Jedro

Pristojnost sodnika posameznika je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 833/2020-82 z dne 21. 6. 2021 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje v senatu treh sodnikov.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-4505/2012-39-04-210-02, 04-220-05 z dne 5. 6. 2014 (I. točka izreka) in odločilo o stroških postopka (II. točka izreka).

2. Z navedeno odločbo je prvostopenjski davčni organ na podlagi ugotovitev inšpekcijskega nadzora tožnici naložil plačilo davka od dohodkov pravnih oseb, za leta 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011, vse skupaj 1.433.855,63 EUR s pripadajočimi obrestmi. Naložil ji je tudi plačilo davka na dodano vrednost za posamezna obračunska obdobja za leta 2007, 2008, 2008, 2010, 2011 in 2012, vse skupaj 249.524,55 EUR, akontacijo dohodnine od dividend za leta 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011, vse skupaj v znesku 148.623,25 EUR, prispevke za socialno varnost delojemalcev in delodajalcev za leta 2009, 2010 in 2011, vse skupaj v znesku 13.142,60 EUR in akontacijo dohodnine od dohodkov iz delovnega razmerja za leta 2009, 2010 in 2011, vse skupaj v znesku 10.988,64 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-14-35/2014-4 z dne 28. 11. 2014, tožničini pritožbi delno ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo za znesek davka od dohodkov pravnih oseb, in sicer za leto 2007 v višini 21.794,80 EUR, za leto 2008 v višini 17.600,00 EUR, za leto 2009 v višini 61.852,18 EUR, za leto 2010 v višini 36.532,26 EUR in za leto 2011 v višini 21.629,36 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi. Poleg tega je izpodbijano odločbo odpravilo za znesek davka od dohodkov pravnih oseb, in sicer za leto 2007 v višini 34.103,17 EUR s pripadajočimi obrestmi, za davek na dodano vrednost za obračunska obdobja leta 2012 in za akontacijo dohodnine od dividend za leto 2007 in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

4. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče v (drugič) ponovljenem postopku pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov ter se na njune razloge sklicevalo po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1. Poleg tega je navedlo, da je pomanjkljivosti glede dokazovanja v davčnem postopku saniralo na glavni obravnavi z izvedbo predlaganih zaslišanj prič. V zadevi je odločila sodnica posameznica.

5. Na tožničin predlog je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 208/2021-3 z dne 15. 12. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sme v zadevi, kjer presoja zakonitost upravnega akta, ki v izreku vsebuje materialnopravno odločitev o denarni obveznosti, katere višina presega 20.000,00 EUR, Upravno sodišče voditi naroke za glavno obravnavo in kasneje odločati po sodniku posamezniku.

6. V skladu z navedenim sklepom je tožnica (v nadaljevanju revidentka) zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS- 1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da razveljavi izpodbijano sobo in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. Hkrati naj odloči, da so revizijski stroški nadaljnji stroški postopka.

7. Toženka po vsebini na revizijo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

8. Revizija je utemeljena.

9. Revidentka v reviziji navaja, da je Upravno sodišče vodilo postopek in izdalo izpodbijano sodbo v napačni (preozki) sestavi, torej po sodnici posameznici. Meni, da za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, saj je šlo za presojo zakonitosti upravnega akta, ki vsebuje odločitev o denarni obveznosti, ki presega 20.000,00 EUR. Sklicujoč se na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 370/2010 z dne 13. 7. 2011 navaja, da v takem primeru ni pomembno, ali je zadeva v pravnem ali dejanskem pogledu enostavna (sama presoji Upravnega sodišča, da gre za enostavno zadevo, sicer nasprotuje). Glede na navedeno Upravnemu sodišču očita, da je kršilo tretji odstavek 75. člena v zvezi 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Hkrati poudarja, da takšna kršitev pomeni tudi kršitev pravice do zakonitega (naravnega) sodnika po drugem odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije.

10. Pravila o sestavi Upravnega sodišča pri odločanju v upravnem sporu so predpisana v 13. členu ZUS-1. Prvi odstavek navedenega člena kot temeljno pravilo določa senatno odločanje treh sodnikov, izjeme od tega pa so taksativno navedene v drugem odstavku istega člena. Ta določa, da Upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku če: 1.) vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000,00 EUR, pa ne gre za pomembno pravno vprašanje; 2.) se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta; 3.) gre za enostavno dejansko in pravno stanje; 4.) ima izpodbijani upravni akt take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti.

