalizacije izvzetim stanovanjem pripadal tudi ustrezen solastninski delež (pravica souporabe) na stavbišču in funkcionalnem zemljišču parcele št. 130 k.o. ... in je bil torej z izvzemom stanovanj iz nacionalizacije izločen v korist izločenih stanovanj, upravičenca nista upravičena do vrnitve njihovega podržavljenega solastninskega deleža na celotnem zemljišču s parcelo št. 130, temveč le na deležu tega zemljišča, ki je pripadal podržavljenima stanovanjema (ne pa tudi na deležih tega zemljišča, ki so pripadali izločenim stanovanjem). Prvostopni organ v nadaljevanju navaja, da v celoti vztraja na ugotovitvah prejšnjega postopka. V predmetni zadevi sta upravičenca do denacionalizacije A.A. in B.B. C.C. ni upravičenka. ZDen daje lastnost aktivne stranke, to je osebe, na zahtevo katere se uvede postopek za denacionalizacijo, najprej upravičencu, pravnemu nasledniku pa šele, če je upravičenec do denacionalizacije mrtev ali razglašen za mrtvega. Prvostopni organ pa je ugotovil, da je bila C.C. 7. 12. 1993, ko je vlagateljica D.D. po pooblaščenem odvetniku E.E. vložila zahtevo tudi za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega le tej, še živa, kar izhaja z izpiska iz matične knjige umrlih (umrla je dne 18. 6. 2001). Zato bi lahko v skladu z določbo 15. člena ZDen ta zahtevek vložila zgolj C.C. sama ali kdo drug po njenem pooblastilu, D.D. pa zahteve ni vložila v imenu in po pooblastilu C.C., ker to ne izhaja niti iz same zahteve za denacionalizacijo, niti ni bilo zahtevi priloženo pooblastilo C.C., dano D.D., prav tako nič takšnega ne izhaja iz kasnejših upravnih spisov. Zato po mnenju prvostopnega organa zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega C.C., ni vložila upravičena oseba ter je zahtevo za denacionalizacijo v tem delu upravni organ z odločbo zavrnil. Vlagateljici sta v postopku vztrajali, da glede na to, da je C.C. umrla, ter da o zahtevi za denacionalizacijo še ni bilo odločeno, sta v skladu z določbo 15. člena ZDen onidve upravičeni uveljavljati vrnitev njej podržavljenega premoženja. Vendar pa sta po mnenju prvostopnega organa upravičeni uveljavljati vrnitev le premoženja, podržavljenega pokojnima A.A. in B.B., saj je pravno nasledstvo vlagateljic po njima izkazano z listinami, ki se nahajajo v spisu. Prvostopni organ v nadaljevanju navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da sta navedena po določbah ZDen upravičena do denacionalizacije. Iz odločbe Oddelka za finance pri Občinskem ljudskem odboru Ljubljana Center z dne 3. 6. 1960 izhaja, da je bilo prejšnjim solastnikom pokojnemu B.B., pokojnemu A.A. in pokojni C.C., vsak do 1/3, nacionalizirano zemljišče brez stavbe, parcela št. 130 hiša 259 m2, dvorišče 416 m2, vložna št. 272 k.o. ... Z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri OLO Ljubljana Center z dne 15. 9. 1959 pa je bila navedenim prejšnjim solastnikom nacionalizirana stavba na naslovu ... na parceli št. 130. Z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri OLO Ljubljana Center z dne 17. 5. 1960, v zvezi s sklepom Skupščine občine Ljubljana Center z dne 4. 12. 1973, pa so bili v korist prejšnjih solastnikov iz nacionalizacije izvzeti posamezni deli zgradbe na naslovu ..., tako da sta v tej stavbi ostali nacionalizirani dve stanovanji, in sicer dvosobno stanovanje v izmeri 42,43 m2 v prvem nadstropju in dvosobno stanovanje v izmeri 38,37 m2 v podstrešju, s tema stanovanjem ustreznim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah stavbe in zemljišču parceli št. 130. Na ustni obravnavi dne 6. 9. 2007 je pooblaščenka MOL podala izjavo, da MOL nima nadomestne nepremičnine, ki bi jo lahko ponudila upravičencem kot odškodnino za podržavljen del nepremičnine na naslovu ..., ki predstavlja dve stanovanji, ki sta porušeni. Zato upravni organ ne more ugoditi primarnemu zahtevku vlagateljic za vrnitev dveh stanovanj, ki sta ostali nacionalizirani v stavbi na naslovu ..., treh stranišč, pralnice, hodnikov, stopnišč in podstrehe ter dvoriščnega objekta z drvarnico, v obliki nadomestne nepremičnine ter je zahtevek vlagateljic v tem delu zavrnil. Prvostopni organ je z dopisoma z dne 7. 11. 2007 in 26. 3. 2008 posredoval MOL kot zavezanki zahtevo vlagateljic, da se upravičencema vrne podržavljeno zemljišče parcela št. 130 hiša 259 m2, dvorišče 416 m2, v celoti v naravi, če to ni mogoče, pa v nadomestnem premoženju; MOL se v postavljenem roku niti kasneje na dopise ni odzvala. Prejšnja parcela št. 130 hiša 259 m2, dvorišče 416 m2, vložna št. 272 k.o. ..., sedaj zajema parcelo št. 82/1 dvorišče 116 m2 in parcelo št. 83 njiva 163 m2, obe vpisani v vložni št. 272 k.o. ..., in parcelo št. 82/2 cesta 379 m2, vpisano v vložno št. 501 k.o. ... Podržavljenih solastniških deležev upravičencev na zemljišču s parcelno št. 82/2, ki v ustreznem deležu pripada podržavljenima stanovanjema, ki sta predmet te odločbe, ni mogoče vrniti v naravi, ker to zemljišče v naravi predstavlja cesto, niti je ni mogoče vrniti v nadomestnem zemljišče, ker se MOL o tem ni opredelila. Zato upravičencema za podržavljeni solastninski delež na zemljišču s parcelno št. 82/2 pripada odškodnina v obveznicah SOD, ki je že vsebovana v izračunu vrednosti stanovanj. Podržavljeni solastniški deleži upravičencev na zemljišču parcel št. 82/1 in 83, ki v ustreznem deležu pripada podržavljenima stanovanjema, ki sta predmet te odločbe, se upravičencema vrnejo v naravi, ker zavezanka MOL ne uveljavlja ovir. Objekt na naslovu ... je bil zaradi rekonstrukcije ... ceste porušen. Ker dveh stanovanj (porušenih), ki sta predmet te odločbe, ni mogoče vrniti v naravi in ne v obliki nadomestne nepremičnine, pripada upravičencema za njuna podržavljena solastninska deleža (vsak do 1/3) na teh stanovanjih odškodnina v obveznicah SOD. V postopku je sodni izvedenec in cenilec gradbene stroke F.F., postavljen za izvedenca s sklepom z dne 19. 11. 2007, izdelal cenitveno poročilo (izvid in mnenje) z dne 30. 1. 