Jedro

Po presoji revizijskega sodišča je tožnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu in je tožba sklepčna. Navedba o popolnem propadu vozila namreč po svoji vsebini vključuje tudi delen propad, torej škodo bodisi zaradi popolne bodisi zaradi delne manjvrednosti vozila. Ob tem je dodati še, da je sodišče druge stopnje, ki ob enaki materialnopravni podlagi izpodbijane sodbe ni utemeljilo z enakimi razlogi kot prvostopenjsko sodišče (tj. z neizkazanostjo nedopustnega ravnanja, temveč z neizkazanostjo višine škode), pri tem pa je glede višine škode preseglo zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je trditveno podlago tožbe štelo za zadostno in višino tožniku nastale škode ugotovilo do zneska natančno, postopalo v škodo pritožnika, saj ga je postavilo v slabši pravni položaj od tistega, ki mu ga je dajala prvostopenjska sodba.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v zavrnilnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1.388,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi v znesku 1.388,00 EUR, ter - v stroškovnem delu spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.527,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 66,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka .“ Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti stroške revizije v višini 43,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval povrnitev škode v višini 3,900.000 SIT – sedaj 16.274,41 EUR s pripadki, ki naj bi bila posledica toženkinega slabega ravnanja z vozilom v času njegove hrambe, kar se odraža v popolnem propadu vozila (zarjavelo podvozje in motor, nefunkcioniranje motorja in menjalnika).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil pravočasno revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, storjene na drugi stopnji, in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je storilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), saj po eni strani trdi, da ni dovolj, da pooblaščena organizacija vozilo le hrani, ampak ga mora ustrezno vzdrževati, po drugi strani pa sodišče (mimo tožbenega zahtevka) razmejuje škodo zaradi nepravilne hrambe in škodo zaradi manjvrednosti motornega vozila, ki je posledica nevzdrževanja. Ker gre za nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe, se ta ne more preizkusiti. Nadalje meni, da razlaga drugostopenjskega sodišča glede trditvene in dokazne podlage, ki naj bi se nanašala na razmejeni obliki škode, sklicujoč se na 286. člen ZPP, ni sprejemljiva, ker je tožnik navajal pravno pomembna dejstva in pravočasno predlagal dokaze glede vseh elementov civilnega delikta. To predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 349. člena ZPP. Materialnopravno stališče drugostopenjskega sodišča, ko razmejuje škodo, ki jo je tožnik utrpel na vozilu, je napačno, saj gre za integralno škodo iz istega škodnega vira, ki je ni mogoče ločevati na škodo zaradi nepravilne hrambe in škodo zaradi nepravilnega vzdrževanja. Tožnik je z ugotovitvami strokovnjaka avtomobilske stroke Z. S. (pridobljenimi pred pravdo) zatrjeval in dokazal, da je bilo motorno vozilo zaradi nepravilne hrambe (in vzdrževanja) tako poškodovano, da ni za nikakršno rabo, škodo, ki jo je določil ta strokovnjak, pa je vtoževal v tej pravdi. Zaradi ugovora toženke je za dokazovanje višine škode predlagal postavitev izvedenca avtomobilske stroke. Izvedenec B. J. pa je mimo trditvene in dokazne podlage in mimo vprašanj, ki jih je postavil tožnik, napisal izvedensko mnenje, ki je v nasprotju s ciljem te pravde. Sam je opravljal nekakšne preiskave in sam je ugotavljal »dejstva«, ki jih absolutno ni mogel ugotoviti, saj ni niti videl avtomobila niti ni mogel oceniti njegovega stanja. Pri tem ni upošteval ugotovitev S. in izpovedbe tožnika, ki je nazorno pojasnil, v kakšnem stanju je bilo vozilo pred odvzemom in ob vrnitvi. Prav zato je tožnikov pooblaščenec izpodbijal izvedensko mnenje in zahteval, da se v postopku ne upošteva ter predlagal postavitev drugega izvedenca avtomobilske stroke, kar je sodišče zavrnilo. S tem je bila kršena tožnikova ustavna pravica do sodnega varstva – pravica, da dokaže pravnorelevantna dejstva, ki se nanašajo na višino škode. Zato razlaga nižjih sodišč ni ustrezna. Nadalje meni, da je škoda zaradi nepravilne hrambe motornega vozila nastala, ker je bilo vozilo na odprtem ob morskem pasu, izpostavljeno ekstremnim klimatskim razmeram (visoke temperature in večja količina vlage in soli v zraku), zaradi česar se je poškodoval motor, menjalnik in drugi sklopi. Škoda je nastala zaradi nepravilne hrambe, hramba pa vsebuje tudi obvezo nujnega vzdrževanja. Tudi razlaga nižjih sodišč, da se kot manjvrednost vozila ne more upoštevati amortizacije je napačna. Če ne bi bilo nezakonitega odvzema vozila, bi tožnik vozilo uporabljal kot samostojni podjetnik in iz njega prejemal ekonomsko korist, tudi z upoštevanjem amortizacije z znižanjem davčne osnove. Tovornjak je ves čas stal v neugodnih pogojih, zaradi česar je popolnoma propadel, zato se amortizacija zaradi izrabe motornega vozila in starosti ne bi smela odšteti od nastale škode. Sodišče bi moralo abstrahirati časovni zamik in oceniti vrednost motornega vozila po stanju pred odvzemom in po cenah na dan sprejetja sodbe (ali vložitve tožbe), od te vrednosti odšteti vrednost rešenih delov in ugotoviti škodo.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Nosilni argument revizije je v tezi, da sodišče druge stopnje škode, ki naj bi nastala na vozilu, ni obravnavalo enotno, temveč jo je razmejilo na dve vrsti - na škodo zaradi nepravilne hrambe in škodo zaradi nepravilnega vzdrževanja. Vendar ta očitek ne drži, saj táko stališče iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zato tudi nista podana na tej podlagi izpeljana bistvena kršitev določb postopka ne zmotna uporaba materialnega prava. Pri tem tožnik prezre, da stališče drugostopenjskega sodišča glede obsega obveznosti hrambe motornega vozila (tj. da »ni dovolj, da pooblaščena organizacija za hrambo vozila le hrani, ampak jih mora tudi ustrezno vzdrževati«), ne odstopa od njegovega mnenja, da hramba ne pomeni le čuvanja vozila, ampak tudi njegovo vzdrževanje. Ker obseg hrambene obveznosti opredeljuje okvire, v katerih je iskati pravnorelevantne vzroke za nastanek škode, je očitek revidenta o razmejevanju škode kvečjemu razumeti kot nestrinjanje z zaključki sodišča glede vzročne zveze kot materialnopravne predpostavke odškodninske odgovornosti. Le-ta po mnenju revizijskega sodišča ni utemeljen. V postopku je namreč ugotovljeno, da je nastala škoda (tj. manjvrednost vozila zmanjšana za amortizacijo) posledica nepravilnega vzdrževanja vozila, torej dejstva, da vozilo v času hrambe ni bilo vzdrževano ne občasno voženo ne konzervirano. Ni pa vzrok nastale škode v nepravilnem hranjenju, tj. dejstvu, da je bilo vozilo hranjeno na ograjeni asfaltni ploščadi, namenjeni parkiranju in nezaščiteni pred meteorološkimi vplivi, na relativno prezračevalni lokaciji, ki ni izpostavljena direktnemu vplivu morja, saj so gospodarska vozila večinoma, skozi celo življenjsko dobo, izpostavljena enakim oziroma še mnogo slabšim razmeram, kot so vladale na tem parkirišču (šesti odstavek na strani devet prvostopenjske odločbe in stran tri drugostopenjske odločbe). Ob takih zaključkih ni mogoče slediti reviziji, da je pravnorelevanten vzrok nastale škode tudi v hrambi v neprimernem prostoru in razmerah. Kljub navedenemu pa izpostavljene okoliščine o protipravnosti ravnanja in (ne)obstoju vzročne zveze niso bile odločilne za zaključek drugostopenjskega sodišča o neutemeljenosti zahtevka.

8. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik dokazal osnovne predpostavke za odškodninsko odgovornost toženca: protipravnost toženčevega ravnanja, obstoj škode in vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, ni pa dokazal višine škode. Tožnik je tožbo glede višine škode utemeljeval s trditvijo, da je vozilo popolnoma propadlo (ker motor in menjalnik nista funkcionirala, podvozje pa je bilo zarjavelo), a tega ni uspel dokazati, je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zaradi ravnanja toženke posamezni deli vozila (motor, sklopi, izpušni sistem, kabina, pnevmatike, fluidi, ponjava, akumulator) pospešeno propadali, zaradi česar se je vrednost vozila zmanjšala za znesek 1.388,00 EUR. Sodišče prve stopnje je torej škodo in njen obseg ugotovilo do zneska natančno. Kljub temu pa je sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pritožbi tožnika, zaključilo, da trditvena podlaga tožbe glede višine škode ni zadostna, zaradi česar ni mogoče ugoditi niti delu tožbenega zahtevka. Takemu stališču ni mogoče pritrditi. Po presoji revizijskega sodišča je tožnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu in je tožba sklepčna. Navedba o popolnem propadu vozila namreč po svoji vsebini vključuje tudi delen propad, torej škodo bodisi zaradi popolne bodisi zaradi delne manjvrednosti vozila. Ob tem je dodati še, da je sodišče druge stopnje, ki ob enaki materialnopravni podlagi izpodbijane sodbe ni utemeljilo z enakimi razlogi kot prvostopenjsko sodišče (tj. z neizkazanostjo nedopustnega ravnanja, temveč z neizkazanostjo višine škode), pri tem pa je glede višine škode preseglo zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je trditveno podlago tožbe štelo za zadostno in višino tožniku nastale škode ugotovilo do zneska natančno, postopalo v škodo pritožnika, saj ga je postavilo v slabši pravni položaj od tistega, ki mu ga je dajala prvostopenjska sodba.

