Jedro

V konkretnem primeru je relevantna okoliščina, da tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal dejanske dobave blaga s strani izdajatelja spornih računov. Če poslovni dogodek ni verodostojno izkazan, tožnik na podlagi takšnih listin, ki ne predstavljajo verodostojne knjigovodske listine, ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožniku je Davčni urad Murska Sobota dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in zamudne obresti za leti 2006 in 2007 v višini 24.511,45 EUR, ki mora biti plačan v roku 30 dni od vročitve odločbe. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točki I. in II. izreka). Zavrnil je zahtevek za povračilo stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ. Pritožba ne zadrži izvršitve (točki III. in IV. izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) in o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 22. 6. 2011. Pripombe tožnika in odgovori nanje so razvidni iz strani 9 do 12 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih navedenih na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe (v nadaljevanju sporni računi) za nabavo dveh tovornih vozil, bagra in priklopnika. Gre za posle, ki naj bi navidezno tekli od tujega dobavitelja (iz Avstrije in Nemčije) preko družbe A. d.o.o. in (v nekaterih primerih preko družbe B., C. s.p.) ter preko družbe D. d.o.o. Tožnik nima dobavnic, prevzemnic, prevoznic ali druge dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, kdo in kdaj ter od kod je bila dobava opravljena. V nekaterih primerih je bila prodaja vozil s strani družbe A. d.o.o. končnemu kupcu (tožniku) izvedena preko podjetja B. d.o.o. Tožnik je v postopku DIN navajal, da je kupnino za sporna vozila v znesku 28.584,53 EUR in 28.793,18 EUR družbi A. d.o.o. plačal v gotovini, pri čemer mu je bilo obljubljeno, da bo potrdilo prejel kasneje. Takšno poslovanje pa je v nasprotju s prvim odstavkom 36. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj morajo samostojni podjetniki plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve nakazovati na transakcijske račune (TRR). V postopku je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. „neplačujoči gospodarski subjekt“ oziroma „missing trader družba“, kot ga opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1925/2004. Davčni organ je tudi ugotovil, da DDV zaračunan s spornimi računi ni bil plačan. Tožnik razen računov ni predložil nobenih drugih dokazov o dobavi vozil, za katera pa se ni dalo nesporno ugotoviti, od koga je bila dejansko dobavljena. Prejemnik računa nima pravice do odbitka vstopnega DDV samo zato, ker razpolaga z računom, ki ga je plačal, ampak mora biti zaračunana tudi dejanska transakcija, pri čemer je dokazno breme v skladu s 76. členom ZDavP-2 na strani davčnega zavezanca. Obveznost dokumentiranja poslovnih dogodkov izhaja iz 61. člena ZDavP-1 oz. 31. člena ZDavP-2. Na podlagi 85. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) mora zavezanec za davek v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, ki omogočajo pravilno in pravočasno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa.