2008, v katerem je ocenil, da je vrednost stanovanja v prvem nadstropju, skupne površine 46,70 m2, 35.305,20 DEM (189 točk x 4 DEM x 46,70 m2 x 1,00 = 35.305,20 DEM), vrednost stanovanja v podstrehi, skupne površine 37,70 m2, pa 26.993,20 DEM (179 točk x 4 DEM x 37,70 m2 x 1,00 = 26.993,20 DEM) oziroma obeh stanovanj skupaj 62.289,40 DEM. Izvedenec je v odgovoru z dne 20. 2. 2008 in na ustni obravnavi 25. 3. 2008 posebej pojasnil svojo cenitev glede površine stanovanj, električne instalacije, telefonskega priključka, sušilnice, pralnice, nepraktičnosti stanovanj, vrednosti zemljišča, ki pripada tema stanovanjema. Na cenitev izvedenca F.F. z dne 30. 1. 2008 je SOD podala pripombe v vlogah z dne 11. 2. 2008 in 11. 3. 2008 ter na ustni obravnavi 25. 3. 2008. Cenitev izvedenca F.F. pa je preveril in korigiral strokovni pomočnik SOD v poročilih z dne 10. 2. 2008 in 10. 3. 2008, ki je korekcije tudi obrazložil na ustni obravnavi 25. 3. 2008. Strokovni pomočnik SOD je v poročilu z dne 10. 2. 2008 in 10. 3. 2008 izračunal korigirano vrednost predmetnih dveh stanovanj v skupnem znesku 53.730,47 DEM, od tega za dvosobno stanovanje v izmeri 42,43 m2 v prvem nadstropju v vrednosti 29.022,12 DEM in za dvosobno stanovanje v izmeri 38, 37 m2 v podstrešju v vrednosti 24.708,35 DEM; zavezanka SOD je v postopku vztrajala na korigirani vrednosti za obe stanovanji skupaj 53.730,47 DEM. Na ustni obravnavi 25. 3. 2008 je tožnica vztrajala pri cenitvi izvedenca F.F., v vlogi z dne 7. 4. 2008 pa je navedla, da se mora pri cenitvi upoštevati celotno nacionalizirano zgradbo, ki je ostala nacionalizirana, in prišteti še vrednost neupoštevanih stranišč, hodnikov, stopnišč, podstrehe in dvoriščne zgradbe ter celotno zemljišče vrniti v naravi ali v odškodnini. Menila je, da je vrednost iz cenitve izvedenca F.F. prenizka glede na sedanje tržne cene predmetnih nepremičnin. Po mnenju prvostopnega organa so pripombe SOD, dane na cenitveno poročilo izvedenca F.F., utemeljene. V korigirani vrednosti je strokovni pomočnik SOD upošteval površino stanovanj (42,43 m2 in 38,37 m2), ki jo je povzel iz cenitve H.H. z dne 25. 3. 1995, ki vsebuje tudi ustrezen delež vseh skupnih prostorov, ki pripadajo predmetnima stanovanjema in je bolj točno od površine stanovanj (46,70 m2 in 37,70 m2), ki jo je v cenitvenem poročilu upošteval izvedenec F.F.; ta je površino stanovanj povzel iz popisnih listov iz leta 1961 in jo povečal še za ustrezen delež sanitarij in kleti, ni pa upošteval površine drvarnic v dvoriščnem objektu. Za izračun površine podstrešnega stanovanja je strokovni pomočnik SOD v skladu s Pravilnikom uporabil korekcijski faktor 0,90 (42,63 m2 x 0,90 = 38,367 m2), s čimer sta se na ustni obravnavi 25. 8. 2008 strinjala izvedenec F.F. in tožnica. Za električno napeljavo je strokovni pomočnik SOD pravilno upošteval devet točk, saj preseki vodnikov in izvedba takratne električne instalacije ne opravičuje 19 točk, kot je za električne instalacije za luč in moč v cenitvenem poročilu upošteval izvedenec F.F. Za telefonski priključek strokovni pomočnik pravilno ni upošteval nobene točke, saj ni izkazano, da so stanovanja v času podržavljenja imela telefonski priključek (izvedenec F.F. je za telefon upošteval eno točko); na zaprosilo upravnega organa z dne 1. 4. 2008 glede podatka, ali je imela stavba na naslovu ... v letih 1959 in 1960 telefonski priključek, je Telekom Slovenije d.d. z dopisom z dne 2. 4. 2008 sporočil, da teh podatkov ne more posredovati in ne potrditi, ker dokumentacija v arhivu več ne obstaja. Strokovni pomočnik je pravilno za prostore skupne rabe upošteval pet točk (pralnica tri točke, tlakovan dostop dve točki), ni pa upošteval sušilnice in parkirnega prostora, ker njun obstoj ni izkazan (izvedenec F.F. je za skupne prostore upošteval 12 točk, od tega za pralnico tri, sušilnico tri točke, za parkirni prostor štiri točke, za tlakovan dostop dve točki). Ostale postavke za izračun vrednosti stanovanj, in sicer konstrukcija (88 točk), okna, vrata (24 točk), tlaki (24 točk), stene (6 točk), vodovodne instalacije (12 točk), ogrevanje (3 točke), odbitne točke za podstrešno stanovanje (10 točk) pa so enake v obeh cenitvah. Na podlagi navedenega prvostopni organ meni, da je korigirana vrednost predmetnih stanovanj, ki jo je izračunal strokovni pomočnik SOD, pravilna in znaša v skupnem znesku 53.730,47 DEM, od tega za dvosobno stanovanje v izmeri 42,43 m2 v prvem nadstropju v vrednosti 29.022,12 DEM (171 točk x 4 DEM x 42,43 m2 x 1,00 = 26.022,12 DEM) in za dvosobno stanovanje v podstrešju v izmeri 38,37 m2 v vrednosti 24.708,35 DEM (161 točk x 4 DEM x 38,367 m2 x 1,00 = 24.708,35 DEM). V tej vrednosti je zajeta tudi vrednost deleža na zemljišču, v času podržavljenja parcele št. 130, ki pripada predmetnima stanovanjema kot zazidano stavbno zemljišče v smislu 12. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo). Po predpisani metodologiji se vrednost stavbnega zemljišča, ki v ustreznem deležu pripada predmetnima stanovanjema, ne vrednoti posebej, ampak je že zajeta v vrednosti točke 4 DEM za m2 objekta. Celotna stanovanjska površina v stavbi na naslovu ... je obsegala 404,04 m2, podržavljeni dve stanovanji, ki sta predmet te odločbe, pa sta obsegali 80,80 m2, tako pripada tema dvema stanovanjema na zemljišču prejšnje parcele št. 130 delež 20 % od 675 m2, kar predstavlja 135 m2 in je že zajeto v izračunu vrednosti stanovanj v točkovanju. Vsakemu upravičencu pripada 1/3 od vrednosti 53.730,47 DEM, kar znaša 17.910,16 DEM. Ker se del zemljišča prejšnje parcele št. 130 vrača posameznemu upravičencu v naravi, in sicer 1/3 deleža 20 % obstoječe parcele št. 82/1 dvorišče v izmeri 116 m2, kar predstavlja 7,73 m2 (116 m2 x 20 % = 23,20 m2 : 3 = 7,73 m2) oziroma idealni delež do 666/10000 in 1/3 deleža 20 % obstoječe parcele št. 83 njiva v izmeri 163 m2, kar predstavlja 10,86 m2 (163 m2 x 20 % = 32,60 m2 : 3 = 10,86 m2) oziroma idealni delež do 666/10000, se od zneska 17.910,16 DEM odšteje vrednost zemljišča, vrnjenega v naravi in sicer vrednost 7,73 m2 zemljišča parcele št. 82/1 v višini 517,75 DEM (7,73 m2 x 3,94 DEM/m2 x 17 = 517,75 DEM) in vrednost 10,83 m2 zemljišča parcele št. 83 v višini 727,40 DEM (10,86 m2 x 3,94 DEM/m2 x 17 = 727,40 DEM), tako da pripada posameznemu upravičencu za podržavljen solastniški delež poleg lastninske pravice na parceli št. 82/1 in 83 do 666/10000, še odškodnina v obveznicah SOD v višini 16.665,01 DEM (17.910,16 DEM – 517,75 DEM – 727,40 DEM = 16.665,01 DEM). Prvostopni organ je še ugotovil, da je bila z odločbo Oddelka za finance Skupščine občine Ljubljana Center z dne 4. 