Jedro

Ne 3. odstavek 132. člena ZVKD-1, ne 3. alinea 4. odstavka 28. člena istega zakona Zavodu za varstvo kulturne dediščine ne dajeta pooblastila za odločanje o dovoljenosti nameravane gradnje s stališča celovite skladnosti te gradnje s prostorskim aktom, za kar je po določbah 24. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 66. člena ZGO-1 pooblaščen pristojni organ za gradbene zadeve. Odločanje Zavoda je ob upoštevanju splošnih določb 1. in 8. člena ZKVD-1 omejeno na vprašanja varstva kulturne dediščine oziroma odločanje na podlagi predpisov ali njihovih posameznih določb, ki določajo ukrepe tega varstva, kar velja tudi v primeru, ko je pravna podlaga za odločanje prostorski akt. Varovanje kmetijskih zemljišč ne pomeni absolutne prepovedi kakršne koli gradnje objektov na teh zemljiščih, temveč zahteva določitev strožjih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati posegi v prostor.

Izrek

1.Tožbi se ugodi, odločba Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Piran, št. S/III-3364-2-08 z dne 9. 7. 2009 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

2.Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti 350,00 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožeče stranke za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za gradnjo nezahtevnega objekta – kmečke lope, tlorisnih dimenzij 7,50 m x 4,00 m in višine slemena 5,00 m, na zemljišču parc. št. 520 k.o. .... V obrazložitvi med drugim navaja, da je zemljišče posega kmetijsko zemljišče prve kategorije, da leži v varovanem območju kulturne krajine K.K.1.7.9 – Piranski polotok in da se predvidena gradnja ne nahaja v območju kmetije. Prostorska akta, ki urejata to območje, sta Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Piran (v nadaljevanju Družbeni plan) in Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planskih celot 1, 8, 9, 11 in 13 v Občini Piran (v nadaljevanju PUP). Strokovne zasnove varstva kulture dediščine so navedene v strokovnih podlagah območij varstva naravne in kulturne dediščine Občine Piran za dolgoročni in srednjeročni družbeni plan Občine Piran 1986 – 1990 – 2000 iz aprila 1985, v smernicah varovanja kulturne dediščine k pripravi občinskega prostorskega načrta z dne 26. 7. 2007 in v strokovnih zasnovah varstva kulturne dediščine za območje Občine Piran z dne 20. 2. 2008. V nadaljevanju tožena stranka navaja nekatere določbe navedenih predpisov, med drugim 22. člena PUP, ki na območju, ki ga ureja, dopušča gradnjo pomožnih objektov v skladu z veljavnim občinskim odlokom o pomožnih objektih, 24. člena PUP, ki za posege v območju kmetijskih površin zahteva ohranjanje značilnosti kulturno krajinskega vzorca z upoštevanjem naštetih elementov, in 32. člena PUP, ki določa, da so dovoljeni posegi za kmetijska zemljišča prvega območja določeni s tem odlokom oziroma srednjeročnim družbenim planom Občine Piran. V prostorskih aktih parcela tožeče stranke ni navedena kot zazidljiva, PUP in Občinski plan pa ne dopuščata spremembe namembnosti, ki jo gradnja objekta nedvomno predstavlja. Prvostopenjski organ ugotavlja še, da je občinski odlok o pomožnih objektih nehal veljati z uveljavitvijo Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, tega pa je nadomestila Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba). Ta za nezahtevne objekte ne določa, kje se lahko gradijo, zato se gradnja nezahtevnega objekta ne sme izvajati v nasprotju s prostorskimi in planskimi akti, ki prvega območja kmetijskih zemljišč ne namenjajo gradnji. Tožena stranka poleg tega navaja še, da je predlagani poseg v nasprotju z varstvenim režimom in da tožeča stranka ni zaprosila za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, kot to določata 1. odstavek 29. