Jedro

V konkretnem primeru ne gre za investicijsko vzdrževalna dela, kot to trdi tožnica, temveč gre za gradnjo štirih samostojnih energetskih objektov. Za takšno gradnjo pa bi tožnica po določbah 3. člena ZGO-1 morala pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga nima.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da mora inšpekcijska zavezanka - sedaj tožnica takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo štirih energetskih objektov vsakega posamezno v obliki nadstrešnice za namestitev fotovoltaike na kovinskem stebru s svojim temeljem, ki je povezan s tlemi, skupne višine cca 6 m, tlorisne površine konstrukcije kot nadstrešnice cca 61,6 m2 (cca 11 m x 5,6 m), ki so zgrajeni kot samostojni objekti na zemljišču s parc. št. 348, k.o. ...; pod 2. točko izreka je odločil, da mora tožnica objekte iz 1. točke izreka te odločbe do dne 1. 5. 2013 odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške; pod 3. točko izreka je tožnico opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke izreka te odločbe pričel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah; pod 4. točko izreka je tožnici izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov, in sicer 5 vrst prepovedi; pod 5. točko izreka je odločil, da stroškov postopka ni bilo in pod 6. točko izreka je odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve. V svoji obrazložitvi navaja, da je bil v postopku dne 17. 9. 2012 zaslišan pooblaščenec tožnice, ki je povedal, da sta bila na predmetnem zemljišču v septembru 2011 zgrajena dva linijska kozolca, vsak v dolžini cca 16 m in v višini v maksimalnem delu cca 6 m, ki imata nameščene 4 naprave - fotovoltaike, ki so bile nameščene v maju 2012. Pooblaščenec tožnice je predložil še lokacijsko informacijo z dne 30. 5. 2012, pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti za postavitev in inštalacijo sončnega energetskega sistema in sicer sončne elektrarne na strehi stavbe z dne 17. 2. 2012 in pisno soglasje za poseg na kmetijskem zemljišču z dne 14. 5. 2011. Dne 15. 2. 2013 pa je bil opravljen ogled na kraju samem, na katerem sta bila ugotovljena tip in izvedba objekta, pri čemer se za dimenzijo posameznega objekta (površina konstrukcije za fotovoltaiko) uporabi projekt za izvedbo-PZI iz maja 2012, za višino objekta pa se uporabi izjava tožničinega pooblaščenca. V danem primeru gre za vprašanje ali je dva linijsko zgrajena kozolca z nameščeno fotovoltaiko šteti kot investicijsko vzdrževalna dela ali kot izgradnjo 4 energetskih objektov, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Glede na zbrane dokaze in ugotovljena dejstva organ ocenjuje, da gradnje štirih energetskih objektov ni mogoče šteti za investicijsko vzdrževalna dela na obstoječih dveh kozolcih, temveč gre za gradnjo štirih energetsko samostojnih objektov, ki so zgrajeni kot neodvisni objekti in ne predstavljajo namestitve energetskih naprav na streho dveh linijskih kozolcev. Na linijskih kozolcih na sami strehi ni nameščene fotovoltaike. Posamezni energetski objekt je obdan z leseno konstrukcijo robnega stebra linijskega kozolca, steber pa je neodvisno od linijskega kozolca povezan s tlemi. Vsak od energetskih objektov konstrukcijsko ni povezan s kozolcem, ampak je samostojno zgrajen objekt, ki je obdan z robnim stebrom kozolca. Za obravnavane objekte tudi ni predloženih dokazil o statičnem izračunu energetskega objekta ter je v projektu za izvedbo zajet le energetski del projekta, ne pa tudi konstrukcijski del oziroma arhitektura. Velikost površine posameznega objekta se ugotavlja iz PZI, tako da se ugotavlja, da je nameščenih 48 panelov velikosti 1580 mm x 808 mm, tako da je celotna površina fotovoltaičnih elementov cca 11 x 5,6 m, kar znese cca 61,1 m2 za posamezen energetski objekt. V zvezi z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba) glede na ugotovljeni tip objekta (energetski objekt) organ ugotavlja, da obravnavanega tipa objekta ni omenjenega med nezahtevnimi in enostavnimi tipi objekta, zato zapade v kategorijo po 3. členu Uredbe, v manj zahtevne objekte, za katerega je potrebno pridobiti pravnomočno gradbeno dovoljenje, ki pa ga tožnica nima. Zato je predmetni objekt šteti kot nelegalno gradnjo, za katero je bilo treba izreči inšpekcijski ukrep po 152. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Sklicuje se še na določbe 12.1 točke prvega odstavka 2. člena, 3., 148. in 158. člena ZGO-1. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo pod 1. točko izreka odločil, da se v izreku odločbe gradbenega inšpektorja z dne 25. 2. 