Jedro

Ob ugotovitvi, da pri tožniku v spornem obdobju ni prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja za težko fizično delo in da je bil zmožen le za lahko fizično delo v skrajšanem delovnem času, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se odločbi toženca (da je tožnik zmožen za delo, da je zmožen za delo v skrajšanem delovnem času) odpravita in da se ugotovi, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo toženca št. ... z dne 4. 10. 2010 odpravilo v delu, s katerim je ugotovljeno, da je bil tožnik od 1. 10. 2010 do 16. 10. 2010 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času za štiri ure dnevno ter, da je bil od 17. 10. 2010 dalje zmožen za delo ter ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času tudi od 1. 10. 2010 do 23. 11. 2010 zaradi bolezni.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima registrirano dejavnost kot M. s.p. ter opravlja montažo stavbnega in notranjega pohištva ter ostala mizarska dela, razna montažna dela na objektih in na objektih pri individualnih strankah. Vsa dela zahtevajo dobro fizično kondicijo ter raznovrstno izvajanje del v nepravilnih položajih, prav tako pa tudi z velikimi obremenitvami nošenja težjih elementov od 30 kg in več. Pri tem se uporabljajo ročna električna rezilna orodja, kot so ročne krožne žage, električni skobeljni stroji, rezkarji, težji vrtalni in vijačni stroji, pri katerih prihaja do večjih sunkov in zasukov, kar se odraža posledično tudi po vsem telesu. Ker je pred njegovo poškodbo ali boleznijo, sam fizično opravljal dela s takšnimi stroji, del s tem orodjem ne upa več opravljati, saj se zaveda posledic in se boji poškodb, do katerih lahko pride zaradi njegove stabilnosti in omejenega gibanja desne noge ter zelo omejenega gibanja hrbtenice. Pri opravilih se ne more več normalno pripogibati ali normalno hoditi, klečati ali delo opravljati v raznih poševnih, nepravilnih položajih. Vseskozi so prisotne bolečine, kljub jemanju protibolečinskih tablet. Zaradi stalnih bolečin, otrdelosti prstov, mravljincev v desni nogi, občasno tudi v levi ter bolečin v ledvenem delu hrbtenice, se svojemu delu ne more več posvetiti, kot je za takšno dejavnost potrebno. Zdravstveno stanje se mu ne izboljša že več kot leto dni, temveč se mu je še delno poslabšalo, predvsem se poslabšuje gibljivost telesa. Zdravstvena komisija mu določi bolniški stalež delno za polni delovni čas, delno za štiri urni delovni čas, kar za njegovo delo ne pomeni ničesar, saj ga v takšnem zdravstvenem stanju sploh ne more opravljati. Razlog njegove pritožbe je, da se mu za ves čas odobri bolniški stalež za poln delovni čas.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaradi težav s hrbtenico hospitaliziran od 13. 5. do 28. 5. 2010 in da je bilo z magnetno resonanco 18. 5. 2010 ugotovljeno izbočenje medvretenčne ploščice med 5. ledvenim in 1. križnim vretencem (L5 – S1) ter koščena zožitev izstopišč živčnih korenin na istem nivoju. Tožnik je bil ponovno hospitaliziran od 5. 7. do 7. 7. 2010 na ortopedskem oddelku v M. zaradi desnostranske lumboishialgije, od 16. 8. do 30. 8. 2010 pa je bil v zdravilišču. Zdravstveno stanje se mu po rehabilitaciji ni bistveno izboljšalo. Takšno stanje je bilo ugotovljeno v postopku pred tožencem, potrdila pa ga je tudi tožnikova osebna zdravnica. Dodatno je navedla, da se je tožnik pri njej v ambulanti zglasil 2. 9. 2010 ter da je 6. 9. 2010 na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije poslala predlog za podaljšanje bolniškega staleža. Po njenem mnenju je bil bolniški stalež utemeljen, saj klinično pri tožniku ni prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja in za težko fizično delo, ki ga opravlja, ni bil zmožen. To pa je na kontrolnem pregledu dne 19. 10. 2010 potrdil tudi otroped, ki je enako stanje ugotovil še na pregledu dne 23. 11. 2010 in menil, da je v tem času zmožen le za fizično lahko delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure. Tožnik je bil od 23. 11. 2010 do 22. 12. 2010 ponovno v bolniškem staležu. V tem postopku je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 4. 10. 2010, s katero je zdravstvena komisija ugotovila, da je bil tožnik od 1. 10. 2010 do 16. 10. 2010 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno ter da je bil od 17. 10. 2010 dalje zmožen za delo.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, odpravilo citirano dokončno odločbo z dne 4. 10. 2010 v delu, s katerim je ugotovljeno, da je bil tožnik od 1. 10. 2010 do 16. 10. 2010 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času za štiri ure dnevno, ter da je bil od 17. 10. 2010 dalje zmožen za delo ter ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času tudi od 1. 10. 2010 do 23. 11. 2010 zaradi bolezni. Torej do dneva, ko je bil tožnik ponovno v bolniškem staležu (od 23. 11. do 22. 12. 2010) in za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo še po 23. 11. 2010 ni imel pravnega interesa.

Kakšno je bilo pri tožniku zdravstveno stanje po 22. 12. 2010, pa iz dokumentacije ne izhaja in pri tem, da bi se njegovo zdravstveno stanje ugotavljalo še po 22. 12. 2010, tožnik ni vztrajal in tudi za to obdobje, torej po 22. 12. 2010, ni predložil nobenih dokazov, niti sedaj v pritožbi. Tako, da tudi, če bi bile navedbe pravočasne, zatrjevano dejansko stanje ni izkazano ali objektivizirano. Sicer pa navajanje novih dejstev in dokazov šele v pritožbi glede na določbo 337. člena ZPP ni dopustno in zato ni utemeljeno. V pritožbi tožnik tudi ni izrecno navedel, za katero obdobje uveljavlja bolniški stalež oziroma se ne strinja z začasno nezmožnostjo, kakršno je ugotovila zdravstvena komisija.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.