5. 1965 prejšnjim solastnikom za nacionalizirano stavbo na naslovu ... ob upoštevanju izvzetih delov od nacionalizacije določena odškodnina v skupnem znesku 44.400,00 DIN, od tega vsakemu prejšnjemu lastniku 1/3 v znesku 14.800,00 DIN. V navedeni odločbi je izrecno navedeno, da je v tem znesku zajeta odškodnina tudi za zemljišče, ki ga pokriva stavba, in zemljišče, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo. Prvostopni organ je izračunal, da odškodnina za podržavljeni solastniški delež posameznega lastnika do 1/3 na podržavljenem delu nepremičnine na naslovu ..., določena v letu 1964 v višini 14.800,00 DIN, valorizirana po Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96), znaša na dan 16. 12. 2008 v valoriziranem znesku 285,66 DEM (14.800,00 DIN : 300 DIN = 49,33 ZDA dolarjev x 4,00 = 197,33 ZDA dolarjev : 1,351 ZDA dolarjev = 146,06 EUR x 1,95583 = 285,66 DEM), ob upoštevanju, da je v času od 1. 1. 1963 do 25. 7. 1965 uradni tečaj NBJ za 1 ZDA dolar znašal 300 DIN, da koeficient za leto 1964 znaša 4,00, da referenčni tečaj Evropske centralne banke na dan 16. 12. 2008 znaša 1,00 EUR = 1,351 ZDA dolarja ter fiksno menjalno razmerje med EUR in DEM na dan 31. 12. 2001 znaša za 1 EUR = 1,95583 DEM. Valorizirana odškodnina za podržavljeni solastninski delež posameznega prejšnjega lastnika ne dosega 30 % njegove današnje vrednosti (30 % od 17.910,16 DEM = 5.373,05 DEM) in se zato v skladu z določbo 72. člena ZDen ne upošteva. Komisija za denacionalizacijo je na seji 12. 11. 2008 sprejela poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Zavezanka SOD je v odgovoru navedla, da na poročilo nima pripomb. Zavezanka MOL pripomb na poročilo ni podala. Vlagateljici pa sta v pripombah na poročilo navedli, da prvostopni organ ni upošteval napotkov drugostopnega organa v pritožbeni odločbi, čeprav bi se moral po določbah 242. člena ZUP/86 vseskozi ravnati po odločbi drugostopnega organa. Vlagateljici sta se dalje sklicevali na pripombe, ki sta jih v vlogi z dne 20. 5. 2008 podali že na prejšnje poročilo, in na njuno vlogo z dne 13. 11. 2008, kar vse naj prvostopni organ šteje kot njune pripombe na poročilo. Vlagateljici sta vztrajali tudi pri priznanju denacionalizacije za C.C. in na vrnitvi zemljišča parcele št. 130 v celoti ter pri povračilu stroškov s strani države. Prvostopni organ je pripombe vlagateljic presodil kot neutemeljene iz razlogov, ki jih je v odločbi že navedel. Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopni organ) pa je z odločbo z dne 17. 11. 2009 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo prvostopnega organa. Drugostopni organ pritrjuje razlogovanju prvostopnega organa ter se pri tem sklicuje tudi na Zakon o lastnini na delih stavbe (Uradni list FLRJ, št. 16/1959, ZLDS). Navaja, da je ta zakon opredelil funkcijo skupnih delov večstanovanjske hiše v tem smislu, da služijo stavbi kot celoti in da imajo vsi lastniki posameznih delov na njih trajno pravico uporabe (1. odstavek 5. člena), opredelil pa je tudi, da če stoji stavba v etažni lastnini na stavbni parceli, ki je družbena lastnina, ima vsak lastnik posameznega dela te stavbe trajno pravico uporabe stavbne parcele, na kateri stoji stavba ter lastnino na idealnem delu stavbne parcele v sorazmerju med vrednostjo svojega posameznega dela in skupno vrednostjo vse stavbe (6. člen). Določil je tudi, da stavbno parcelo, na kateri stoji stavba, ki je v celoti ali deloma etažna lastnina, in dele stavbe, ki služijo stavbi kot celoti ali samo nekaterim njenim posameznim delom, uporabljajo lastniki za to, za kar so namenjeni in določil, da so pravice, ki jih ima lastnik na stavbni parceli, na kateri stoji stavba, in na delih stavbe, ki služijo stavbi kot celoti ali pa samo nekaterim njenim posameznim delom, nedeljivo zvezane z njegovim posameznim delom in se torej vse spremembe o pravicah na tem delu stavbe nanašajo tudi na te pravice (7. člen). Pritožbene navedbe tožnice tako nimajo opore v ZLDS, pa tudi ne v ZNNZ, torej v zakonih, ki sta veljala v času podržavljenja. ZNNZ je med drugim določal, da ostane zazidano oziroma nezazidano stavbno zemljišče, ki je bilo nacionalizirano, v posesti prejšnjega lastnika tako dolgo, dokler ga le-ta ne bi bil dolžan na podlagi ustreznega občinskega akta izročiti v posest komu drugemu. Do tistega trenutka pa je lahko prejšnji lastnik s tem zemljiščem (pravico uporabe, ki jo je imel na njem) razpolagal, bodisi da ga je prodal, bodisi da ga je zamenjal, zemljišče pa je lahko bilo tudi predmet dedovanja; da je bil del spornega zemljišča oziroma pravice brezplačnega uživanja parcele št. 130, kasneje parcela št. 82 dvorišče in 83 vrt predmet dedovanja, izhaja tudi iz upravnih spisov, in sicer zemljiškoknjižnega izpiska z vložno št. 272 k.o. ..., kjer so med solastniki zemljišč parcelna št. 82/1 in 83 v deležu do 1/5 navedeni tudi D.D. (hčerka A.A.), C.C. in I.I. (žena B.B.). Dejstvo dedovanja dela zahtevanega podržavljenega zemljišča potrjuje tudi sklep o dedovanju z dne 19. 10. 1967, na podlagi katerega je I.I. dedovala pravico brezplačnega uživanja dela parcele št. 82 dvorišče in 83 vrt v delu, ki je pripadal pokojnemu zapustniku – B.B. kot bivšemu solastniku zgradbe in zemljišč. Glede na navedeno so zahteve tožnice za denacionalizacijo celotnega zemljišča neutemeljene, odločitev prvostopnega organa pa pravilna in zakonita. Kot neutemeljeno pa organ zavrača tudi pritožbeno navedbo tožnice, da bi bila do denacionalizacije upravičena tudi C.C., ter se pri tem sklicuje na razloge prvostopnega organa. Prav tako zavrača ostale pritožbene navedbe tožnice kot neutemeljene.