2013 izrek dopolni tako, da se za besedo „osebah“ doda: „ali s prisilitvijo“, v ostalem pa je pritožbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ tožnici ob uporabi 152. člena ZGO-1 pravilno in zakonito izrekel inšpekcijski ukrep. Tožnica bi si namreč za obravnavano gradnjo morala pridobiti gradbeno dovoljenje po določbah ZGO-1, ki pa ga nima. Pojasnjuje, da tudi v zvezi s 23. a členom Uredbe o dopolnitvah Uredbe o energetski infrastrukturi, ki jo omenja tožnica, ne gre za montiranje naprav, torej tudi ne za investicijsko vzdrževalna dela, saj je gradbeni inšpektor v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovil, da ne gre za montažo enostavne naprave na ali v obstoječo zgradbo ali tik ob zgradbo na stavbnem zemljišču, na katerem stoji zgradba, kot to pogojuje 1. točka 23. a člena navedene uredbe in že iz tega razloga sporne gradnje ni mogoče šteti za investicijsko vzdrževalna dela, saj morajo biti predpisani pogoji izpolnjeni kumulativno. Za obravnavano gradnjo je torej treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Pojasnjuje tudi, da gre pri postopku gradbene inšpekcije in pri postopku energetske inšpekcije za dva samostojna in neodvisna postopka, pri čemer gradbeni in energetski inšpektor vsak v okviru svojih pristojnosti opravljata inšpekcijski nadzor. Gradbeni inšpektor opravlja nadzor nad izvajanjem določb ZGO-1 in v okviru ugotovljenih kršitev ustrezno ukrepa, kot je ravnal tudi v konkretnem primeru. Priklop energetskih objektov na energetsko omrežje ne vpliva na odrejeni inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da energetski objekti konstrukcijsko niso povezani s kozolcem, kar izhaja tudi iz priloženih fotografij, posnetih na ogledu, je neutemeljena pritožbena navedba, da bi z odstranitvijo spornih objektov prišlo do zrušitve kozolcev.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi napačne uporabe materialnega prava in ker izpodbijane odločbe ni izdal pristojen organ. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno, ker je gradbeni inšpektor zavzel stališče, da je potrebno 4 energetske objekte šteti kot samostojne objekte, saj energetskih objektov ni mogoče šteti kot samostojne, temveč gre za namestitev oziroma montažo naprav na drug samostojen in neodvisen objekt. Energetska naprava sama zase ne more obstajati, temveč je povezana s kozolcem. Kozolca sta bila zgrajena septembra 2011 in glede na Uredbo sodita med enostavne objekte, kar pomeni, da tožnica za gradnjo kozolcev v času gradnje ni potrebovala gradbenega dovoljenja. Iz fotografij, ki se nahajajo v spisu, kot tudi iz izvedeniškega mnenja z dne 3. 6. 2013, je razvidno, da je tožnica zgradila dva enoredna kmečka kozolca in da na navedenih kozolcih ni nameščen oziroma montiran noben energetski objekt. Iz predloženih fotografij nadalje izhaja, da kozolcev, na katerega je montirana nadstrešnica, na le-to pa fotovoltaični moduli, ni mogoče šteti kot dveh neodvisnih objektov, temveč gre za enoten objekt, na katerega je montirana elektroenergetska naprava. Da gre dejansko za enoten gradbeno inženirski objekt, pokaže tudi preizkus razdelitve, torej ali lahko energetska naprava obstaja sama zase ter kozolec sam zase. Elektroenergetska naprava sama zase ne more obstajati, saj nujno potrebuje konstrukcijo kozolca. V kolikor bi se kozolec odstranil, bi bila avtomatično odstranjena tudi elektroenergetska naprava. V kolikor se odstrani elektroenergetsko napravo, pa le-ta tudi ne more obstajati sama zase. To pa pomeni, da energetski objekti oziroma energetska naprava predstavlja le kovinsko konstrukcijo v obliki nadstrešnice za namestitev fotovoltaike, ki ne more biti objekt, glede katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Napačna je tudi ugotovitev gradbenega inšpektorja, da nobeden od energetskih objektov ni povezan s kozolcem. To ne drži, kar je tudi razvidno iz priloženih fotografij, saj je kovinski steber kozolca konstrukcijski nosilni element kozolca, na katerega je kozolec pritrjen. V kolikor leseno konstrukcijo, ki je obdana okoli kovinskega stebra, odstranimo, bo kozolec ohranil svojo funkcijo, v kolikor pa odstranimo kovinsko konstrukcijo in obdržimo zgolj lesen obod, pa se bo kozolec podrl. Tudi v skladu z določbo prvega odstavka 23.a člena Uredbe o energetski infrastrukturi gre v obravnavanem primeru za montažo energetske naprave na zgradbo oziroma na gradbeni inženirski objekt, ki je zgrajen v skladu s predpisi, saj tožnici za kozolec ni bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja oziroma je le-tega naknadno pridobila dne 7. 6. 2013 za kozolec. Ker se je energetska naprava montirala na zgradbo, sama energetska naprava pa ustreza pojmu enostavne naprave za proizvodnjo električne energije, za samo napravo ni potrebno gradbeno dovoljenje. S tem, ko je gradbeni inšpektor svojo odločitev oprl zgolj na določbe ZGO-1 in na Uredbo, ne da bi upošteval tudi določbe Uredbe o energetski infrastrukturi, je podana kršitev, saj bi glede na Uredbo o energetski infrastrukturi moral ugotoviti, da tožnica za navedeni energetski objekt gradbenega dovoljenja ne potrebuje. Izpodbijane odločbe pa tudi ni izdal pristojen organ. Ker gre v danem primeru za montiranje naprav, ki proizvajajo električno energijo iz obnovljivih virov energije, je treba uporabiti določbe Uredbe o energetski infrastrukturi, nad izvajanjem katere pa opravlja nadzorstvo inšpekcija za energetiko. Tožena stranka pa je ob reševanju pritožbe tudi kršila določbe postopka s tem, ko je izpodbijano odločbo spremenila v škodo tožnice s tem, da je odločila, da se 3. točka izpodbijane odločbe dopolni tako, da bo izvršba opravljena „s prisilitvijo“. Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo s ponujenimi dokazi ter nato izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov tožeče stranke.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen ukrep gradbenega inšpektorja, izrečen na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) v zvezi z nelegalno gradnjo.

