Jedro

Tožena stranka je utemeljeno obrazložila, zakaj šteje, da je pričakovanje tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Pravilna je namreč njena ugotovitev, da je obnova kazenskega postopka dopustna samo iz razlogov, ki jih ZKP izrecno našteva v določbi 410. člena in da tožnik želi vložiti obnovo tega postopka iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Dokazil, s katerimi se dokazujeta navedena obnovitvena razloga, tožnik vlogi za dodelitev BPP ni priložil, zato je tožena stranka pravilno ocenila vlogi za BPP priložene listine in ugotovila, da tožnik z njihovo predložitvijo ne more doseči obnove kazenskega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je zavrnila prošnjo prosilca A.A. st., za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), za vložitev obnove pravnomočno zaključenega kazenskega postopka Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 279/99, kot neutemeljeno. Pojasnila je, da je prosilec v zelo obsežni vlogi z dne 7. 3. 2014 navedel, da želi obnovo kazenskega postopka zaradi velikih nepravilnosti in nezakonitosti, ki so se dogodile med kazenskim postopkom. V vlogi je pavšalno opozoril na lažno obrazložitev sodbe in nezakonite zavrnitve dokaznih predlogov. Pavšalno je grajal dokazno oceno izpovedi prič v obrazložitvi sodbe in jih ocenil sam. Sodečemu sodniku je očital subjektivizem in nezakonito sojenje. Pojasnil je, da mu je v zvezi z navedeno zadevo že bila dodeljena BPP, v obliki prvega pravnega nasveti pri odvetnici B.B., zgolj takšna oblika dodeljene BPP pa ne zadošča. 2. V zvezi s presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP, v skladu z določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), je tožena stranka vpogledala v izpodbijano sodbo in ugotovila, da je bil prosilec v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Celju, s pravnomočno sodbo opr. št. K 279/99 z dne 5. 5. 2000, spoznan za storitev kaznivega dejanje umora, po 2. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ in drugim odstavkom 16. člena KZ in obsojen na 13 let zaporne kazni. V prošnji in v vlogi za dodelitev BPP je zgolj pavšalno nakazoval na obnovitvena razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ni pa ju natančneje specificiral, niti izkazal s konkretnimi dokazi. Zgolj navedbe v vlogi, s predložitvijo zapisnikov in zdravniških potrdil ter izjav nekaterih prič, brez navedbe pričam oziroma sodniku očitanega kaznivega dejanja, za katerega naj bi te osebe bile s pravnomočno sodbo spoznane za krive teh kaznivih dejanj (česar ne dokazuje s pravnomočnimi sodbami), je premalo za dopustitev obnove kazenskega postopka. Zakon namreč določa, da sme obsojenec zahtevati obnovo postopka iz taksativno naštetih razlogov v določbi prvega odstavka 410. člena ZKP, tudi po tem, ko je kazen prestal in ne glede na zastaranje, amnestijo ali pomilostitev (prvi in drugi odstavek 411. člena ZKP), dokazati pa mora (v konkretnem primeru), da sodba temelji na ponarejeni listini ali krivi izpovedbi priče oziroma, da je prišlo do obsodbe zaradi kaznivega dejanja sodnika. Dejstva, ki jih prosilec navaja v prošnji, tako po mnenju tožene stranke niso razlog za obnovo kazenskega postopka, ampak bi lahko bila upoštevana zgolj v pritožbi, kot rednemu pravnemu sredstvu zoper izdano kazensko sodbo, s katero je bil prosilec spoznan za krivega.

3. Tožena stranka je zaradi prej navedenega presodila, da prosilec z vložitvijo predloga za obnovo postopka nima verjetnega izgleda za uspeh, zato pogoji za dodelitev BPP, po določbi 24. člena ZBPP, niso izpolnjeni. Prav tako je, glede na obširno, a nejasno prošnjo in njeno dopolnitev, kot neutemeljeno zavrnila tudi prošnjo, da bi prosilec lahko uspel z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki pa ob upoštevanju določb ZKP niso obnovitveni razlogi, zato je zaključila, da zahteve za obnovo postopka ni smiselno vlagati, saj prosilec ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh, torej objektivni pogoj, ki ga zahteva ZBPP za dodelitev BPP ni izkazan.