Tožnica v tožbi navaja, da vlaga tožbo, ker zakon ni bil pravilno uporabljen, ker upravni organ ni ravnal po pravilih postopka, pa je to vplivalo na pravilnost odločitve, in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju tožnice je prvostopni organ nepravilno zaključil, da se podržavljeno zemljišče parcela št. 130 k.o. ... v izmeri 675 m2, podržavljena stavba ter tri stranišča, pralnica, hodniki, stopnišče, podstreha in dvoriščna zgradba ne vrača, hkrati pa napačno uporabil ZDen in napačno povzel odločbo Komisije za nacionalizacijo OLO Ljubljana Center z dne 17. 5. 1960, ko je ocenil, da naj bi bili deli zemljišča, stanovanjska stavba ter tri stranišča, pralnica, hodniki, stopnišče, podstreha izvzeti iz nacionalizacije, dvoriščne zgradbe pa upravni organ sploh ni obravnaval. Tožnica dalje navaja, da prvostopni organ ni opravil ponovnega postopka v skladu z napotili drugostopnega organa v odločbi z dne 7. 10. 2008, s čemer je postopal v nasprotju z zakonom; prvostopni organ je namreč zgolj izdal poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve ter brez ustne obravnave pred izdajo odločbe izdal identično odločbo kot v prejšnjem postopku. S tem je organ bistveno kršil pravila postopka, in sicer iz 5., 7., 8. in 135. člena ZUP. Tožnica dalje navaja, da vseskozi vztraja pri vrnitvi vsega, kar je bilo podržavljeno in ni bilo izvzeto iz nacionalizacije; pri tem se sklicuje na odločbe z dne 15. 9. 1959, 17. 5. 1960 in 3. 6. 1960. Navaja, da se je sklicevala tudi na odločbo z dne 4. 5. 1964, iz katere pa po njenem mnenju izhaja ravno nasprotno, kot navaja upravni organ; tožnica meni, da je iz odločbe razvidno, da iz nacionalizacije ni bil izvzet noben del zemljišča ter da je zemljišče v celoti ostalo nacionalizirano. Odločba z dne 4. 5. 1964 obravnava le odškodnino in ne odloča o predmetu podržavljenja, saj je o tem že bilo odločeno s predhodnimi odločbami. To je razvidno tako iz odločbe kot tudi iz določb 44. člena Uredbe o postopku za izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uredba), na podlagi katerih je bila odločba z dne 4. 5. 1964 izdana. Določbe od 44. do vključno 48. člena Uredbe se nanašajo le na odmero odškodnine za nacionalizirane nepremičnine (IV. poglavje Uredbe). Odškodnina se je lahko odmerila šele po pravnomočnosti odločb, s katerimi je bilo odločeno, kaj je bilo nacionalizirano (1. odstavek 44. člena Uredbe). Zato so za ugotovitev, kaj je bilo nacionalizirano in je danes v denacionalizaciji, pomembne le odločbe, s katerimi se je ugotovil predmet podržavljenja; iz teh odločb pa je razvidno, da je bilo podržavljeno celotno zemljišče parcelna št. 130 v izmeri 675 m2 in se je na tem zemljišču vpisala družbena lastnina v upravi Občine Ljubljana – Center – temu je v odločbi z dne 7. 10. 2008 pritrdil tudi drugostopni organ. Odškodnina, določena z odločbo z dne 4. 5. 1994, je bila odškodnina za nacionalizirano zgradbo in zemljišče, ki ga pokriva zgradba ter zemljišče, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo; dano odškodnino je potrebno v postopku denacionalizacije upoštevati v smislu 72. člena ZDen. Napačna je razlaga prvostopnega organa, da naj bi bila iz nacionalizacije izvzeta pravica souporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču. V odločbi z dne 17. 5. 1960 je natančno določeno, kaj je izvzeto iz nacionalizacije; izvzeta so bila stanovanja in k stanovanju pripadajoča klet in drvarnica. Določbe 39., 40. in 41. člena Uredbe, na podlagi katerih je bila predmetna odločba izdana, nalagajo le izvzetje zgradb in delov zgradb od nacionalizacije. Enako nalagajo tudi določbe ZLDS. Določba 1. odstavka 6. člena tega zakona določa, da so etažni lastniki lahko le uporabljali celotno nacionalizirano stavbno parcelo in niso imeli lastnine na idealnem delu stavbne parcele, kot je bilo v primeru stavbnih parcel, ki niso bile nacionalizirane in so bile zasebna lastnina (določba 2. odstavka 6. člena). Iz določb 7. in 9. člena tega zakona pa je nadalje razvidno, da se je lahko prodajalo le stanovanja. Na podlagi določb tega zakona je pri prodaji oziroma nakupu stanovanja stari lastnik s prodajo stanovanja avtomatično izgubil pravico uživanja stavbne parcele in ostale pravice (pravice na delih stavbe, ki služijo stavbi kot celoti ali le nekaterim njenim posameznim delom), novi lastnik pa jih je avtomatično dobil. Pravica uporabe se je lahko prenesla s pravnim poslom ali dedovanjem le na nezazidanih gradbenih zemljiščih, kjer je prejšnji lastnik obdržal posest. V predmetni zadevi pa gre za zazidano stavbno zemljišče in prejšnji lastniki pravice uporabe na zemljišču niso imeli. To je razvidno tudi iz sklepov o dedovanju z dne 19. 10. 1967, in sicer da se je pravica uživanja prenesla le, v kolikor je ta pripadala zapustniku; tudi iz zemljiškoknjižnega vpisa pod dnevno št. 6405 je razvidno, da zemljišče ni bilo v lasti dedinje I.I. Tožnica dalje navaja, da že vseskozi vztraja, da je bila nacionalizirana celotna zgradba in ni bila izvzeta iz nacionalizacije, iz nacionalizacije so bila izvzeta le stanovanja kot fizični deli zgradbe, izvzem iz nacionalizacije je bil določen z odločbo z dne 17. 5. 1960; po tej odločbi pa so iz nacionalizacije izvzeta le stanovanja in pripadajoče drvarnica in klet. V odločbi je točno določeno tudi, katere sobe (s površinami) izvzeta stanovanja predstavljajo. Vse drugo je ostalo v družbeni lastnini. Celotna zgradba, stranišča v vsakem nadstropju, pralnica, hodniki, stopnišča, podstreha in dvoriščna zgradba je ostalo nacionalizirano. To je razvidno iz same odločbe, kjer je pod točko II. navedeno, da se v korist izločenih stanovanj odredi souporaba stranišča, katero je v etaži, pralnica, hodniki, stopnišča in podstrešja. Navedene prostore so lahko uporabljali vsi, ki so stanovali v stanovanjih, ki so bila v zgradbi, to je tudi najemniki stanovanj, ki so ostala nacionalizirana. Upravni organ, ki je zahtevo tožnice za denacionalizacijo celotne stavbe zavrnil, o tem ni podal ustrezne obrazložitve. Tožnica pa se tudi ne strinja z razlogovanjem drugostopnega organa ter vztraja, da so bivši lastniki predmetne stavbe obdržali v lasti le stanovanja; tudi iz ZLDS izhaja, da so mogla biti predmet etažne lastnine samo posamezna stanovanja (1. člen). Tožnica se ponovno sklicuje na odločbo z dne 4. 