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1) in 4. odstavek 74.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Ministrstvo za kulturo je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 3510-3/2009/6 z dne 10. 11. 2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo in v obrazložitvi navedlo, da je podlaga za odločanje v obravnavani zadevi 28. člen ZVKD-1 v zvezi z 40. točko 3. člena istega zakona. Območje Strunjana, kjer leži parcela tožeče stranke, je bilo v času vložitve vloge varovano kot kulturna krajina št. K.K.1.7.9 – Piranski polotok, in sicer vse od sprejetja Družbenega plana dalje. Iz njegove priloge – kartografskega dela, karte Koper-42 (naravna in kulturna dediščina) – je razvidno, da se zemljišče tožeče stranke nahaja na območju navedene kulturne krajine. Tudi po 31. členu PUP je treba pri izvajanju posegov v prostor pridobiti soglasje pristojne službe. Poleg tega je bilo to območje 23. 2. 2009 vpisano v register nepremične kulturne dediščine z imenom Strunjan – kulturna krajina Strunjanska dolina pod EŠD 28262. Dejstvo, da je bil vpis izveden po pričetku postopka, ni bistvenega pomena, saj je bilo območje, kjer leži zemljišče, varovano kot kulturna krajina že v družbenem planu in v PUP. Drugostopenjski organ v nadaljevanju poudarja, da je prvostopenjski organ odločil pravilno, ni pa navedel pravilnih določb PUP, to je obvezne razlage 9. člena in dela 22. člena PUP. Po 28. in 29. členu ZVKD-1 se kulturnovarstveni pogoji in soglasja za posege v registrirano nepremičnino dediščino ali v enoto urejanja prostora izdajo v skladu s prostorskim aktom. Tako so po 9. členu PUP na območju kmetijskih površin med drugim dovoljene gradnje objektov, namenjenih kmetijski dejavnosti, pri čemer je po obvezni razlagi tega člena treba upoštevati določbe Uredbe. Po mnenju drugostopenjskega organa je v obravnavani zadevi odločilen 22. člen PUP in njegova točka 3.3., v kateri je določen režim gradnje pomožnih objektov na območju urejanja. Obvezna razlaga tega člena določa, da je za pomožne kmetijske objekte in začasne objekte, ki jih Uredba ureja v 5. točki 1. odstavka 11. člena, treba upoštevati pogoje, med drugim, da so ti objekti lahko zgrajeni le na zemljiških parcelah, ki pripadajo stavbi, h kateri se gradijo, kot je to v Uredbi določeno za objekta za lastne potrebe v 1. točki 2. odstavka 4. člena. Ker objekt tožeče stranke spada med objekte iz 5.b točke 1. odstavka 11. člena Uredbe in s tem med pomožne objekte iz PUP, gradnja pa ni načrtovana na parceli, kjer bi bila zgrajena stavba, na njej ne more stati pomožni objekt. Izdaja kulturnovarstvenega soglasja je bila zato pravilno zavrnjena.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je zahtevo za izdajo soglasja vložila zaradi postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, čeprav meni, da ji ga glede na določbo 1. odstavka 49.b člena ZGO-1 ne bi bilo treba pridobiti. Poleg tega ne gre za poseg v kulturno dediščino, varovano po ZVKD-1, saj ne gre za poseg v registrirano nepremično dediščino. Kulturna krajina K.K.1.7.9 – Piranski polotok namreč v registru nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, ni registrirana. Drugostopenjski organ je nepravilno ugotovil, da zemljišče posega sodi pod enoto nepremične