Jedro

Sodišče zgolj na podlagi tega, kar je toženka v svoji odločbi navedla, in sicer, da tožnik prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada RS razglasila kot varno izvorno državo, ne more presoditi, ali je Maroko varen za tožnika, ki se obravnava kot mladoletnik in ki smiselno zatrjuje strah pred krvnim maščevanjem.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2028/2018/20 (1312-03) z dne 7. 12. 2018 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik, ki trdi, da je mladoleten (rojen leta 2001) in prihaja iz Maroka, izvorno državo zapustil zaradi strahu pred maščevanjem sorodnikov osebe, ki jo je ubil njegov oče. Glede na zatrjevano mladoletnost (tožnik v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko), mu je bila v postopku postavljena zakonita zastopnica.

3. V nadaljevanju toženka ocenjuje, da je tožnik prišel na ozemlje Evropske unije izključno iz ekonomskih razlogov, saj pomoči ni poiskal že v prvi varni državi, kar velja tako za Grčijo, kjer je prošnjo sicer podal, a na odločitev ni počakal, kot tudi Bosno in Hercegovino, kjer je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ter Hrvaško, kjer prošnje ni podal. Toženka poleg tega ugotavlja, da iz spisovnih podatkov izhaja, da se je tožnik v Grčiji predstavljal z drugim imenom in drugačnimi podatki glede datuma rojstva (leto rojstva 1995). Zato, kot navaja, utemeljeno dvomi v njegovo starost in je prepričana, da s podatki o letu rojstva zavaja, da ga toženka v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013 ne bi izročila Grčiji.

4. V nadaljevanju odločbe toženka povzema vsebino 20. in 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter svojo odločitev utemeljuje na 5. alineji prvega odstavka in 5. (najbrž pravilno 1.) alineji drugega odstavka 49. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Ocenjuje, da groženj, ki naj bi jih bil deležen tožnik, ni mogoče obravnavati kot preganjanje v skladu z Ženevsko konvencijo in ZMZ-1, saj ni jasen subjekt preganjanja. Tožnik namreč ni izkazal, da mu država oziroma politične stranke in organizacije oz. mednarodne organizacije ne bi bile sposobne ali ne bi hotele nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik se po pomoč na državne subjekte ni obrnil, čeprav je dostop do njih imel. Toženka mu ne verjame, da policije takšne prijave ne zanimajo, in gre v tem smislu zgolj za subjektivna predvidevanja in ne odraz dejanskega stanja. Od tožnika bi bilo pričakovati, da bi napad prijavil, kot so to domnevno storili njegova mama in brata v napadu leta 2016. 5. Toženka ugotavlja, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot kot varno, tožnik pa ni uspel izkazati, da upoštevaje njegove posebne okoliščine ta zanj ni varna. Ocenjuje, da se bo tožnik lahko vrnil k mami, s katero je v stikih in ki živi od dohodkov od oddaje stanovanj.

6. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito, podredno pa zadevo vrne v ponovni postopek.

7. Res je, da tekom postopka ni predložil nobenega osebnega dokumenta, vendar ne po svoji krivdi, saj je dokumente izgubil. Nikdar tudi ni navajal, da jih od doma ne more pridobiti, ker ni nikogar doma, saj je ves čas zatrjeval, da je doma mama, vendar pa zaradi starosti mobitela ne zna uporabljati. Napačno je tudi razlogovanje toženke, da groženj tožniku ni moč obravnavati kot preganjanje v skladu z Ženevsko konvencijo, subjekt preganjanja pa je on sam. Tožnik je vse v zvezi z grožnjami kot posledicami uboja, ki ga je zakrivil njegov oče in bil obsojen na 30-letno zaporno kazen, jasno izpovedal. Prav zaradi strahu pred krvnim maščevanjem se je najprej z mamo preselil v drug kraj, konec leta 2017 pa iz Maroka pobegnil. Dokazov o tem ne more predložiti, saj ti niso mogoči. Relevanten dokaz je dejstvo, da v Maroku še vedno obstaja krvno maščevanje. Po tem, ko so ga brutalno pretepli, zaščite pri policiji ni iskal, saj bi moral za to plačati, denarja pa nima. Da policija varuje in zaščiti osebo le v primeru podkupnine, ni zgolj subjektivno predvidevanje tožnika, pač pa splošno znano dejstvo. Policija je po pretepu obljubila, da bo storilce našla, vendar jih ni niti iskala. Toženki očita tudi, da ni ocenjevala, ali konkretna dejanja tožniku grozijo tudi v prihodnosti. Tožniku tudi ni razumljiv zaključek toženke, da se bo lahko vrnil k svoji mami, ki očitno ni finančno ogrožena. Tožnik je glede na navedbe pripadnik posebne družbene skupine, ki kažejo na to, da Maroko zanj ni varna država.

