Jedro

Opis kaznivega dejanja namen ustrahovanja in namen vznemirjanja kot znaki pri kaznivem dejanju grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A.G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora plačati sodno takso v višini 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 20. 5. 2021 obdolženega A.G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi plačati potrebne izdatke oškodovanke in potrebne izdatke ter nagrado njene pooblaščenke, medtem ko je bil vrnitve ostalih stroškov tega postopka in plačila sodne takse po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen. To je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 58324/2017. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi vseh izpodbojnih razlogov s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali tako, da mu v pogojni obsodbi določi nižjo kazen zapora in krajšo preizkusno dobo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pritožbeni obrazložitvi pritožnik neposredno uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitvi kazenskega zakona, zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, nasprotuje pa tudi odločbi o kazenski sankciji.

5. Uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka se nanašajo na izrek in na razloge sodbe. Po njegovem obdolženčev namen vznemirjanja oškodovanke v opisu kaznivega dejanja ni z ničemer konkretiziran in tudi oškodovanka o kakšnem vznemirjanju ni izpovedovala. Izrek sodbe pa ni samo nerazumljiv, ampak je še v nasprotju sam s seboj, saj ima lahko vznemirjanje za posledico le vznemirjenost in ne strahu, prestrašenosti ali ogroženosti. Končno zato je tudi izrek v nasprotju z razlogi sodbe, po katerih je bilo za oškodovanko čeprav na podlagi zmotno ocenjene izpovedbe priče R.J. ugotovljeno subjektivno vznemirjenje. Podobno kot v zvezi z izrekom, pritožnik v zvezi z razlogi sodbe zatrjuje, da v sodbi manjkajo razlogi o vznemirjanju kot posebnem namenu pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja in da namena z vznemirjanjem kot učinkom iz oškodovankine izpovedbe ni mogoče nadomestiti. Razlogi sodbe si glede odločilnih dejstev nasprotujejo, hkrati pa nasprotujejo vsebini zapisnikov o izpovedbah prič v postopku. Sodišče prve stopnje je namreč ob vseh povzetih pomanjkljivostih v zvezi z nameni ustrahovanja in vznemirjanja iz opisa dejanja v razlogih sodbe ugotovilo, da je obdolženi ravnal zato, ker je želel doseči, da mu oškodovanka ob naslednjem stiku preda otroka v varstvo. Končno, ugotovitve sodišča prve stopnje o oškodovankini hudi oziroma močni ogroženosti in prestrašenosti temelje na njeni izpovedbi, ki pa glede okoliščin v zvezi z uničenjem pištole ni potrjena z drugimi dokazi.

6. Kršitev v nobenem od delu sodbe ni podana. Po opisu dejanja je obdolženi ravnal z dvojnim, vendar ne ločenim namenom, kot bi to utegnilo izhajati iz povzete pritožbene obrazložitve. Pomeni, da je bila resna zagrozitev z vsebino SMS sporočila v funkciji obeh namenov, ki se končno ne izključujeta. Konkretizacija namena vznemirjanja z dodatno opisanimi dejanskimi okoliščinami zato po oceni sodišča druge stopnje ni nujna, oškodovankina izpovedba v tej zvezi pa je pomembna v toliko, ker skupaj z izpovedbo prič A.S. in R.J. ter posredno še priče M.P. kaže na kontinuiteto obdolženčevega ravnanja, ki niti po pritožbeni obrazložitvi ni bilo brezciljno. Ker je takšno obdolženčevo ravnanje zajeto v sklepnem delu opisa dejanja, izrek sodbe ni nerazumljiv in ne sam s seboj v nasprotju. Slednje že zato, ker sta lahko občutek ogroženosti in občutek prestrašenosti le obliki vznemirjenosti, sploh pa nista znaka kaznivega dejanja in bi smela biti v njegovem konkretnem opisu izpuščena. Kaznivo dejanje ogrožanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je namreč določeno kot ogrozitveno kaznivo dejanje in ne kot poškodbeno kaznivo dejanje (gl. Sosić M., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Ur. Damjan Korošec idr., 1. knjiga, 100. - 176. člen, Uradni list, Ljubljana 2018, stran 606 - 607). Smiselno enako velja še za zatrjevano nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi, ki se po ugotovljeni vrsti določenega kaznivega dejanja, za katero je bil obdolženi obsojen, izkaže celo za brezpredmetno.