kulturne dediščine Strunjan – kulturna krajina Strunjanska dolina. Ker obveznosti pridobitve soglasja za posege v kulturno krajino Piranski polotok ne določa niti PUP, bi moral prvostopenjski organ njen zahtevek zavreči. Dalje navaja, da kulturna krajina Piranski polotok ni bila nikoli razglašena za nepremični spomenik oziroma spomeniško območje. Meni, da ni jasno, zakaj izpodbijana odločba zavrača izdajo soglasja. Tožeča stranka je vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za kmečko lopo kot nezahtevni objekt iz 11. člena Uredbe in v skladu s pogoji iz njene 5.b točke. Kmečka lopa po Uredbi ne sodi med objekte za lastne potrebe, zato ne gre za objekt, ki bi moral stati ob določeni stavbi, kot je to določeno v 1. alinei 1. točke 2. odstavka 4. člena. Iz v tožbi navedenih razlogov je nepravilna tudi ugotovitev, da se načrtovani objekt ne nahaja na območju kmetije. Tožeča stranka ugovarja tudi uporabi obveznih razlag 9. in 22. člena PUP, saj pomenita spremembo predpisa in ne razlage nejasnih določb Odloka. V zvezi z nezakonitostjo razlage je tožeča stranka sodišču posredovala tudi izvod pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti z dne 18. 12. 2009 in predlagala, da se navedbe v ustavni pobudi štejejo kot njene navedbe v tem upravnem sporu. V tožbi dalje navaja, da prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi ni konkretno navedel, kako naj bi gradnja kmečke lope vplivala na kulturno krajino. Tako je v 11. točki obrazložitve le pavšalno navedel, da gradnja objekta na vedutno izpostavljeni lokaciji pomeni velik negativen vpliv na podobo območja, predvideni poseg pa spreminja kulturno krajinski vzorec in kulturne terase. Ni pojasnjeno, kakšen naj bi bil ta negativni vpliv ter kako naj bi se spremenili vzorec in kulturne terase v primerjavi z obstoječim stanjem. Po mnenju tožeče stranke tega niti ni mogoče obrazložiti brez ogleda zemljiške parcele in bližnje okolice. Ne drži niti to, da naj bi bila predvidena gradnja v nasprotju z namensko rabo prostora. Pri tem prvostopenjski organ napačno zaključuje, da tožeča stranka na območju nima kmetije, saj je že več let registrirana kot nosilec kmetijskega gospodarstva. Razlogi so sami s seboj v nasprotju, ko v 6. točki povzemajo varstveni režim in razvojne usmeritve iz strokovnih podlag za plan Občine Piran 1986 – 2000, saj naj bi bilo v okviru razvoja poljedelstva (vrtnarstva in vinogradništva) mogoče razvijati ustrezno varianto kmečkega turizma kot dopolnitve industrijske ponudbe Portoroža. Poudarja, da z gradnjo nezahtevnega objekta ni želela doseči spremembe namembnosti zemljišča, ker bi bila kmečka lopa v funkciji opravljanja kmetijske dejavnosti. Meni, da prepovedi spremembe namembnosti ni mogoče razumeti kot prepovedi konkretnega posega v prostor, ampak kot zahtevo občinskim organom, da določenega varovanega območja ne uvrstijo med npr. zazidljiva stavbna zemljišča. Prvostopenjski organ bi moral o zadevi odločiti v posebnem in ne v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj ne gre za enostavno zadevo in je potrebno zaslišanje tožeče stranke ter ogled na terenu. Tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, zahtevo tožeče stranke pa zavrže, podrejeno, da odločbo odpravi in ugodi zahtevku tožeče stranke, še podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov tega upravnega spora s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, vsebinsko pa na tožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka Tožba je utemeljena.

Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na določbo 1. odstavka 49.b člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji), po kateri za nezahtevne objekte, ki so načrtovani na območju, ki je s predpisi opredeljeno kot varovano območje, ni treba pridobiti projektnih pogojev, ker se šteje, da so ti že pridobljeni z dnem izdaje mnenj k državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, če načrtovana gradnja leži na območju, ki se ureja s tema aktoma. Tožeča stranka namreč ne navaja, niti ni razvidno iz upravnih organov obeh stopenj, da bi Občina Piran za to območje že sprejela občinski podrobni prostorski načrt, na to pa kaže tudi dejstvo, da je bil v zadevi kot prostorski akt uporabljen PUP.

Prav tako je neutemeljen ugovor, da upravni organ ni bil pristojen za izdajo zavrnilne odločbe oziroma nasploh za odločanje o predlagani izdaji kulturovarstvenega soglasja. Po določbi 3. alinee 1. odstavka 28. člena ZVKD-1 (Uradni list RS, št. 16/08 in nadaljnji) je treba kulturnovarstveno soglasje pridobiti za posege v varstveno območje dediščine. Gre za območje z enotnimi značilnostmi nepremične dediščine, ki je zaradi svojih vrednot in razvojnih potencialov pomemben del prostorskih ureditev (4. točka 3. člena ZVKD-1).

Prvostopenjski organ je odločbo izdal, ker zemljišče posega po njegovih ugotovitvah leži v varovanem območju kulturne krajine K.K.1.7.9 – Piranski polotok, kar med strankami ni sporno. To območje urejata Družbeni plan (Primorske novice – Uradne objave, št. 26/98 in nadaljnji) in PUP (Primorske novice – uradne objave, št. 34/90 in nadaljnji). Sodišče tudi samo ugotavlja, da je bila kulturna krajina Piranski polotok navedena v Družbenem planu pod takratno naravno dediščino, ki jo zdaj veljavni ZVKD-1 obravnava kot del dediščine po tem zakonu (15. točka 3. člena). Družbeni plan je za obravnavano kulturno krajino navedel usmeritve varovanja, ki jih je v svoji obrazložitvi povzel tudi prvostopenjski upravni organ. Po presoji sodišča gre v obravnavanem primeru za t.i. varstveno območje dediščine v skladu s prehodno določbo 1. odstavka 131. člena ZVKD-1, po kateri se obstoječi varstveni režim ter druga merila in pogoji za izvedbo posegov v prostor do določitve varstvenih območij dediščine iz 25. člena tega zakona in sprejetja prostorskih aktov, pripravljenih ob upoštevanju določb tega zakona, upoštevajo za enote dediščine, ki so vključene v strokovne zasnove varstva, ki jih je pripravil Zavod za območje obravnave prostorskega akta na podlagi Zakona o varstvu kulturne dediščine. To pa so strokovne zasnove varstva, ki jih je prvostopenjski organ navedel v 4. točki obrazložitve.

Glede na navedeno je izpolnjen pogoj za odločanje o kulturnovarstvenem soglasju, in sicer ne glede na to, ali je kulturna krajina Piranski polotok vpisana v register nepremične kulturne dediščine; v takem primeru bi morala tožeča stranka zaradi posega v registrirano nepremično dediščino pridobiti kulturnovarstveno soglasje po 4. alinei 1. odstavka 28. člena ZVKD-1 namesto (kot zdaj) po 3. alinei istega člena. Zato dejstvo, da na podlagi razlogov drugostopenjske odločbe dejansko ni mogoče preveriti, ali je kulturna krajina Piranski polotok res del kulturne krajine Strunjanska dolina, ki je registrirana pod EŠD 28262, na odločitev o tem ugovoru ne more vplivati.

Med strankama ni sporno, da tožeča stranka načrtuje poseg na območju prvih kmetijskih zemljišč. Po 9. členu PUP je na območju kmetijskih površin med drugim dovoljena gradnja objektov in naprav, namenjenih kmetijski dejavnosti. Taka določba prostorskega akta je v skladu s 1. točko 1. odstavka 44. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji, v nadaljevanju ZPNačrt), po kateri se zunaj območja naselja lahko načrtujejo posamezni posegi v prostor, ki neposredno služijo kmetijski, gozdarski ali turistični dejavnosti. Po 12. točki 1. odstavka 2. člena ZPNačrt se kot poseg v prostor šteje poseg na zemljišču z namenom gradnje objekta. Obvezna razlaga 22. člena PUP (Primorske novice – uradne objave, št. 28/08) sicer pravi, da je treba za gradnjo objektov na območju kmetijskih površin upoštevati določbe Uredbe (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08), vendar sodišče – enako kot že prvostopenjski upravni organ – ugotavlja, da Uredba pogojev za gradnjo nezahtevnih, pomožnih kmetijsko gozdarskih objektov, kakršen je tudi tožnikov, razen tistih, ki jih opredeljuje v 11. členu (glede namembnosti in velikosti), ne določa. V zadevi pa ni spora o tem, da je kmečka lopa tožeče stranke po svojih izmerah in namembnosti v skladu s 5.b točko 11. člena Uredbe. Obvezna razlaga 9. člena PUP je zato glede vprašanja, ali sme tožeča stranka graditi na parceli št. 520 k.o. ... ali ne, nepomembna, in je predlagana gradnja zgolj s stališča 9. člena PUP, na katerega se je skliceval drugostopenjski upravni organ, dopustna.