8. Toženki obenem očita, da je v nasprotju z določili ZMZ-1 tožnika obravnavala kot polnoletnega prosilca, saj je dvomila v njegovo starost, te dvome pa z ničemer ni utemeljila. Toženka pri tem ni uporabila posebnih metod izvajanja in ocenjevanja dokazov v povezavi z varovanjem otrokovih koristi. Toženka ga je iz Dijaškega doma v Postojni, kjer je obiskoval pouk, premestila v Azilni dom v Ljubljani, zaradi česar je tožnik v slabem psihičnem stanju. Pregledal ga je zdravnik psihiater, mu predpisal zdravila ter ga naročil na ponoven pregled.

9. V odgovoru na tožbo toženka široko obrazlaga pojem verodostojnosti prosilca za mednarodno zaščito in zaključuje, da zaradi neverodostojnih izjav tožnika, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo, te neverodostojnosti pa ne morejo izničiti informacije o izvorni državi, ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Ker tožnik ni zagotovil nobenih dokazil, je ocena tožnikove verodostojnosti relevantna. Prav tako se ji zdi malo verjetno, da je tožnik po tem, ko je prejel negativno odločbo, začel tožiti o psihičnih težavah, saj teh tekom postopka ni zatrjeval. 10. Tožba je utemeljena.

11. O prošnji za mednarodno zaščito organ praviloma odloča v rednem postopku. Zakon izjemoma organu omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (5. alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1). Če je prosilec mladoletna oseba brez spremstva, zakon še bolj strogo določa pogoje za odločanje v pospešenem postopku, saj je ta možnost organu dana le v primeru uporabe koncepta varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (1. alineja drugega odstavka 49. člena istega zakona), oziroma če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da prosilec predstavlja grožnjo za javni red, javno varnost ali državno varnost Republike Slovenije ali je bil zaradi tehtnih razlogov ogrožanja javnega reda, javne varnosti ali državne varnosti odstranjen iz države (2. alineja drugega odstavka istega člena). To pomeni, da bi lahko organ prošnjo mladoletnega prosilca v konkretnem primeru zavrnil, če bi ob upoštevanju določenih procesnih garancij ugotovil, da prosilec prihaja iz varne izvorne države in očitno ne izpolnjuje pogojev za priznane mednarodne zaščite, ker ni navajal tehtnih razlogov, ki bi utemeljevali zaključek, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država.

12. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Maroka, tudi ne, da je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 13/16), v nadaljevanju Odlok Vlade RS, Maroko razglasila za varno izvorno državo. Sporno pa je, ali je Maroko varna država za tožnika, upoštevaje njegove osebne okoliščine. Tožnik je namreč v postopku zatrjeval strah pred maščevanjem s strani sinov osebe, ki jo je leta 2001 ubil njegov oče (krvno maščevanje), medtem ko je za zaščito potrebno policijo v Maroku plačati.

13. Toženka nima prav, ko materialnopravno utemeljuje, da je tožnik tekom postopka navajal zgolj okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je tožnik sam izjavil, da v izvorni državi nikoli ni bil ogrožen drugače, kot zaradi maščevanja sinov osebe, ki jo je ubil njegov oče in da iz njegovih izjav tako izhaja, da ni imel težav zaradi katerega od razlogov določenih v Ženevski konvenciji. Kot izhaja iz navedb tožnika, razlog za mednarodno zaščito uveljavlja na podlagi strahu pred krvnim maščevanjem. In kot tak je tožnik lahko pripadnik določene družbene skupine v smislu 4. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku. Toženka bi pred odločitvijo o tožnikovi prošnji morala upoštevati procesne garancije, kot sledi iz nadaljevanja te sodbe.