2. Davčni organ je tudi ugotovil, da tožnik tovornega vozila vlačilca znamke MAN ni registriral in ga ni izkazal v registru osnovnih sredstev ter z njim tudi ne opravlja dejavnosti. Tako je tožnik neupravičeno uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV od tega vozila v znesku 4.383,33 EUR. Davčni organ tožniku tudi očita, da je glede na okoliščine, ki jih tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, vedel, oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje v transakcijah, ki so del utaje davka ter da gre za navidezne posle, ki v skladu s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2 ne vplivajo na obdavčenje. Davčni organ je ugotovil, da družba A. d.o.o. ni bila pridobitelj predmetnih motornih vozil, saj se je tožnik sam dogovarjal z družbo D. d.o.o. za financiranje nakupa vozil, družba A. d.o.o. je bila vključena v posel kasneje, z namenom utaje davka. Ker tožnik v davčnem postopku ni z verodostojnimi listinami izkazal, da so bile dobave zaračunane s spornimi računi, dejansko dobavljene s strani izdajateljev računov, davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) in prvega odstavka 63. člena ter prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. 3. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in navedel, da prejeti računi in njihovo plačilo sami po sebi niso zadosten dokaz o dobavah. Tožnik v postopku DIN razen računov ni predložil drugih listin, kot npr. zapisnika o prevzemu opreme, prevoznih listov ali drugih dokumentov, ki bi nedvoumno izkazovali, da je dve tovorni vozili, bager in priklopnik, v Slovenijo resnično dobavila družba A. d.o.o. ter, da so bila vozila nato direktno oziroma preko podjetja B., C.C. s.p. in družbe D. d.o.o. prodana tožniku. Tožnik je celo izjavil, da si je vozila v Avstriji ogledal sam in da jih je sam pripeljal v Slovenijo. Neobičajno je, da je kupnino družbi A. d.o.o. plačal v gotovini. Gre za nenavaden način poslovanja in ne gre za običajno prakso. Družba A. d.o.o. tudi ni vodila poslovnih knjig in davčnih evidenc, davčnemu organu ni predlagala obračunov DDV in DDV tudi ni plačevala. Tudi po presoji pritožbenega organa gre za navidezne posle. Tožnik je razpolagal zgolj z računi, pri tem pa gre za navidezne račune, ki jih je izdala družba A. d.o.o. Če bi tožnik sam pridobil vozilo iz države članice EU in bi za nabavo vozila prejel račun, na katerem prodajalec DDV ne bi obračunal (če bi pridobil vozilo od prodajalca druge države članice EU, ki obračunava DDV po splošni ureditvi in ne po posebni ureditvi, to je od ustvarjene razlike v ceni), bi od pridobitve tega vozila moral obračunati (izstopni) DDV glede na 19. in 19.a člen ZDDV oziroma 32. in 34. člen ZDDV-1. Posledično bi imel tudi pravico do odbitka vstopnega DDV (od iste opreme), kar ne bi imelo za posledico plačilo davka davčnemu organu. Pri morebitni nadaljnji prodaji pa bi bilo potrebno spet obračunati davek. V konkretnih primerih, ko gre za navidezne posle, ki naj bi le navidezno dokazovali, da je nabava opreme potekala od avstrijskega dobavitelja preko družbe A. d.o.o. do tožnika, pa temu ni bilo tako. Kot ugotavlja prvostopenjski organ „missing trader“ družbe nimajo namena plačevati DDV v državni proračun, tožnik pa DDV od iste opreme uveljavlja kot vstopni DDV. V tem je njegova korist oziroma to je vsebina navideznega posla. Po določbah 77. člena ZDavP-2 oziroma 96. člena ZDavP-1 se poslovni dogodki dokazujejo z verodostojnimi listinami. K sestavi knjigovodskih listin ob poslovnih dogodkih davčnega zavezanca zavezujejo Slovenski računovodski standardi, v nadaljevanju SRS (v zvezi z 31. členom ZDavP-2 oziroma 61. členom ZDavP-1). V skladu s SRS 28.45. je dejansko stanje tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami, te pa opredeljuje SRS 21.1. Iz navedenega izhaja dolžnost tožnika, da poslovne dogodke utemelji z verodostojnimi listinami, iz katerih bo resničnost njihovega nastanka jasno in brez dvoma mogla razbrati tudi strokovna oseba, ki ni sodelovala v danem dogodku. Dokumentacije v zvezi s spornimi pridobitvami vozil prvostopenjskemu organu ni uspelo pridobiti niti pri družbi A. d.o.o., niti pri tožniku. Davčni organ navaja tudi sodbe SEU št. C-152/02 in C-342/87. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je davčni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje in tudi napačno uporabil materialno pravo, saj ni presodil računa št. 127 z dne 22. 1. 2007. Iz navedenega računa je razvidno, da je družba F. iz Avstrije prodala družbi A. d.o.o. tovorno vozilo znamke MAN 19.403 SZM in priklopno vozilo Schwarzmuller 3A 3S HKSE. Iz računa št. 362 pa je razvidno, da je družba AS iz Münchna 4. 9. 2006 prodala družbi A. d.o.o. tovorno vozilo znamke MAN 19.293. Navedene listine predstavljajo verodostojne knjigovodske listine. Tuj dobavitelj je tako dejansko izstavil račun za sporne dobave družbi A. d.o.o., ki je bila nato tudi predlagateljica homologacijskega postopka. Tožnik je posle z družbo A. d.o.o. opravljal v letu 2006 in začetek leta 2007. V tem času je cit. družba imela veljavno identifikacijsko številko (v nadaljevanju ID) za DDV in je tudi veljavno poslovala. Tožnik ni mogel vedeti, da ne plačuje DDV in da ne predlaga obračunov DDV ter ne vodi evidenc. Davčni organ se ni izjasnil o navedbah tožnika, da je preveril ID številko družbe A. d.o.o. in da družba tudi ni imela blokiranega TRR. Za storitve družbe A. d.o.o. je izvedel od njenega direktorja E.E., ki stanuje v sosednji vasi od kraja, kjer prebiva tožnik. Tožnik ni iskal dobavitelja po spletu ali preko reklam. Imel je tudi njegovo telefonsko številko. Laična je tudi ugotovitev davčnega organa, da naj bi bili podpisi direktorja družbe A. d.o.o. na posameznih listinah različni. Tožnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da posluje z „neplačujočim gospodarskim subjektom“. Prav tako ni imel vpogleda v davčne evidence. Med gospodarskimi subjekti prihaja do sklenitve posla tudi ustno. Za uveljavljanje pravic iz posla pa ni potrebno, da je posel sklenjen v pisni obliki. Da je bila dejanska dobava opravljena in na spornem računu zaračunana dejanska transakcija izhaja tako iz navedb tožnika, kot iz listin spisa (iz računov). Šlo je za ustno seznanitev E.E. o potrebah tožnika. Družba A. d.o.o. od tožnika nikoli ni terjala nobenega naknadnega plačila po spornih računih, saj jih je tožnik v celoti poravnal. Izstavitev listine o blagajniškem prejemku pa služi kot dokaz, da je bilo plačilo opravljeno. To pa je mogoče dokazovati tudi na drug način npr. z zaslišanjem odgovorne osebe. Dobava oz. promet blaga s strani družbe A. d.o.o. je bila tako dejansko opravljena. Tožnik sodišču predlaga, da prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo odpravi, davčni postopek ustavi in tožniku prisodi vse stroške tega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi prejeti 4. 5. 2012 navaja, da je iz računov jasno razvidno, katera vozila so bila kupljena, kdaj in po kateri ceni. Poleg računov pa se nahajajo tudi računi, da je družba A. d.o.o. predmetna vozila kupila, nato pa je ta vozila od nje kupil tožnik. A. d.o.o. je tudi vložila zahtevo za izvedbo homologacije. Davčni organ pa se do teh listin ni opredelil. Ne more iti za fiktivne posle, saj se vozila dejansko nahajajo pri tožniku in se uporabljajo za opravljanje obdavčljive dejavnosti. Davčni organ je tudi pregledal seznam osnovnih sredstev in lahko ugotovil, da je bil z njimi dosežen obdavčljiv promet. Definicijo fiktivne pogodbe določa 50. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik ni vedel, da sodeluje pri davčni utaji. Tako obstoj subjektivnega elementa v predmetni zadevi ni podan. Navaja sodbi SEU št. C-439/04 in C 440/04 – združeni zadevi, iz katerih izhaja, da mora biti podan objektivni in subjektivni element. Tožnik se sklicuje tudi na odločbo SEU št. C-255/02, iz katere izhaja, da morata biti za obstoj zlorabe na področju DDV izpolnjena dva pogoja kumulativno in sicer rezultat spornih transakcij je pridobitev davčne ugodnosti in iz več objektivnih dejavnikov mora biti razvidno, da je bistveni cilj spornih transakcij pridobitev davčne ugodnosti. Šele v primeru, da sta izpolnjeni obe predpostavki, gre za ugodnost, ki se šteje za prepovedano zlorabo Šeste direktive Sveta in nacionalne zakonodaje. Predmetna vozila so bila pripeljana po dogovoru "FRANKO kupec", kar pomeni, da prevoznica za tožnika sploh ni bila pomembna, dobavnico pa je nadomestil izvirnik računa. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 194/2010. 7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih v delu, kjer so pritožbeni in tožbeni ugovori enaki, ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

