Jedro

Tožeča stranka svoje aktivne legitimacije v tem upravnem sporu ne more utemeljevati s članstvom v komisiji za tehnični pregled, česar v pritožbi niti ne izpostavlja, niti z navajanjem dejanskih koristi in interesov. S tem namreč uveljavlja splošno korist in ne kakšne svoje pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 10. 2009, s katero je bilo investitorju ... izdano uporabno dovoljenje za traso, deviacije, regulaciji, protihrupno zaščito in komunalno infrastrukturo AC ... (I. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožeča stranka ni bila stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe, niti ni imela položaja stranskega udeleženca, zato je tožbo vložila oseba, ki po ZUS-1 ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Pri tem se sklicuje na določbe 17. člena ZUS-1, 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP ter 62. člena, 90. člena in 96. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO-1. 3. Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je kot lokalna skupnost, po območju katere poteka AC, nosilka javnega interesa in s tem brani koristi občine kot pravne osebe ter interese in koristi njenih občanov. Sklicuje se na določbo 72. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO. Njen interes temelji tako na ekonomski koristi kot na izboljšanju bivalnih okoliščin za njene prebivalce in razvoju kraja. Navaja, da ni imela možnosti sodelovati v postopku izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo v zadevi U 2128/2008 (tožba zoper odločbo tožene stranke o poskusnem obratovanju) navedla, da bodo pripombe tožeče stranke predmet izdaje odločbe o uporabnem dovoljenju. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Prizadeta stranka ... v odgovoru na pritožbo navaja, da tožeča stranka lastnost biti stranka utemeljuje z dejansko in ne s pravno koristjo in interesi, s čimer na odločitev v zadevi ne more vplivati. Nadalje se izjasnjuje tudi glede navedb v zvezi z dejanskim stanjem zadeve. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ob predhodnem preizkusu tožbo tožeče stranke zavrglo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in za svojo odločitev navedlo tudi pravilne razloge. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Tožeča stranka takšne lastnosti pri izdaji izpodbijanega uporabnega dovoljenja ni imela. Drugi odstavek 96. člena ZGO-1 namreč določa, da je stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja le investitor. Po prvem odstavku 43. člena ZUP se ima sicer pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Skladno z drugim odstavkom istega člena ZUP je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pri pravni koristi oziroma pravnem interesu torej ne gre za splošno korist, temveč za osebno korist, ki je neposredna in pravna. Osebna korist se tiče stranke same, neposredna korist je sedanja korist stranke v upravnem postopku (ki ni bodoča ali le morebitna), pravna korist pa je oprta na zakon ali drug zakonit predpis. Dejanskega interesa v tem okviru v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati. Tožeča stranka svoje aktivne legitimacije v tem upravnem sporu tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne more utemeljevati s članstvom v komisiji za tehnični pregled, česar v pritožbi niti ne izpostavlja, niti z navajanjem dejanskih koristi in interesov. S tem namreč uveljavlja splošno korist in ne kakšne svoje pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.

7. Iz enakih razlogov tožeča stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ni sodelovala v postopku izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja in bi ji lastnost biti stranka morala biti priznana v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, ne more uspeti. V obravnavanem primeru je podlaga za odločanje ZGO-1 (velja od 1. 1. 2003) in ne ZGO. ZGO-1 pa v prvem odstavku 62. člena določa, da je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt na območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, samo investitor. Pri pripravi državnega lokacijskega načrta za ta avtocestni odsek pa je tožeča stranka glede na podatke v spisu aktivno sodelovala.

8. Za odločitev v tem upravnem sporu pa so neupoštevne pritožbene navedbe v zvezi z vsebino odgovora tožene stranke na tožbo v zadevi U 2128/2008. Gre za drug upravni spor, v nobenem primeru pa niti sodišče prve stopnje niti Vrhovno sodišče na vsebino vlog upravnih organov nista vezani.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbo vložila oseba, ki po ZUS-1 ne more biti stranka tega upravnega spora (17. člen ZUS-1), zato je ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.