7. Sodišče prve stopnje se je o namenu in namenih, ki morajo biti storilcu obravnavanega kaznivega dejanja dokazani, v splošnem izjavilo v 3. točki obrazložitvi sodbe, glede dokazanosti namena ustrahovanja in vznemirjanja obdolženemu pa v 10. točki obrazložitve sodbe. Pomembno je, da je bila za oba namena, ki se po že obrazloženem ne izključujeta, navedeno, da sta bila v sestavi neposrednega obdolženčevega namena, ki je bil v predaji otroka ob naslednjem stiku. Na ugotovljeni način se je sodišče prve stopnje do namena ustrahovanja in vznemirjanja izjavilo še na konkretni ravni ter obenem tako, da v sodbi ni zašlo v nasprotje o namenih obdolženčevega ravnanja, kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve. Prav nikjer namreč ni določeno, da bi bila namen ustrahovanja in/ali vznemirjanje končna namena obdolženčevega ravnanja oziroma da ne bi mogla biti v sestavi še kakšnega drugega namena ali cilja. Odločilna je združljivost (kompatibilnost) namenov, ki je v obravnavanem primeru nedvomna.

8. T.i. protispisnost je kot zadnja od kršitev v zvezi z razlogi sodbe v pritožbi obrazložena na način, ki ga je po vsebini uvrstiti v izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Razlike v vsebini dokazov, kot je povzeta v razlogih sodbe z vsebino kot izhaja iz samih zapisnikov ali listin kot njihovih nosilcev ter razlike v vsebini samih dokazov niso del iste kategorije. Pravilno povzeta vsebina dokazov je namreč pogoj, da bi bili dokazi tudi pravilno ocenjeni. Če pogoj ni izpolnjen, velja neizpodbojna domneva, da dokazna ocena ni pravilna. Ker pa na drugi strani izpolnjeni pogoj še ne zagotavlja pravilne dokazne ocene, je logično, da je ta predmet posebnega izpodbojnega razloga iz 3. točke 370. člena ZKP, ki šele sledi izpodbojnemu razlogu bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke tega člena.

9. Različno od uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pritožnik uveljavljanih kršitev kazenskega zakona neposredno ni opredelil. Posredno je glede na pritožbena predloga, po katerih bi bilo treba obdolženemu izreči oprostilno sodbo po 1. ali 4. točki 358. člena ZKP ugotoviti, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP. Toda kršitvi sta po pritožbeni obrazložitvi uveljavljani kot posledica nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni mogoče. Nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter katerakoli od kršitev iz zgornje zakonske določbe niso v razmerju vzroka in posledice, temveč sta samostojna pogoja, ki morata biti izpolnjena vsak zase, sicer sodba ne more biti pravilna ali zakonita. Pri tem je pomembno, da v primeru, ko dejansko stanje ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno, do kršitve zakona pri njegovi uporabi sploh ne more priti, ker mora biti sodba predhodno po prvem odstavku 392. člena ZKP razveljavljena. Kršitev kazenskega zakona je kot poseben izpodbojni razlog lahko podana le po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, ko je torej do napake prišlo v naslednjem koraku sodnega odločanja, in je potem odpravljena s spremembo sodbe po prvem odstavku 394. člena ZKP. Ko torej pritožnik v šestem poglavju pritožbene obrazložitve zatrjuje, da obdolženčevega ravnanja ni mogoče opredeliti kot resne grožnje, da obdolženi ni ravnal z direktnim naklepom in ne z namenom ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanke in ko v nadaljevanju našteva dejstva, zaradi katerih je oškodovančevo dejanje nesorazmerno posledicam, ki bi jih obsodba imela zanj, podobno kot pri eni od uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, po vsebini nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom, ki jih je treba skupaj s preostalimi deli pritožbene obrazložitve v tej zvezi v nadaljevanju posebej preizkusiti.