9. V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ker prvostopenjski organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po računih za nakup dveh tovornih vozil, bagra in priklopnika, ki jih je izdala družba A. d.o.o., za katero je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da je družba tipa „missing trader“ oz. „neplačujoči gospodarskih subjekt“. Tudi po mnenju sodišča je relevantna okoliščina, ki jo v obravnavanem primeru prvostopenjski organ upravičeno očita tožeči stranki, da ni z verodostojnimi listinami izkazala dejanske dobave blaga s strani izdajatelja spornih računov, pravilno ugotovljena. Dobava blaga ni bila izkazana niti s strani tožnika, niti s strani navedene družbe. Tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da je dve tovorni vozili, priklopnik in bager v Slovenijo od tujega dobavitelja dejansko dobavila družba A. d.o.o. in da so bila vozila nato direktno ali pa preko podjetja B., C. s.p. oz. D. d.o.o. prodana tožniku. Iz listin upravnega spisa tudi po mnenju sodišča ni jasno in brez dvoma razvidno od koga je tožnik prejel dobave po spornih računih. Na navedeno tudi ne vplivata računa št. 127 z dne 22. 1. 2007 družbe F. iz Avstrije in družbe AS iz Münchna z dne 4. 9. 2006 o prodaji vozil družbi A. d.o.o. Tožnik pa ne razpolaga z verodostojnimi dokazili, kot so pogodba o dobavi, zapisnik o prevzemu, naročilnica, transportni dokumenti ipd., iz katerih bi bila nedvomno razvidna zatrjevana dobava blaga po spornih računih. Vsi gospodarski subjekti so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z 61. členom ZDavP-1 oz. 31. členom ZDavP-2. Davčni zavezanec mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, praviloma pisno dokumentacijo oz. poslovne knjige in evidence. Po določbah 77. člena ZDavP-2 oz. 96. člena ZDavP-1 se poslovni dogodki dokazujejo z verodostojnimi listinami. Če poslovni dogodek ni verodostojno izkazan, tožnik na podlagi takšnih listin, ki ne predstavljajo verodostojne knjigovodske listine, ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV.