5. 1964 o določitvi odškodnine ter navaja, da se je odškodnina dala za vse, kar je bilo nacionalizirano in je ostala nacionalizirano, to je za nacionalizirano zgradbo na naslovu ..., in sicer dve stanovanji v njej ter zemljišče; odškodnina ni bila dana le za stanovanja, ki so bila izvzeta iz nacionalizacije. Tožnica se že v postopku ni strinjala s tem, da so bila predmet cenitve le stanovanja, ki so ostala nacionalizirana, kajti ocenjena bi morala biti tudi tri stranišča, pralnica, hodniki, stopnišče in podstreha; poleg tega bi morali ceniti celotno nacionalizirano stavbo na naslovu ... in od tega odšteti iz nacionalizacije izvzeta stanovanja s pripadajočimi kletnimi prostori in drvarnicami ter dvoriščno zgradbo. Tožnica pa se ne strinja tudi z višino priznane odškodnine. Upravni organ ni upošteval njenih pripomb na cenitveno poročilo strokovnega pomočnika SOD v dopisu z dne 20. 2. 2008, niti se ni opredelil do njenih pripomb o parkiranju, električni povezavi z bližnjim transformatorjem, dvoriščni zgradbi, velikostjo kletnih prostorov in sedanjo vrednostjo podržavljenega premoženja vrednost 62.298,40 DEM, ki jo je za stanovanja ugotovil izvedenec F.F., je prav tako prenizka. Tožnica je že predložila izračun vrednosti za površino hodnikov, pralnice, stopnišč in podstrehe, ki znaša 103.936,00 DEM, vrednost zemljišča s parcelno št. 82/2 pa znaša 25.318,44 DEM. Navaja, da bi popravo krivic predstavljala vrnitev zemljišča in dveh dvosobnih stanovanj, po tržni ceni bi to pomenilo samo za stanovanja 200.000,00 EUR. Po polovični ceni pa 100.000,00 EUR samo za stanovanja. Tudi samo zemljišče bi danes imelo tržno vrednost približno 300,00 EUR za m2 in bi bilo zemljišče, katerega vračilo zahteva, vredno najmanj 197.400,00 EUR. Skupaj bi bila torej danes vrednost dveh dvosobnih stanovanj in 658 m2 zemljišča približno 290.000,00 EUR. Tožnica prvostopnemu organu tudi očita, da je v izreku njegove odločbe več nepravilnosti, ker pripadajoči lastninski delež upravičencev na zemljišču, ki se vrača v last in posest, ni izražen v m2, in ker ni določil premoženja, katerega vrnitev je bila zavrnjena. Pri tem se sklicuje tudi na določbo 208. člena ZUP. Tožnica se prav tako ne strinja z zavrnitvijo zahteve za denacionalizacijo v korist C.C. kot upravičenke. Navaja, da je že v postopku navedla, da bi moral upravni organ postopati v skladu s 5. in 68. členom ZUP/86 in storiti vse, da bi bila vloga popolna; vlagatelja bi moral pozvati, da predloži sklep o dedovanju oziroma bi moral v matičnem registru o smrti preveriti, ali je C.C. pokojna, v primeru, da bi ugotovil, da je še živa, pa bi moral vlagatelja pozvati, da predloži njeno pooblastilo. Upravni organ pa tako ni postopal, pač pa je postopek vodil, kot da je vloga popolna. C.C. je v času odločanja na prvi stopnji umrla, že pred njo je umrla njena pravna naslednica D.D., zato je upravičena za uveljavljanje pravic iz ZDen tožnica. Tožnica se pri tem sklicuje tudi na določbe 62. in 64. člena ZDen. Meni, da je denacionalizacijo treba priznati za zemljišča s parcelno št. 82 v izmeri 116 m2, parcelno št. 83 v izmeri 163 m2 in parcelno št. 82/2 v izmeri 378 m2 ter za podržavljeno stavbo na naslovu ..., tri stranišča, pralnica, hodnike, stopnišča, podstrehe in dvoriščno zgradbo, tudi kolikor je bilo v lastni C.C. Priznati je treba tudi višjo odškodnino. Upravna organa prve in druge stopnje sta kršila pravila postopka, saj nista v skladu z zakonom vestno in skrbno presodila vseh dokazov, nista popolnoma ugotovila vseh relevantnih dejstev in sta nepravilno uporabila zakon. Tožnica sodišču predlaga, naj odpravi odločbi upravnih organov obeh stopenj ter naj samo odloči, da se vsem trem prejšnjim lastnikom vrne zemljišče s parcelno št. 82/1 v izmeri 116 m2, 83 v izmeri 163 m2 v last in posest, vsakemu do 1/3, zemljišče s parcelno št. 82/2 v izmeri 378 m2 v obliki odškodnine v višini 25.318,44 DEM, vsakemu 1/3, in podržavljeno stavbo in tri stranišča, pralnico, hodnike, stopnišča, podstreho, v obliki odškodnine v višini 103.936,00 DEM, vsakemu 1/3, upravičencem pa se za dvosobna stanovanja prizna odškodnina v višini 62.298,40 DEM, vsakemu 1/3, zavezanca pa sta MOL in SOD. Podrejeno pa tožnica predlaga, naj sodišče po odpravi odločbe prvostopnega organa temu organu vrne zadevo v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot strankama z interesom posredovalo v odgovor tudi SOD in MOL, vendar odgovora nista podali.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna upravičenost pokojnih prejšnjih (so)lastnikov A.A. in B.B. do denacionalizacije podržavljene stavbe na (tudi podržavljeni) parceli št. 130 k.o. ... (same stavbe s skupnimi prostori, deli in napravami), razen kolikor jima je bila za dve nacionalizirani stanovanji in le-tema ustrezen delež na skupnih prostorih, delih in napravah stavbe denacionalizacija priznana, in do denacionalizacije podržavljenega zemljišča parc. št. 130; sporna pa je tudi višina odškodnine, priznane za nacionalizirani stanovanji. Prav tako je sporna upravičenost pok. C.C. do denacionalizacije podržavljenih stavbe in zemljišča parc. št. 130 (glede idealnega deleža do 1/3, kolikor je bila solastnica te podržavljene nepremičnine).