9. Višino škode je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja B. J., iz katerega izhaja, da znaša dejanska zmanjšana vrednost vozila na dan vrnitve vozila 1.388,00 EUR (izračun je razviden iz strani deset prvostopenjske sodbe). S tem, ko sodišče pri izračunu škode ni upoštevalo tiste manjvrednosti vozila, do katere je prišlo zaradi poteka časa oziroma zaradi amortizacije, ni ravnalo napak, saj ne gre za pravno priznano škodo v smislu 190. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (primerjaj II Ips 430/2009 z dne 17. 9. 2009). Dejstvu, da je škoda izračunana na dan vrnitve vozila, revident ni nasprotoval ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi. Resda se tožnik (iz drugih razlogov) z izvedenskim mnenjem ni strinjal, vendar je sodišče prve stopnje njegov predlog, da sodišče odločitve ne opre na mnenje in postavi novega izvedenca, argumentirano zavrnilo. Sodišče druge stopnje, ki je taki odločitvi pritrdilo, ni storilo bistvene kršitve določb postopka, tožniku pa ni bila kršena pravica, da dokaže dejstva, ki se nanašajo na višino škode. K pravilnim razlogom nižjih sodišč (na strani enajst prvostopenjske sodbe in strani štiri drugostopenjske sodbe), ki sta mnenje ocenili kot popolno in strokovno, je dodati le, da tožnik s (pavšalnimi) pripombami ni uspel vzpostaviti utemeljenega dvoma v pravilnost mnenja, zaradi česar razlogi za postopanje po 254. členu ZPP niso bili podani.

10. Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe: reviziji tožnika je delno ugodilo in z ustrezno spremembo izpodbijane sodbe odločilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo glede plačila odškodnine v višini 1.388,00 EUR (prej 332.620,32 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker so slednje dosegle znesek glavnice po 1. 1. 2002, a pred dnem 22. 5. 2007, ko je prenehal veljati 376. člen Obligacijskega zakonika (glej Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A); Ur. l. RS, št. 40/2007), je Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji upoštevalo pravilo ne ultra alterum tantum, po katerem »obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico«. Zaradi tega je obresti dosodilo v višini 1.388,00 EUR. Navedena odločitev je narekovala drugačno odločitev o vseh pravdnih stroških. Revizijsko sodišče je odmerilo pravdne stroške vsake stranke na prvi stopnji in upoštevalo njun uspeh, ter po delnem pobotu stroškov odločilo, da mora tožnik toženki povrniti 1.527,57 EUR pravdnih stroškov (odmera stroškov, uspeh strank in delni pobot stroškovnih terjatev so razvidni iz izračunov na list. št. 40, 54, 125 in 126 spisa). Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika na list. št. 144 spisa. Glede na 8,53 % uspeh pritožbe (1.388 EUR od izpodbijanih 16.274 EUR) pa je sodišče toženki naložilo v plačilo 66,91 EUR stroškov pritožbenega postopka.

11. Sodišče je odločilo tudi, da mora toženka tožniku povrniti ustrezen del njegovih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnikovi revizijski stroški znašajo 505,63 EUR in obsegajo nagrado odvetniku za sestavo revizije in materialne stroške, povečane za davek na dodano vrednost (razvidni iz odmere na list. št. 161 spisa). Glede na 8,53 % uspeh revizije je bilo treba odločiti, da toženka tožniku povrne stroške v znesku 43,13 EUR. Stroške je dolžna plačati v petnajst dnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).