10. Prvostopenjski organ je pojasnil razloge, zaradi katerih ocenjuje, da gre v obravnavanih primerih za navidezne posle. Tudi po presoji sodišča gre pri družbi A. d.o.o. za „neplačujoči gospodarski subjekt“, kot ga opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju DDV (UL L 331, 5. 11. 2004, spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1792/2006 z dne 23. 10. 2006). Navedena Uredba v členu 2 pod „Opredelitve“ opredeljuje „neplačujoči gospodarski subjekt“ kot gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu. Ugovori tožnika s tem v zvezi niso upravičeni. Iz ugotovitev DIN pri citirani družbi izhaja, da ne vodi evidenc DDV, ne predlaga obračunov DDV in DDV po spornih računih tudi ni plačala, podatki na računih niso resnični in ne temeljijo na ugotovljenem dejanskem stanju, družba nima kadrovskih in materialnih pogojev za izvedbo dobav, dejavnosti ne oglašuje, nima poslovnih prostorov in lastnih sredstev. Sporni računi so fiktivni in so izstavljeni z namenom davčne utaje. Fiktivni posli pa v skladu z določno tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 ne vplivajo na obdavčenje. Družba A. d.o.o. pa tudi ne razpolaga z dokumentacijo, iz katere bi izhajalo, da je bil s tožnikom dejansko opravljen promet. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da so bile njene poslovne aktivnosti večina omejene na poslovanje preko TRR, zato sodišče ne dvomi v ugotovitve prvostopenjskega organa, da gre za navidezne posle. Ugovor tožnika, da je vse sporne račune tudi poravnal, pa na drugačno odločitev nima vpliva.

11. Sodišče se strinja, da v obravnavanem primeru ni podana dobra vera (subjektivni element) tožnika, kar želi tožnik prikazati v tožbi, ko navaja, da je preveril ali citirana družba razpolaga z veljavno ID številko za DDV in tekoče posluje. Pri tožniku so bile v zvezi s poslovanjem z družbo A. d.o.o. ugotovljene pomanjkljivosti in nepravilnosti, ki ne pomenijo običajne poslovne prakse oz. skrbnosti dobrega gospodarja. Tožnik ni vodil evidenc v skladu z davčnimi predpisi. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je kupnino za predmetna vozila v skupnem znesku 57.377,71 EUR plačal v gotovini in ne razpolaga z blagajniškim prejemkom, kar je mimo poslovnih običajev in tudi v nasprotju z določbo 36. člena ZDavP-2. Utemeljen je tožnikov ugovor, da ne more biti odgovoren za dejanja svojih dobaviteljev in nima pravice, da bi poizvedoval o poslovanju. Tožniku pa je pravilno pojasnil že pritožbeni organ, da poslovanje brez sestavljanja poslovnih listin in brez preverjanja domnevnih ponudnikov blaga, še zlasti, če gre za sklepanje poslov visokih vrednosti z novo ustanovljenimi družbami, ki svoje dejavnosti nikjer ne oglašujejo, ni v skladu z običajno poslovno prakso in odstopa od skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Tudi po presoji sodišča je iz podatkov, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ v predmetni zadevi, ugotovljen obstoj zlorabe in je mogoče tožniku očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic. Okoliščine so v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Zato je tudi po mnenju sodišča pravilna odločitev davčnega organa in v skladu s prakso SEU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, ker ni izkazana dobava vozil s strani izdajatelja računov in gre za fiktivne posle, tožniku pa se, glede na vse navedene objektivne okoliščine, ki so tudi v neobičajnem poslovanju v obravnavanem primeru, nedvomno lahko očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV (enako stališče je zavzeto v sodbi SEU C 255/02).

12. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v postopku sodeloval in podajal pripombe, na katere je prvostopenjski organ tudi v celoti odgovoril. Neutemeljen je ugovor tožnika, da se davčni organ ni opredelil do tožnikovih navedb v pripombah na zapisnik in v pritožbi in da ni presodil vseh dokazov in izvedel vseh dokaznih predlogov tožnika. Pozvan je bil tudi, da dostavi vso dokumentacijo v zvezi z dobavo predmetnih vozil in je imel možnost predložiti verodostojne listine v okviru predmetnega DIN. Davčni organ je glede vseh predloženih listin opravil dokazno oceno in pojasnil, zakaj ne izkazujejo dobave. Sodišče se z dokazno oceno davčnega organa strinja. Tudi po mnenju sodišča tožnik, tako kot ugotavlja prvostopenjski organ, ni izkazal, da je prejel dobave predmetnih vozil od izdajatelja spornih računov. Izpodbijana odločba je obrazložena v skladu z 214. členom ZUP. Davčna organa sta navedla razloge za odločitev, s katerimi se strinja tudi sodišče. Pravilno in obsežno je davčni organ tudi razložil svojo presojo dokazov. Neutemeljen je ugovor tožnika, da je tožena stranka upoštevala zgolj dejstva, ki so tožniku v škodo. V predmetnem davčnem postopku je bil sestavljen zapisnik, ki je bil tožniku vročen, tožnik je nanj tudi podal pripombe. Ves čas postopka je bila tožniku dana možnost, da predlaga dokaze. Prav tako je neutemeljen ugovor tožnika, da gre za kršitev določb postopka, ker tožena stranka ni zaslišala tožnika in E.E. Davčni zavezanec v davčnem postopku glede na specifično naravo tega postopka svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu z zakonom (77. člena ZDavP-2 oz. 96. člena ZDavP-1). Na podlagi določbe 85. člena ZDDV-1 mora vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogoči pravilno in pravočasno obračunavanje DDV. Na podlagi 61. člena ZDavP-1 oz. 31. člena ZDavP-2 so davčni zavezanci dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z zakonom o obdavčenju, na njegovi podlagi izdanimi predpisi in v skladu s SRS. Tudi po mnenju sodišča tožnik, kot tudi ugotavlja prvostopenjski organ, ni izkazal, da je prejel predmetne dobave od izdajatelja spornih računov.

13. Očitek tožnika, da ni bil seznanjen z ugotovitvami DIN pri družbi A., d.o.o. ter pri podjetju B., C.C. s.p., ni utemeljen. Prvostopenjski organ je v zapisniku o DIN in v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na izdajatelja spornih računov in na subjekte, ki so sodelovali v predmetnem poslu kakor tudi dejstva, ki jih je pri navedenih subjektih ugotovil. Tožnik je bil tako s temi okoliščinami seznanjen, imel je možnosti dajanja pripomb in predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2), zato sodišče ne vidi očitanih kršitev pravil postopka.

14. Prvostopenjski organ je tudi pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da je prav citirana družba izvedla tožniku dobavo dveh tovornih vozil, bagra in priklopnika. Tožnik niti v pripombah niti v pritožbi, pa tudi v tožbi ne pove ničesar novega oziroma ničesar več kot že v samem postopku DIN. Tožnik nima dokazov v skladu z SRS (zlasti SRS 21), da mu je prav izdajatelj spornih računov (od katerih je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV) tudi resnično dobavili dve tovorni vozili, priklopnik in bager. Ker tožnik v svoji poslovni dokumentaciji nima verodostojnih dokazov, da je dobavo zaračunano s spornimi računi resnično opravil izdajatelj teh računov, tudi po presoji sodišča dejanski promet ni izkazan in tako ni izkazanih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka DDV na podlagi 1. točke drugega odstavka 40. člena ZDDV oz. prvega odstavka 63. člena in prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. 15. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne.

17. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.