Opredelitev nelegalne gradnje je podana v točki 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Le-ta določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje izvajajo, oziroma so izvedena, brez gradbenega dovoljenja. V primeru nelegalne gradnje pa inšpektor odredi ukrepe kot jih določba 152. člen ZGO-1. Po navedeni zakonski določbi inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja ustavi in da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Med strankama ni sporno, da tožnica gradi štiri energetske objekte v obliki nadstrešnice za namestitev fotovoltaike, sporno pa je, ali takšna gradnja pomeni investicijsko vzdrževalna dela na obstoječih dveh kozolcih, za katera ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, ali pa gre za gradnjo štirih samostojnih energetskih objektov, za katere je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje.

Po 7. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je gradnja izvedba gradbenih in drugih del in obsega gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo objekta in odstranitev objekta. Po 10.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 investicijsko vzdrževalna dela pomenijo izvedbo popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminja njegove zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza, inštalacije, napeljave, tehnološke naprave in oprema pa se posodobijo oziroma izvedejo druge njihove izboljšave. Po 3. členu ZGO-1 se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta ali odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

Ob upoštevanju citiranih zakonskih določb in podatkov v spisu je po presoji sodišča odločitev upravnega organa, da gre v konkretnem primeru za nelegalno gradnjo, pravilna. Pravilnost takšne odločitve podatki v spisu potrjujejo. Iz podatkov v spisih je namreč razvidno, da je gradbeni inšpektor dne 15. 2. 2013 opravil inšpekcijski pregled in pri tem ugotovil, da tožnica gradi štiri samostojne energetske objekte v obliki nadstrešnice za namestitev fotovoltaike, da noben od energetskih objektov konstrukcijsko ni povezan s kozolcem in energetske naprave niso nameščene na streho kozolcev, kar je podkrepil tudi s fotografijami objektov. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče nima pomislekov v zaključek upravnega organa, da v konkretnem primeru ne gre za investicijsko vzdrževalna dela, temveč gre za gradnjo štirih samostojnih energetskih objektov. Za takšno gradnjo bi tožnica po določbah 3. člena ZGO-1 morala pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga nima. Glede na navedeno je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita. Dejansko stanje je bilo v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo. Po presoji sodišča je bil tožnici na podlagi 152. člena ZGO-1 tudi pravilno in zakonito izrečen ukrep odstranitve energetskih objektov, kot tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Sodišče zato vse tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Neupoštevna je tožbena navedba, da gradbeni inšpektor pri odločanju ni pravilno uporabil predpisov, ker ni uporabil Uredbe o energetski infrastrukturi. Sodišče s tem v zvezi sprejema utemeljitev drugostopenjskega organa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati (šele) k tožbi priloženo izvedeniško mnenje družbe A. z dne 3. 6. 2013, ki se, razen tega, nanaša na gradnjo kozolcev in ne na gradnjo energetskih objektov. Tudi tožbena navedba, da je bilo tožnici dne 7. 6. 2013 izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo kozolcev, v predmetni zadevi ne more biti relevantna. Prav tako ne gre za kršitev tožene stranke v škodo tožnice s tem, da je tožena stranka v svoji odločbi odločila, da se 3. točka izpodbijane odločbe (le) dopolni tako, da bo izvršba opravljena „s prisilitvijo“. Ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da ne gre za montažo energetske naprave na zgradbo, torej tudi ne za investicijsko vzdrževalna dela, temveč gre za gradnjo, tožnica tudi ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da izpodbijane odločbe ni izdal pristojni organ (inšpekcija za energetiko). V zvezi s tožbeno navedbo, da bi z odstranitvijo spornih energetskih objektov prišlo do zrušitve kozolcev, sodišče lahko sledi utemeljitvi drugostopenjskega organa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker je odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica je v tožbi predlagala tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnica navedla v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.