Sodišče se s tožnico ne strinja, da bi pokojna prejšnja solastnika A.A. in B.B. bila upravičena do denacionalizacije podržavljene stavbe v obsegu, večjem od priznanega (za dve nacionalizirani stanovanji in ustrezen delež na skupnih prostorih, delih in napravah stavbe, upoštevajoč idealni delež solastnine do 1/3 vsakega na nacionaliziranih stanovanjih). Prvostopni organ je po presoji sodišča pravilno zaključil, da je po nacionalizaciji stavbe (odločba z dne 15. 9. 1959) in izvzemu posameznih delov zgradbe iz nacionalizacije v korist prejšnjih solastnikov stavbe (odločba z dne 17. 5. 1960), upravičenost navedenih do denacionalizacije podana le glede dveh stanovanj, ki sta ostali nacionalizirani, skupaj s tema stanovanjema ustreznim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah v stavbi, ter da podlage za denacionalizacijo same zgradbe ter celotnih skupnih delov zgradbe, kot to zahtevata vlagateljici, ni. Tudi kolikor iz odločbe z dne 17. 5. 1960 izhaja, da se iz nacionalizacije izvzamejo določena stanovanja (le) s pripadajočimi drvarnicami in kletmi, tožnici ni mogoče pritrditi, da skupaj s temi stanovanji ni bil iz nacionalizacije izvzet tudi tem stanovanjem ustrezen delež skupnih prostorov, delov in naprav v stavbi. Drugostopni organ je po presoji sodišča navedeni zaključek prvostopnega organa tudi pravilno utemeljeval s sklicevanjem na določbe ZLDS, po katerih skupni deli večstanovanjske stavbe (temelji, glavne stene, podstrešje, pročelje, stopnice, hodniki, električno, kanalizacijsko, vodovodno in telefonsko omrežje, vodnjaki, pralnice in sušilnice za perilo, streha, klet, naprave za ogrevanje, dimniki in podobno) služijo stavbi kot celoti ter imajo vsi lastniki posameznih delov stavbe na njih trajno pravico uporabe (1. odstavek 5. člena); to pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je predmet izvzema iz nacionalizacije stanovanja kot posameznega dela zgradbe lahko bilo le stanovanje z ustreznim deležem na skupnih delih stavbe, ter ne samo stanovanje, saj za drugačno razlago, ne glede na odločbo z dne 17. 5. 1960, v določbah ZLDS ni podlage, zlasti ob upoštevanju še nadaljnjih določb 7. člena ZLDS, da so pravice, ki jih ima lastnik na delih stavbe, ki služijo stavbi kot celoti, nedeljivo povezane z njegovim posameznim delom stavbe, in se torej vse spremembe v pravicah na tem njegovem delu stavbe (stanovanje) nanašajo tudi na te pravice (2. odstavek). ZLDS (Uradni list FLRJ, št. 16/59, 48/59, 12/62, Uradni list SFRJ, št. 10/65, 43/65, 57/65) pa je tisti zakon, ki je v za obravnavano zadevo relevantnem času veljal ter se je v Republiki Sloveniji uporabljal vse do uveljavitve Zakona o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, št. 19/76, ZPDS), ki pa je tudi v celoti sledil citirani ureditvi ZLDS, ZPDS pa je bil razveljavljen tudi šele z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91), po katerem pa so skupni prostori in deli ter naprave stavbe ter funkcionalno zemljišče postali solast etažnih lastnikov.

Sodišče tožnici tudi ne pritrjuje, da bi pokojna prejšnja (so)lastnika A.A. in B.B. bila upravičena do denacionalizacije celotnega podržavljenega zemljišča parc. št. 130 k.o. ... oziroma do njima pripadajočega podržavljenega idealnega deleža solastnine na tem zemljišču. Tudi kolikor je bilo kot celota zemljišče nacionalizirano (odločba z dne 3. 6. 1960), se sodišče s prvostopnim organom strinja, da je po izvzemu stanovanj kot posameznih delov zgradbe iz nacionalizacije v korist prejšnjih solastnikov (odločba z dne 17. 5. 1960), upravičenost do denacionalizacije zemljišča podana le glede deleža, kolikor ustreza nacionaliziranima stanovanjema, upoštevaje idealni delež lastništva do 1/3 vsakega na nacionaliziranem zemljišču. Sodišče se strinja z razlogovanjem drugostopnega organa, da je tak zaključek prvostopnega organa pravilen glede na določbe ZLDS; po 1. odstavku 6. člena tega zakona ima vsak lastnik posameznega dela stavbe v etažni lastnini, če stoji stavba na stavbni parceli, ki je družbena lastnina, trajno pravico uporabe stavbne parcele, na kateri stoji stavba, po 2. odstavku 7. člena pa so pravice, ki jih ima lastnik na stavbni parceli, na kateri stoji stavba, nedeljivo zvezane z njegovim posameznim delom stavbe in se vse spremembe v pravicah na tem delu stavbe nanašajo tudi na te pravice. Glede na navedeno je po presoji sodišča prvostopni organ pravilno zaključeval, da je, ne glede na to, če v odločbi z dne 17. 5. 1960 to ni bilo eksplicitno navedeno, z izvzemom iz nacionalizacije posameznih stanovanj bila v ustreznem deležu, ki je pripadal izvzetim stanovanjem, skupaj z njimi izvzeta tudi pravica uporabe stavbne parcele, saj je glede na določbe navedenega zakona le tak prenos posameznega dela stavbe, ki je stala na zemljišču v družbeni lastnini, bil mogoč. ZPDS, ki je ZLDS nasledil, pa je tudi v celoti ohranil citirano ureditev, kako pa je kasnejši SZ uredil pravice etažnih lastnikov na funkcionalnem zemljišču stavbe (da so postali solastniki tega zemljišča), pa je sodišče že navedlo.