10. Kot rečeno, po pritožbeni obrazložitvi oškodovankina prestrašenost in vznemirjenost zaradi neskladij v vsebini dokazov nista bili pravilno in popolno ugotovljeni, kar velja še za resnost grožnje, ki v objektivnem smislu ni bila izkazana. Obdolženčevo ravnanje je bilo usmerjeno k oškodovanki in krogu oseb, ki so vedele, da je bila pištola uničena in da potem grožnje ni bilo mogoče uresničiti. Zato oškodovanka niti subjektivno ni mogla biti prestrašena, kar nenazadnje dokazujejo SMS sporočila obdolžencu po dejanju. Direktni naklep in namena iz opisa dejanja obdolženemu niso bili dokazani zato, ker je ravnal, ko ga je oškodovanka prikrajšala v pravici do stika s sinom. Odzval se je torej v afektu, v stanju nepremišljenosti in prizadetosti, kar dokazuje obdolženčevo opravičilo policistu D.P. ter da je med opisovanjem težav z oškodovanko na glavni obravnavi jokal. Vse našteto do mere, da je bila po pritožnikovi oceni tudi obdolženčeva prištevnost dvomljiva. Sicer pa, obdolženi oškodovanki nikoli prej in ne kasneje ni grozil, konkretno izrečena grožnja ni imela realne podlage, obdolženi se odziva hipno in nepremišljeno, dejanje je obžaloval, z oškodovanko, ki prav tako želi imeti le mir, imata še naprej skupnega sina, za katerega bosta morala tudi v prihodnje skrbeti.

11. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je pravilno izhajalo iz predhodnih trenj med obdolženim in oškodovanko, povezanih z izvrševanjem stikov z njunim mladoletnim sinom ter obdolženčevega obnašanja, kot so ga, razen oškodovanke, opisali še priči A.S. in R.J. Pri ugotovljenem kaznivem dejanju je tako posredi že omenjena kontinuiteta obdolženčevega obnašanja s posledicami pri oškodovanki, ki po povezavi njene izpovedbe z izpovedbami prič R.J. in M.P. ne morejo biti dvomljive. V pritožbeni obrazložitvi izločeno razhajanje v izpovedbah je minimalno in brez vpliva na vsebino, po kateri je jasno, da oškodovanka po prejetem SMS sporočilu po nobeni od navedenih izpovedb ni ostala ravnodušna. Glede resne grožnje kot standarda, ki mora biti dosežen, da bi bilo kaznivo dejanje v objektivnem smislu storjeno, sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da je v pritožbeni obrazložitvi dan velik poudarek na dedkovi pištoli, nič pa ni omenjeno, kaj naj bi bilo s to pištolo storjeno. Gre za vsebino grožnje, ki je pogoj za njeno resnost, medtem ko je pištola po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zgolj sredstvo pri njeni morebitni uresničitvi. Kdo je lastnik pištole ni odločilno, njena manjša dosegljivost storilcu pa kvečjemu vpliva na stopnjo resnosti grožnje, ki je lahko zato zgolj nižja, ne more pa biti odpravljena. Pritožnikova prizadevanja, ki gredo v smeri neprimernega poskusa iz 35. člena KZ-1, so po ugotovljenem neuspešna, kot so neuspešna prizadevanja v zvezi z dokazanostjo direktnega naklepa obdolženemu. Obdolženi je sicer v zagovoru povedal, da je SMS sporočila poslal v afektu in vzpodbujen z okoliščino, da otroka ni videl več kot štiri mesece, vendar iz nadaljnjega zagovora ni razbrati nobenih novih okoliščin, ki bi tudi po oceni sodišča druge stopnje kazale na verjetno duševno motnjo ali duševno manj razvitost iz drugega odstavka 29. člena KZ-1. Ker enako velja za ostale izvedene dokaze in ker nenazadnje ugotavljanje odločilnih dejstev v smislu morebitne obdolženčeve neprištevnosti niti po strankah ni bilo predlagano, obdolženčeva prištevnost kot podlaga za naklep in krivde iz 24. člena KZ-1 ne more biti dvomljiva. Končno, obdolženčevo ravnanje kot odziv na ravnanje oškodovanke, ugotovljenega direktnega naklepa iz 25. člena KZ-1 ne izključuje, temveč ga skupaj z ugotovljenima namenoma po ustrahovanju in vznemirjanju oškodovanke ter končnim ciljem, ki je bil po razumljivih razlogih v 10. točki obrazložitvi sodbe v drugačnem oškodovankinem ravnanju, potrjuje. Sicer SMS sporočilo v danih okoliščinah s takšno vsebino nima nobenega smisla in oškodovanki zagotovo ne bi bilo poslano.

