Jedro

Ker gre za vprašanja, ki so skupna vsem zahtevkom, njihov seštevek pa presega 4.000 EUR, je uporaba pravila, da v gospodarskih sporih majhne vrednosti revizije ni, izključena.

Izrek

Predlog se zavrže. Tožena stranka sama krije stroške predloga.

Obrazložitev

1. V obravnavanem postopku je tožeča stranka vtoževala stroške upravljanja, stroške obratovanja in stroške iz naslova vplačil v rezervni sklad, ki se nanašajo na poslovni prostor tožene stranke. Na podlagi sodb sodišča prve in druge stopnje bilo toženi stranki pravnomočno naloženo plačilo 5.918,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem zastavlja tri ločene sklope vprašanj, pri čemer se prvi sklop vprašanj nanaša izključno na stroške obratovanja, drugi sklop izključno na vplačila v rezervni sklad, tretji sklop pa se nanaša na procesno vprašanje, ki je skupno tako stroškom upravljanja, stroškom vplačil v rezervni sklad, kot tudi stroškom obratovanja.

3. Iz predloga za dopustitev revizije in priložene dokumentacije je razvidno, da v obravnavani zadevi tožeča stranka kot upravnik zoper toženo stranko uveljavlja tri zahtevke na različnih pravnih podlagah in s popolnoma ločeno pravno usodo. Tožeča stranka tako uveljavlja i) stroške upravljanja na podlagi določb pogodbe o izvajanju storitev upravljanja, ki se nanašajo na ceno za opravljanje storitev upravnika, ii) stroške obratovanja na podlagi povsem drugega vidika pogodbe o izvajanju storitev upravljanja, in sicer v povezavi z določbami o mesečni pripravi obračunov, razdelitvi oziroma plačilu stroškov, in na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi ter iii) stroške iz naslova vplačil v rezervni sklad na podlagi določil Stvarnopravnega zakonika o upravniku in obveznem rezervnem skladu. Razvidno je, da posamezni zahtevki ne presegajo 4.000 EUR. Ta znesek presega zgolj seštevek vseh treh zahtevkov.

4. V postopku se od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) upošteva zvišana mejna vrednost za spore majhne vrednosti, ki za gospodarske spore sedaj zanaša 4.000 EUR (peti odstavek 130. člena ZPP-D). Pri tem je upoštevanje nove mejne vrednosti 4.000 EUR neodvisno od tega, ali je gospodarski spor pred sodišči nižjih stopenj potekal po pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti.(1)

5. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da v sporih majhne vrednosti revizije ni (osmi odstavek 458. člena ZPP). To pravilo pa je mogoče pod določenimi pogoji izključiti v primeru, ko seštevek vrednosti posameznih objektivno kumuliranih tožbenih zahtevkov z različno podlago, ki se izpodbijajo z izrednim pravnim sredstvom, preseže znesek 4.000 EUR, ki je določen kot mejni kriterij za opredelitev gospodarskih sporov majhne vrednosti. Pogoje za seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, določa peti odstavek 367. člena ZPP, skladno s katerim se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP med drugim ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe je tako lahko odvisna od tega, katera pravna vprašanja se bodo reševala v dopuščeni reviziji.

6. V obravnavanem primeru gre za tri zahtevke v sporih majhne vrednosti. Vsem trem zahtevkom je v predlogu za dopustitev revizije skupen tretji sklop vprašanj, ki se nanaša na konkretizacijo višine posameznega tožbenega zahtevka oziroma na vprašanje povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Ker gre za vprašanja, ki so skupna vsem zahtevkom, njihov seštevek pa presega 4.000 EUR, je uporaba pravila, da v gospodarskih sporih majhne vrednosti revizije ni, izključena. Sodišče je zato presojalo izpolnjevanje pogojev za dopustitev revizije, kot jih določa ZPP, in zaključilo, da predlog za dopustitev revizije ne ustreza zahtevam 367.b člena ZPP. Sodna praksa Vrhovnega sodišča na temo trditvenega in dokaznega bremena namreč obstoji, tožena stranka pa ni zatrjevala in izkazovala, da naj bi šlo za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča ali njeno neenotnost. Sodišče je zato predlog za dopustitev revizije v tem delu zavrglo.

7. Prvi in drugi sklop vprašanj iz predloga za dopustitev revizije se nanašata vsak na svoj zahtevek, ki pa ne dosegata mejne vrednosti za izključitev pravila, da v sporih majhne vrednosti revizije ni, in za posledično možno dopustitev revizije. Ker v sporih majhne vrednosti revizije ni (osmi odstavek 458. člena ZPP), je sodišče predlog za dopustitev revizije tudi v temu delu zavrglo.

8. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča III DoR 36/2010 z dne 13. 7. 2010.