Glede na to je tudi edino logično, da se je odškodnina, priznana za nacionalizirano nepremičnino v odločbi z dne 4. 5. 1964, nanašala tudi na stavbišče in funkcionalno zemljišče stavbe na parceli št. 130, kakor iz odločbe tudi izhaja. V zvezi z ugovorom tožnice, da se na to odločbo organ pri odločanju o upravičenosti do denacionalizacije ne bi mogel opreti, ker gre za odločbo o odškodnini, ki je zgolj sledila odločbi o nacionalizaciji, v kateri le je moglo biti določeno, kaj je bilo nacionalizirano, in njenim sklicevanjem na določbe Uredbe, po katerih se je odškodnina za nacionalizirane nepremičnine določala na podlagi pravnomočnih odločb o nacionalizaciji ter izvzetju zgradb oziroma posameznih delov zgradb od nacionalizacije, sodišče odgovarja, da ob povedanem zaključka o predmetu in obsegu nacionalizacije v konkretnem primeru niti ni treba graditi na odločbi z dne 4. 5. 1964, ga pa – zaključek prvostopnega organa o predmetu in obsegu nacionalizacije ter glede na to o upravičenosti do denacionalizacije – ta odločba v celoti potrjuje kot pravilnega.

Sodišče še dodaja, da so vse tožničine drugačne interpretacije določb ZLDS, kot jih je podalo sodišče v tej sodbi, po njegovem mnenju nepravilne. Kolikor pa se tožnica sklicuje na določbe ZNNZ o možnosti – dopustnosti prenosa pravice uporabe le na nezazidanih gradbenih zemljiščih, kar pa naj bi za predmetno zadevo tako ne veljalo, sodišče odgovarja, da je za obravnavano zadevo relevantna določba 37. člena tega zakona, po kateri ima lastnik zgradbe, ki ni nacionalizirana, stoji pa na nacionalizirani parceli, pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču zgradba. Uporabljeno za obravnavano zadevo to pomeni, da so prejšnji solastniki zgradbe, ki so po izvzemu posameznih delov zgradbe iz nacionalizacije ostali lastniki teh delov zgradbe, v pripadajočem deležu imeli pravico do brezplačnega uživanja zemljišča, na katerem je stavba stala, in funkcionalnega zemljišča, dokler je stavba stala (sodišče zgolj pripominja, da bi tudi iz cenitvenega poročila H.H. iz marca 1985, ki je v spisni dokumentaciji, izhajalo, da je odškodnina, ki se je določala, ker je bila zgradba predvidena za odstranitev, obsegala (na podlagi imetništva pravice uživanja zemljišča) tudi odškodnino za stavbišče in funkcionalno zemljišče, prejeli pa so jo na podlagi te cenitve tedanji lastniki stanovanj, ki so bila zaradi rušitve stavbe odkupljena, torej prejšnji solastniki nacionalizirane zgradbe, če so tedaj še bili lastniki stanovanj ter jih pred tem že niso prodali ali niso bila ta stanovanja predmet dedovanja).

Zaradi sklicevanja drugostopnega organa na zemljiškoknjižno lastninsko stanje pri vl. št. 272 k.o. ... (parceli št. 82/1, 83) pa sodišče še dodaja, da iz izpiska z dne 14. 1. 2009, ki je v spisni dokumentaciji, izhaja, da ni usklajen z ročno vodeno zemljiško knjigo in da načelo zaupanja v zemljiško knjigo zato ne velja (razen za plombe), in da vpogled v sedanje zemljiškoknjižno stanje pri navedeni vložni številki 272 pokaže drugačno lastninsko stanje, namreč vpis družbene lastnine v uporabi Občine Ljubljana – Center, kar bi tudi ustrezalo prej povedanemu, da so ob odkupu stanovanj v predmetni nacionalizirani zgradbi zaradi rušitve lastniki teh stanovanj odplačno prenesli poleg lastninske pravice na stanovanjih tudi pravico uživanja zemljišča, na katerem je zgradba stala, in funkcionalnega zemljišča. Prav tako vpogled v lastninsko stanje pri vložni št. 501 (kjer je vpisana parcela št. 82/2, katere površina je po zemljiškokatastrskem stanju ob podržavljenju tudi predstavljala del nacionalizirane parc. št. 130) pokaže lastninsko pravico MOL, ki je bila nanjo vpisana na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97, 59/01) kot na imetnico pravice uporabe ob uveljavitvi navedenega zakona (25. 7. 1997).

Sodišče zavrača kot neutemeljene tudi tožbene navedbe o kršitvah pravil postopka, ki naj bi jih zagrešil organ v postopku. Zavrnitev denacionalizacije izven A.A. in B.B. priznanega obsega je v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložena, poleg tega pa je razloge za zavrnitev drugostopni organ še dopolnil, tako da je po presoji sodišča določbi 209. člena ZUP/86 zadoščeno. Sodišče pa tudi ne ugotavlja, da bi bil izrek odločbe v delu, v katerem je odločeno o priznanju denacionalizacije z vrnitvijo v last in posest parcel št. 82/1 in 83, nepravilen, saj je bila denacionalizacija priznana v idealnem deležu glede na ustrezen delež, ki je na zemljišču parc. št. 130 (ki ga je sestavljalo stavbišče in funkcionalno zemljišče) pripadal nacionaliziranima stanovanjema, ne pa, ker bi bilo glede na spremenjeno zemljiškokatastrsko stanje zemljišča po podržavljenju mogoče vrniti le del parcele. Izrek tudi ni nepravilen, ker določno – z navedbo stvari – ni odločeno o zavrnitvi dela zahtevka za denacionalizacijo prejšnjima solastnikoma A.A. in B.B., saj ZDen v določbi 1. odstavka 66. člena tega ne terja. Po presoji sodišča prvostopni organ tudi ni kršil pravil postopka, ker v ponovnem postopku ni ravnal v skladu z odločbo drugostopnega organa, izdano v prejšnjem pritožbenem postopku, saj je tako svoje ravnanje obrazložil, sodišče pa je tudi presodilo, s tem ko njegovi odločitvi pritrjuje, da utemeljeno ni upošteval napotkov citirane odločbe drugostopnega organa. Prav tako po presoji sodišča prvostopni organ ni kršil pravil postopka s tem, ko dejanskega stanja ni dopolnjeval, saj se sodišče z njim strinja, da za to ni bilo potrebe, ter je v ponovnem postopku nato odločil brez ustne obravnave, saj zaradi izdaje poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve (65. člen ZDen), na katero je tožnica imela možnost podati pripombe, načelo zaslišanja stranke ni bilo kršeno.