12. Naštete okoliščine, ki po pritožbeni oceni utemeljujejo izrek oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP, so v pretežni meri v zvezi z obdolženčevo osebnostjo oziroma osebnimi okoliščinami, ne pa tudi z naravo, težo, škodljivimi posledicami ter drugimi okoliščinami dejanja. Pogoj za oprostitev po navedeni zakonski odločbi je namreč razmerje med objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, ki morajo biti podane hkrati (kumulativno) ter glede na pričakovane (negativne) posledice obsodbe. Ker so slednje v pritožbeni obrazložitvi zgolj nakazane in ker objektivne okoliščine niso omenjene, zgornji pogoj ni izpolnjen ter je bilo pritožnika še v tem delu zavrniti.

13. Po pritožniku odločba o kazenski sankciji ni pravilna, ker je njena odmera pretirana ter v nasprotju s sodno prakso. Pri obdolženemu so bile ugotovljene pomembne olajševalne okoliščine, saj je bil obsojen le za temeljno obliko kaznivega dejanja, sodna praksa pa se v podobnih primerih giblje v okvirih določene kazni v višini enega meseca zapora ter s preizkusno dobo, ki ni daljša od enega leta.

14. Čeprav se sodišče druge stopnje v splošnem strinja s prvo pritožnikovo trditvijo, opozarja, da so ravno te olajševalne okoliščine po razumljivih razlogih sodbe narekovale izbiro kazenske sankcije, ki nima za posledico odvzema prostosti, temveč je njeno bistvo v opozorilu, da se to ob izpolnjenih drugih pogojih šele utegne zgoditi. Posredi je torej velika razlika, ki po sebi zanika implicirani očitek, da sodišče prve stopnje olajševalnih okoliščin ni upoštevalo oziroma da jih je upoštevalo v premajhni meri. Razen tega storitev kateregakoli kaznivega dejanja v njegovi temeljni obliki nujno ne pomeni njegove manjše teže in posledično nižje odmere kazni. Še zlasti ne v obravnavanem primeru, ko je sodišče prve stopnje pri odmeri določene kazni pravilno upoštevalo vsebino grožnje in namene odmerjene dolžine preizkusne dobe, glede na izvrševanje stikov obdolženega z mladoletnim otrokom ter v tej zvezi nujno komunikacijo z oškodovanko. Našteto so okoliščine, ki konkretno odmero znotraj izbrane kazenske sankcije tako individualizirajo, da je ne gre primerjati z odmerami po izbranih sodbah v pritožbeni obrazložitvi in zgolj zato odločbo o kazenski sankciji, skladno s pritožbenim predlogom spremeniti.

15. Če je bila pritožba iz vseh izpodbojnih razlogov, podana še zoper odločbo o stroških kazenskega postopka, potem v tem delu ni bila obrazložena in je sodišče druge stopnje posledično ni preizkusilo.

16. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje samo ni zasledilo kršitev določb iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega Andreja Gomboca odločilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (391. člen ZKP).

17. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter na 7. točki 5. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 in štev. 7111, 71113 in 7112 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje. V pritožbeni obrazložitvi zatrjevana obdolženčeva izguba zaposlitve z listinami ni izkazana, kar velja še za zatrjevani operativni poseg. Na drugi strani in mimo višine dohodkov iz naslova zaposlitve, je obdolženi solastnik nepremičnine ter motornega vozila in motornega kolesa, kar daje ustrezno oporo za ugotovitev, da bo odmerjeno povprečnino kot strošek pritožbenega postopka zmogel plačati.