Poleg tega sodišče meni, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določbe 22. člena PUP oziroma njegove točke 3.3 (pomožni in začasni objekti). Ta določa, da je na območju, ki ga ureja PUP, možna gradnja pomožnih objektov v skladu z 51. členom ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84), z veljavnim občinskim odlokom o pomožnih objektih (s čimer je očitno mišljeno v skladu s tem Odlokom). ZUN je v 51. členu določal posege, za katere ni bilo potrebno lokacijsko dovoljenje, med drugim v primeru, če je občinska skupščina predpisala, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno za graditev pomožnih objektov. Pri tem je s predpisom določila vrsto, namen, največjo velikost in način njihove gradnje (2. odstavek 51. člena ZUN). Po sprejemu ZGO-1 se je v skladu s 1. točko 1. odstavka 209. člena z dnem uveljavitve tega zakona štelo, da v veljavnih zakonih in predpisih, izdanih na njihovi podlagi, uporabljeni izraz „lokacijsko in gradbeno dovoljenje“ pomeni gradbeno dovoljenje po ZGO-1. ZGO-1 je med drugim določil tudi primere, v katerih gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno, in sicer za gradnjo enostavnih objektov (1. odstavek 3. člena, zdaj 3.a člen ZGO-1). Zato je treba šteti, da v 3.3. točki 22. člena PUP uporabljeni izraz „pomožni objekti v skladu z 51. členom ZUN“ pomeni enostavne objekte, ki se lahko gradijo brez gradbenega dovoljenja. Tako razlago potrjuje tudi prehodna določba 1. odstavka 205. člena ZGO-1, ki je določila, da se do uveljavitve predpisa iz 2. odstavka 8. člena (to je Pravilnika, Uradni list RS, št. 114/03 in nadaljnji, ki ga je kasneje nadomestila Uredba) glede največje velikosti, načina gradnje in rabe enostavnih objektov, za katere po določbah tega zakona gradbeno dovoljenje ni potrebno, uporabljajo določbe občinskih predpisov, izdanih na podlagi 2. odstavka 51. člena ZUN. Tudi Pravilnik je nato v 32. členu določil, da se z dnem njegove uveljavitve glede pogojev gradnje enostavnih objektov, za katere po določbah tega Pravilnika gradbeno dovoljenje ni potrebno, prenehajo uporabljati občinski predpisi, izdani na podlagi 2. odstavka 51. člena ZUN.

Ker so pomožni objekti iz 51. člena ZUN torej enostavni objekti iz zdaj veljavnega ZGO-1 in na njegovi podlagi izdane Uredbe, za gradnjo katerih gradbeno dovoljenje ni potrebno, to pomeni, da se tudi 3.3 točka 22. člena PUP nanaša na gradnjo teh in ne nezahtevnih objektov, kakršen je objekt tožeče stranke, za kakršnega mora investitor pridobiti gradbeno dovoljenje (1. odstavek 3. člena ZGO-1). Uporabljena določba 22. člena PUP torej ni pravilna materialnopravna podlaga za odločitev v zadevi, posledično pa to velja tudi za njeno obvezno razlago. Sodišče zato dodaja le, da obvezna razlaga s tem, ko se sklicuje na nezahtevne objekte iz 5. točke 1. odstavka 11. člena Uredbe, določa pogoje za gradnjo objektov, ki sploh niso vsebina urejanja 22. člena PUP.