Tožnica pa po presoji sodišča neutemeljeno ugovarja tudi višini A.A. in B.B. priznane odškodnine. Sodišče se je v razlogih te sodbe že opredelilo, v kakšnem obsegu sta do denacionalizacije nacionaliziranega premoženja A.A. in B.B. upravičena ter le za tak obseg nacionaliziranega premoženja je odškodnina mogla biti priznana (pri tem sodišče dodaja, da je odškodnina za zemljišče v ustreznem deležu, kolikršen prejšnjima (so)lastnikoma po že povedanem pripada, zaobsežena v priznani odškodnini za nacionalizirani stanovanji, glede na določbo 3. odstavka 16. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 26/2000; Navodilo) oziroma je za vrednost v naravi vrnjenega zemljišča ta odškodnina pravilno zmanjšana). Odškodnina se v denacionalizacijskem postopku priznava v vrednosti podržavljenega premoženja, ki se ugotovi po predpisih, določenih v 44. členu ZDen. Po teh predpisih, Pravilniku o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (Uradni list SRS, št. 25/81, Uradni list RS, št. 65/99) in Navodilu, ter z upoštevanjem 93. člena ZDen, pa je v obravnavanem primeru, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in Cenitvenega poročila izvedenca in cenilca F.F. z dne 30. 1. 2008 ter Poročila o pregledu cenitvenega poročila strokovnega pomočnika SOD J.J. z dne 10. 2. 2008 oziroma 10. 3. 2008, vrednost nacionaliziranega premoženja tudi bila ugotovljena. Brez podlage tako tožnica zatrjuje, da bi morala odškodnina biti priznana glede na sedanjo tržno vrednost stanovanj in zemljišč. Kolikor tožnica ugovarja, da se prvostopni organ ni opredelil do vseh njenih pripomb, ki jih je posredovala na cenitveno poročilo strokovnega pomočnika SOD 20. 2. 2008, sodišče odgovarja, da je ugovor neutemeljen, saj se je v svoji odločbi ta organ argumentirano opredelil tako do navedb tožnice v dopisu z dne 20. 2. 2008, kot tudi do vseh postavk cenitve izvedenca F.F., ki jih ni sprejel kot pravilnih ter tudi navedel razloge, zakaj sprejema kot utemeljene pripombe strokovnega pomočnika SOD in zakaj sledi s strani le-tega korigirani vrednosti. Protispisno tožnica zatrjuje, da v odločbi prvostopnega organa ni odgovorjeno na njene pripombe glede vrednotenja električne napeljave in neupoštevanja parkirišča, pa tudi glede upoštevanja skupnih prostorov nacionalizirane stavbe se je prvostopni organ v svoji odločbi opredelil, namreč da sprejema kot pravilno površino stanovanj, ki vsebuje tudi ustrezen delež skupnih prostorov, kot izhaja iz cenitve H.H., za katero je menil, da je pravilnejša od tiste, ki jo je sam ugotavljal izvedenec F.F., in za katero je strokovni pomočnik SOD v svojem poročilu in na ustni obravnavi dne 25. 3. 2008 argumentirano navajal, zakaj ni pravilna.

Sodišče pa tožnici tudi ne pritrjuje, da je o zahtevi za denacionalizacijo v delu glede C.C. kot prejšnje solastnice nacionalizirane nepremičnine parc. št. 130 nepravilno odločeno. Iz zahteve za denacionalizacijo v spisni dokumentaciji izhaja, da jo je 7. 12. 1993 vložila D.D. po pooblaščenem odvetniku E.E. ter v njej navedla, da so upravičenci A.A., B.B. in C.C., ter opredelila svoje „sorodstveno razmerje do pokojnih upravičencev“ (tako je izrecno v zahtevi navedla), ki jo upravičuje do vložitve zahteve: da je B.B. njen stric, A.A. njen oče, C.C. pa njena teta. Na podlagi dokumentacije o pravnem nasledstvu, ki sta jo upravnemu organu posredovali tožnica in K.K., ki sta po smrti D.D. z vlogo, ki jo je denacionalizacijski organ prejel 9. 3. 1994, vstopili v postopek kot vlagateljici, je bilo ugotovljeno, da je bila C.C. v času vložitve zahteve za denacionalizacijo še živa (in da je umrla je 18. 6. 2001). To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da bi navedena prejšnja lastnica mogla zahtevo za denacionalizacijo vložiti le sama oziroma po pooblaščencu (2. odstavek 61. člena ZDen) ter da D.D., ne glede na zatrjevano sorodstveno razmerje, ni bila oseba, ki bi brez pooblastila C.C. zahtevo za denacionalizacijo le-tej podržavljenega premoženja lahko vložila. Po pregledu spisne dokumentacije sodišče pritrjuje prvostopnemu organu, da pooblastila, ki bi D.D. upravičevalo za uveljavljanje pravic iz denacionalizacije v korist C.C., v spisu ni, in da tudi sicer vlagateljica D.D. v zahtevi ni navedla, da zahtevo vlaga kot pooblaščenka C.C., pač pa se je sklicevala na svoje sorodstveno razmerje do nje kot pokojne, torej kot da uveljavlja pravice iz ZDen v korist C.C. kot oseba iz 1. odstavka 15. člena ZDen. Glede na navedeno sodišče prvostopnemu organu pritrjuje, da zahteve za denacionalizacijo C.C. podržavljenega premoženja ni vložila upravičena oseba, in da denacionalizacije C.C. kot upravičenki ni mogoče priznati. Tožnica se tudi ne more z uspehom sklicevati na določbe 5. in 68. člena ZUP/86; tudi če bi organ po določbah 68. člena ZUP/86 postopal nemudoma, namreč pomanjkljivosti vloge več ne bi bilo mogoče sanirati, kajti vložena je bila zadnji dan roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo (1. odstavek 64. člen ZDen), glede na vsebino zahteve pa bi organ vlagateljico D.D. tudi zgolj lahko pozval k predložitvi dokaza o pravnem nasledstvu po C.C., ter bi se dejstvo, da zahteve ni vložila upravičena oseba, le ugotovilo prej, C.C. sama pa zaradi preteka roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen zahteve več ne bi mogla vložiti. Tudi z morebitno naknadno predložitvijo pooblastila pa pomanjkljivost zahteve ne bi mogla biti sanirana, saj zahteve D.D. ni vložila kot pooblaščenka C.C. Sodišče še dodaja, da pa tudi sicer iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi bila volja C.C. uveljavljati pravice iz ZDen kakorkoli izkazana, v dispoziciji upravičene osebe pa je, ali bo pravice, ki ji po kakšnem zakonu gredo, uveljavljala, ali ne. Ob navedenem, ko zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega C.C., v roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen ni vložila upravičena oseba, pa se tožnica tudi po smrti C.C. ne more z uspehom sklicevati, da jo pravno nasledstvo po njej upravičuje do uveljavljanja denacionalizacije premoženja, podržavljenega C.C. Ker je tako po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.