11. V obravnavani zadevi je izpodbijano sodbo izdala višja sodnica posameznica. Kot izhaja iz sklepa Upravnega sodišča, I U 833/2020-47 z dne 30. 3. 2021,1 je bilo odločanje po sodnici posameznici možno zato, ker gre v obravnavani zadevi za enostavno pravno in dejansko stanje. Šlo naj bi torej za izjemo po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 12. Vendar pa ni mogoče spregledati, kot pravilno opozarja revidentka, da je v obravnavani zadevi predmet upravnega spora presoja zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim je bilo odločeno o revidentkini obveznosti, ki je izražena v denarni vrednosti in presega 20.000,00 EUR. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato treba pri oceni, ali je tudi v takem primeru možno kot razlog za izjemo od senatnega sojenja uporabiti kriterij „enostavnega dejanskega in pravnega stanja“ iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upoštevati tudi določbo prve alineje drugega odstavka istega člena. Ta določa sojenje po sodniku posamezniku v primeru, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000,00 EUR, pa ne gre za pomembno pravno vprašanje. A contrario to po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da je pristojnost sodnika posameznika vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje.2 S tem pa je v takih zadevah izključena tudi možnost uporabe izjeme po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 13. V razmerju med prvo in tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 torej ne gre za alternativno določena pogoja za odločanje po sodniku posamezniku.3 Drugačno stališče Vrhovnega sodišča je sicer mogoče zaslediti v sodbi X Ips 513/2007 z dne 17. 6. 2010,4 vendar kasnejša sodna praksa Vrhovnega sodišča temu ni sledila. Iz sklepa X Ips 370/2010 z dne 13. 7. 2011, v katerem je bilo Vrhovno sodišče prav tako soočeno z razlago razmerja med prvo in tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1, tako izhaja, da je pristojnost sodnika posameznika vedno izključena, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke (ki je sporna) izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

14. Vrhovnega sodišča dodaja, da je takšna razlaga obstoječe zakonske ureditve skladna tudi z načelom zožujoče razlage izjem. Odločanje po sodniku posamezniku v upravnem sporu je namreč izjema od senatnega sojenja, ki jo je treba razlagati restriktivno, v korist senatnega sojenja.5 Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej negativen.

15. Vse navedeno pomeni, da je bilo Upravno sodišče v obravnavanem primeru nepravilno sestavljeno. ZPP v 1. točki drugega odstavka 339. člena določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. ZUS-1 pa v tretjem odstavku 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če gre za razlog iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 101/2019 že pojasnilo, da je treba navedeno določbo ZPP treba razlagati na način, da je absolutna bistvena kršitev podana le v primeru očitne kršitve pravil ZUS-1 o tem, kdaj je v zadevi za odločanje pooblaščen sodnik posameznik, saj zahteva po podrobni analizi in zelo podrobnem tehtanju (ne)izpolnjevanja v 13. členu ZUS-1 navedenih pogojev ne bi ustrezala naravi absolutno bistvene kršitve. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za slednje, saj je Upravno sodišče glede na vrednost spornega predmeta, ki močno presega 20.000,00 EUR, očitno napačno presodilo, da je v obravnavani zadevi obstajala izjema od senatnega sojenja.

16. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z tretjim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1. 17. Vrhovno sodišče ugotovljene bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ni moglo odpraviti. Zato je na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 s sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje v senatu treh sodnikov.

**K II. točki izreka**

18. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. **Glasovanje**

19. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Navedeni sklep je bil v obravnavani zadevi izdan na podlagi določbe tretjega odstavka 13. člena ZUS-1. Slednja določa tudi, da zoper tak sklep ni posebne pritožbe. 2 Podobno tudi Breznik, J. v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2008, str. 100. 3 Za alternativno določena pogoja za sojenje po sodniku posamezniku gre na primer v primeru izjeme po prvi in drugi alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1, saj se ti izjemi vsebinsko ne izključujeta. 4 Vrhovno sodišče je tedaj sprejelo stališče, da so pogoji za odločanje po sodniku posamezniku določeni alternativno in posledično kot neutemeljen zavrnilo revidentkin ugovor, da višina vrednosti spornega predmeta (ki je presegala 20.000 EUR) utemeljuje odločanje Upravnega sodišča v senatu treh sodnikov. 5 Glej sklep VSRS I Up 81/2019 z dne 29. 5. 2019. Tako tudi Kmecl, A. v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, 2019, str. 87.