4. Tožnik v tožbi izpodbijani odločitvi oporeka in in navaja, da je že odobrena BPP v obliki prvega pravnega nasveta premalo za vložitev obnove sodnega postopka. Izpodbijana odločba je nezakonita in v nasprotju z določbo 24. člena ZBPP. Obrazložena je na subjektivni način, brez zakonskega podlage in v nasprotju s priloženimi dokazili, s katerim je dokazoval utemeljenost vloge za dodelitev BPP. Dejansko je dodelitev BPP v njegovi zadevi velikanskega pomena za njegov osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve zanj in njegovo družino življenjskega pomena. Sklicuje se na neskladje med obrazložitvijo in dikcijo določbe 24. člena ZBPP. Navaja tudi, da z družino ni nikoli živel v socialni bedi, dokler mu ni bila izročena nezakonita sodba sodišča, ki je na njegov položaj in položaj njegove družine zelo vplivala. Obtožuje sodnika, ki je sodil v kazenski zadevi. Ne strinja se s trditvijo, da razloge za obnovo kazenskega postopka navaja pavšalno. Iz številnih, vlogi za BPP priloženih materialnih dokazil izhaja, da so podani pogoji za obnovo sodnega postopka. Sodba v kazenski zadevi K 279/99 mu je bila izrečena nezakonito, brez prisotnosti. Nezakonita je tudi zato, ker v kazenski zadevi niso nikoli bili upoštevani priloženi materialni dokazi, niti dokazi, ki so kazali na njegove poškodbe. Te dokaze, s katerimi dokazuje nezakonitost obsodbe v kazenski zadevi, je priložil tudi toženi stranki in iz njih izhaja namen pokojnika umoriti njegovega sina, prav tako ni bila upoštevana ugotovitev, da je imel umrli pri sebi vedno pištolo.

5. Ne strinja se z navedbo tožene stranke, da ni utemeljil razlogov za obnovo postopka, saj je predložil vsa dokazila, ki jih ZKP dopušča. Utemeljuje, da sta predsednik sodnega senata v kazenski zadevi in sodnik senata pravzaprav sama sebi dokazala storitev kaznivega dejanja, ker svoje sodniške funkcije nista opravljala kot bi morala, ampak sta opravljala funkcijo kot tožilca. Opisuje dogodke, ki so vodili do storitve kaznivega dejanje v prej navedeni kazenski zadevi. Predlaga vpogled v dokaze, ki se nahajajo v spisu kazenske zadeve in spisu tožene stranke. Sodba v prej navedeni kazenski zadevi torej ne temelji na dokazih, kar tožnik dokazuje s priloženimi listinami. Sodišču predlaga, da se izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

6. Tožena stranka je sodišču poslala spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu izpodbijane odločbe in listin priloženega spisa sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega odločbe odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), zgolj v pojasnilo pa dodaja:

9. Pri presoji upravičenosti prosilca za BPP, je po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP kot pogoj treba upoštevati okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma, če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vlagati pravna sredstva (1. alineja 24. člena ZBPP). Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je, med drugim, pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Gre za presojo smiselnosti oziroma ekonomičnosti odobritve BPP, ki pa ne sme posegati v namen BPP, kot ga opredeljuje prvi odstavek 1. člena ZBPP.

10. Zgoraj navedena pravna ureditev organu za BPP ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve, mora pa pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

11. V obravnavani zadevi gre za vprašanje razumnosti oziroma verjetnega izgleda za uspeh z vložitvijo izrednega pravnega sredstva obnove kazenskega postopka Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 279/99. Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno obrazložila, zakaj šteje, da je pričakovanje tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Pravilna je namreč njena ugotovitev, da je obnova kazenskega postopka dopustna samo iz razlogov, ki jih ZKP izrecno našteva v določbi 410. člena in da tožnik želi vložiti obnovo tega postopka iz razlogov 1. in 2. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. Navedena določba določa, da se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti samo v korist obsojenca, če se dokaže, da temelji sodba na ponarejeni listini ali na krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača (1. točka prvega odstavka 410. člena) in če se dokaže da je prišlo do sodbe zaradi kaznivega dejanja sodnika, sodnika porotnika ali osebe, ki je opravljala preiskovalna dejanja (2. točka prvega odstavka 410. člena ZKP). Dokazil, s katerimi se dokazujeta navedena obnovitvena razloga tožnik vlogi za dodelitev BPP ni priložil, zato je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila vlogi za BPP priložene listine in ugotovila, da tožnik z njihovo predložitvijo ne more doseči obnove kazenskega postopka.

12. Sodišče pa, enako kot tožena stranka v 12. točki obrazložitve svoje odločbe, ugotavlja tudi, da tožnik smiselno navaja tudi kršitve kazenskega postopka, ki so pod določenimi pogoji lahko podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vendar tudi po presoji sodišča tožnik prvenstveno graja dokazni postopek v prej navedeni kazenski zadevi in s tem dokazuje, da je bilo v pravnomočno končanem kazenskem postopku dejansko stanje zmotno ugotovljeno, zato tudi po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 420. člena ZKP.

13. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.