14. V konkretni zadevi toženka ni, čeprav bi morala, še zlasti zaradi mladoletnosti tožnika (toženka ga je kot mladoletnika, navkljub svojim lastnim pomislekom in nasprotnim očitkom tožnika, tudi obravnavala1), pridobiti aktualne informacije o stanju v izvorni državi, upoštevaje navedbe tožnika, ki zatrjuje strah pred krvnim maščevanjem. Glede na to, da je Vlada RS Maroko določila kot varno izvorno državo, bi toženka pred izdajo odločbe morala pridobiti informacije o tem, ali je bil Maroko določen kot varna izvorna država tudi z vidika obstoja krvnega maščevanja. Prošnjo, ki jo tožnik utemeljuje na omenjenih okoliščinah, lahko toženka zavrne le, če pred tem preveri in pridobi informacije v zvezi z obstojem krvnega maščevanja v delu Maroka, kjer je tožnik živel, preden je to državo zapustil. Dejanja, ki jih je tožnik zatrjeval med postopkom lahko kažejo na subjektivni strah tožnika pred preganjanjem. Da se obenem ugotovi še objektivni strah, pa je nujno preveriti poročila o izvorni državi oz. pridobiti informacije, ki zajemajo podatke o krvnem maščevanju. Tu pa je dokazno breme na toženki. Sodišče zgolj na podlagi tega, kar je toženka v svoji odločbi navedla, in sicer, da tožnik prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada RS razglasila kot varno izvorno državo, ne more presoditi, ali je Maroko varen za tožnika, ki se obravnava kot mladoletnik in ki smiselno zatrjuje strah pred krvnim maščevanjem. Kot je sodišče že poudarilo, je pri tem pomembna okoliščina, da je tožnik še mladoleten, po tožnikovih navedbah pa je njegov oče obsojen na daljšo zaporno kazen, v zaporu sta tudi njegova starejša brata. Glede na navedeno je sodišče mnenja, da gre v tem primeru lahko za prosilca, od katerega je manj verjetno pričakovati, da bo grožnje prijavil organom pregona. Toženka se bo morala v ponovljenem postopku opredeliti do očitka, da tožnik dejanj policiji ni prijavil, tudi z vidika njegove konkretne družinske situacije. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja stališče toženke, da zatrjevanih groženj ni moč šteti kot preganjanje, saj tožnik ni izkazal, da bi za zaščito zaprosil v izvorni državi, tam pa mu ne bi bila nudena.

15. V odgovoru na tožbo se tožnica opredeljuje še do verodostojnosti tožnika, vendar zgolj na splošni ravni, ki s povzemanjem definicij ne da bi navedla dokazno oceno tožnikovih izjav in ravnanj. Sodišče se do teh navedb toženke ne bo posebej opredeljevalo, saj kot že navedeno, verodostojnost tožnika ni bila predmet izpodbijane odločbe, v kolikor pa je bila, je v tem delu obrazložitev tako pomanjkljiva, da je ni moč preizkusiti.

16. V okviru spoštovanja največjih otrokovih koristi, ki mora biti glavno vodilo pri odločanju o prošnjah mladoletnih prosilcev za mednarodno zaščito, ni dovolj zgolj to, da organ mladoletnemu prosilcu v skladu z zakonom v postopku zagotovi zastopanje po zakonitem zastopniku in pooblaščencu, da ga seznani s postopkom priznanja mednarodne zaščite ter pravicami in dolžnostmi prosilcev. Sodišče pripominja, da je naloga toženke tudi, da jo v postopku odločanja vodijo največje koristi otroka. Zastopanje mladoletnika, upoštevanje njegove starosti ter seznanitev s postopki, s pravicami in dolžnostmi prosilcev, so zgolj nujni sestavni del postopkov za priznanje mednarodne zaščite, zapisani tudi v 5., 16. in 37. členu ZMZ-1. Vendar pa mora biti spoštovanje načela največjih koristi otroka vodilo tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev (absolutnih) pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih in standardih dokazovanja. Načelo varovanja največjih otrokovih koristi je potrebno upoštevati tudi pri materialnopravnem ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za status begunca in subsidiarne zaščite (sodba I U 42/2012).

17. Ker je toženka v izreku izpodbijane odločbe odločila samo, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne, in ni odločila v dveh ločenih točkah izreka, in sicer tako, da bi najprej (v prvi točki izreka) odločila o statusu begunca in v drugi točki izreka še o subsidiarni zaščiti, sodišče ob tem še opozarja na stališče, ki ga je že zavzelo v svoji sodbi I U 2130/2018 z dne 7. 11. 2018, in sicer, da bo tožena stranka morala odločati v ponovnem postopku v dveh točkah izreka. Z izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji je nastala nova pravna okoliščina, po kateri je potrebno o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti sicer odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima deloma izreka. Brez takšnega načina oblikovanja izreka upravnih odločb v zadevah mednarodne zaščite sodbe Sodišča EU v zadevi E. G. proti Sloveniji ne bo mogoče uresničevati.2

18. Sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala toženka tožnika seznaniti z informacijami, na podlagi katerih je Alžirija razglašena za varno izvorno državo, in z informacijami, ki zadevajo zavrnjene mladoletne prosilce za azil, ki trdijo, da se v Alžirijo nimajo kam vrniti, in mu dati možnost, da se o tem izjavi.

19. Sodišče je glede na obrazloženo odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, posledično pa je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Toženka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). To po stališču Sodišča EU v sodbi Velikega senata v zadevi Alheto3 pomeni, da mora biti odločba v ponovnem postopku sprejeta v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila odločba upravnega organa odpravljena.

20. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1).

1 Sodišče ob tem zgolj pripominja, da toženka nedoslednosti glede datuma rojstva s tožnikom v postopku ni razčiščevala. 2 C-662/17, E.G. proti Sloveniji, 18. 10. 2018, glej zlasti odstavka 45 in 67. 3 C-585/16, 25. 7. 2018, glej zlasti odstavke 144-149.