Jedro

Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ni pa odločilo v izreku sodbe o pobotnem ugovoru tožene stranke. Po določilu 338. člena ZPP mora izrek sodbe obsegati odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom ali jih je zavrnilo in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota. Če je sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je toženec uveljavjal z ugovorom pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, opr.štev. V Ig 732/94 z dne 25.4.1994 vzdržalo v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi in s tem ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo zneska 1.928.109,00 SIT s pripadki ter naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navedla, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila ob vložitvi ugovora terjatev tožeče stranke za toženo stranko sporna tako po temelju kot po višini, tekom postopka pa je tožena ugovarjala v pobot terjatev po računu štev.

120/93 in glede na ugovor pobotanja terjatev tožeče stranke za toženo stranko ni bila več sporna. Nadalje navaja, da tožeča stranka nima pravne podlage za izstavitev vtoževanega računa, ker sta stranki sklenili pogodbo o nudenju uslug uvoza in izvoza, po kateri tožeča stranka opravlja storitev uvoza in izvoza blaga ter je upravičena izključno le do 3% provizije. Meni, da je dejansko stanje tudi sicer ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožba je utemeljena.

Prav ima pritožnik, da so zaključki sodišča prve stopnje zmotni.

Tožeča stranka zatrjuje naslednja dejstva za utemeljevanje svojega tožbenega zahtevka po računu z dne 25.10.1993 za znesek 1.928.109,00 SIT: da je iz carinske deklaracije razviden končni koristnik, da je iz dobaviteljeve fakture razviden podpis prejemnika, to je toženca, da je bila sklenjena dne 20.12.1992 pogodba o nudenju uslug iz uvoza in izvoza in da je tožeča stranka nabavljala blago in ga izročala toženi stranki ter 14.10.1993 uvozila tapete od P., ta pa je izstavil račun z dne 14.10.1993, tožeča stranka je izstavila toženi račun z valuto 17.12.1993 v vtoževani višini, to pa je enak znesek kot ga je morala plačati P. Tako je tožeča stranka po pogodbi izpolnila vse obveznosti, račun pa ni bil ne reklamiran ne plačan. Tožena stranka p je vtoževani terjatvi in tudi dejstvom, ki jih je navedla tožeča stranka oporekala s tem, da je ugovarjala po temelju in višini tožbenemu zahtevku in zatrjevala, da je plačilo uzvoza, ki je predmet spora poravnala firmi F. Zatrjevala je, da je preko tožeče stranke nabavljala tapete pri P. in da je blago plačevala z blagovnimi kompenzacijami ter nikoli z denarjem in da so pri toženi stranki vse urejali glede plačil in dobave sami. Priznava, da je bilo blago dobavljeno. Nadalje zatrjuje, da je bila sklenjena pogodba o odstopu terjatve in da terjatev, ki je bila odstopljena ugovarja v pobot terjatvi v tem postopku. Nadalje tudi zatrjuje, da tožeča stranka ni dokazala, da je namesto tožene stranke poravnala dobavo. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ni pa odločilo v izreku sodbe o pobotnem ugovoru tožene stranke. Iz obrazložitve sicer izhaja da je obravnavalo terjatev tožene stranke, ki jo je ta uveljavljala v pobot, o tem pa ni razsodilo v izreku sodbe. Po določilu 338. člena ZPP mora izrek sodbe obsegati odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se tičejo glavne stvari in stranske terjatve ali jih je zavrnilo in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatev, ki j bila uveljavljana zaradi pobota (333. člen ZPP). Če je namreč v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je toženec uveljavljal z ugovorom pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna (3. odstavek 333. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej v obrazložitv prvostopne sodbe obravnavalo ta pobotni ugovor, očitno pa je menilo, da ni potrebno povzeti odločbo o pobotnem ugovoru v izrek odločbe.

Zato je sodba sodišča prve stopnje že iz tega razloga napačna, ker je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, saj je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo.

Poleg tega pa je zmoten tudi dejanski in v posledici tega tudi pravni zaključek sodišča prve stopnje, da glede na ugovor pobotanja terjatev tožeče stranke za toženo stranko ni bila več sporna iz razloga, da je tekom postopka na naroku tožena stranka ugovarjala v pobot terjatev po računu 120/93, izstavljenem v višini 22.387,60 DEM. Sodišče mora obravnavati obe terjatvi in ugotavljati ali sta utemeljeni, če sta obe prerekani. Dejstvo, da je tožnikovi terjatvi, ki ji je tožena stranka ugovarjala tako po temelju in višini, tožena stranka postavila nasproti v pobot uveljavljano terjatev ne pomeni, da je postala tožnikova terjatev nesporna. Tak zaključek sodišča prve stopnje je materialno pravno zmoten. Ker pa sodišče prve stopnje dejansko ni obravnavalo tožnikove terjatve s stališča ali je ta utemeljena glede na zatrjevana dejstva in predložene dokaze, je ostalo dejansko stanje glede vtoževane terjatve nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje po določilu 1. odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom istega člena ter 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno obravnavati dejansko stanje in utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka in zahtevka iz pobotnega ugovora, obravnavati listinske dokaze, ugotoviti temelj tožbenega zahtevka, ali je to pogodba ali obogatitveni zahtevek glede na trditev tožene, da tožeča stranka ni dokazala, da je namesto tožene poravnala dobavo in da je po pogodbi upravičena le do 3% provizije in ne kupnine za dobavljeno blago ter s tročlenskim izrekom odločiti glede na pobotni ugovor tožene stranke.