Glede na navedeno so razlogi upravnega organa druge stopnje za izdajo zavrnilne odločbe nepravilni. Poleg tega sodišče posebej opozarja, da ne 3. odstavek 132. člena ZVKD-1, ne 3. alinea 4. odstavka 28. člena istega zakona Zavodu za varstvo kulturne dediščine ne dajeta pooblastila za odločanje o dovoljenosti nameravane gradnje s stališča celovite skladnosti te gradnje s prostorskim aktom, za kar je po določbah 24. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 66. člena ZGO-1 pooblaščen pristojni organ za gradbene zadeve. Odločanje Zavoda pa je že ob upoštevanju splošnih določb 1. in 8. člena ZKVD-1 omejeno na vprašanja varstva kulturne dediščine oziroma odločanje na podlagi predpisov ali njihovih posameznih določb, ki določajo ukrepe tega varstva, kar velja tudi v primeru, ko je pravna podlaga za odločanje prostorski akt (3. alinea 4. odstavka 28. člena ZVKD-1). Ob tem zaradi pomanjkljivih razlogov za sklep, da sodi kulturna krajina Piranski polotok v registrirano nepremično kulturno dediščino v okviru kulturne krajine Strunjanska dolina, ni mogoče preveriti niti tega, ali je tožena stranka sploh imela podlago za odločanje po 3. odstavku 132. člena ZVKD-1, na katerega se drugostopenjski organ sklicuje kot na podlago za ugotavljanje skladnosti posega z določbami PUP.

Izdaje zavrnilne odločbe pa ni mogoče potrditi niti na podlagi razlogov prvostopenjske odločbe, saj so ti pomanjkljivi do take mere, da ne omogočajo sklepa o neskladnosti posega z varstvenim režimom za to območje.

V 11. točki obrazložitve so namreč navedene le ugotovitve, ne pa tudi konkretne okoliščine, na katerih te ugotovitve temeljijo. Upravni organ namreč ne navaja, kakšne so značilnosti območja posega in značilnosti načrtovane gradnje, zakaj gradnja objekta predstavlja velik negativen vpliv na ambientalno krajinsko podobo območja in zakaj spreminja kulturno krajinski vzorec. V zvezi z navedbo, da je gradnja v koliziji z namensko rabo prostora, sodišče še dodatno pojasnjuje, da varovanje kmetijskih zemljišč ne pomeni absolutne prepovedi kakršne koli gradnje objektov na teh zemljiščih, temveč zahteva določitev strožjih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati posegi v prostor.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, ji je ugodilo ter v skladu z določbami 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. V tem postopku bo moral upravni organ prve stopnje preveriti in dodatno pojasniti, ali je kulturna krajina Piranski polotok registrirana dediščina v okviru kulturne krajine Strunjanska dolina oziroma ali v zadevi ne gre morda za poseg v kulturno krajino Piranski polotok kot samostojno registrirano dediščino, po ugotovitvi vrste posega v skladu s 1. odstavkom 28. člena ZVKD-1 tožniku izdati kulturnovarstvene pogoje iz 1. odstavka 29. člena ZVKD-1 ter nato ponovno odločiti v zadevi. V novi odločbi bo moral določno navesti varstveni režim, v katerem aktu je določen, ga konkretizirati in presoditi, ali je gradnja v skladu s predhodno danimi kulturnovrstvenimi pogoji.

Sodišče v zadevi ni odločilo po opravljeni javni glavni obravnavi, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za sprejem te sodbe (gradnja nezahtevnega objekta iz 5.b točke 11. člena Uredbe na območju kmetijskih površin) med strankama ni bilo sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Ker sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, tudi ni bilo podlage za odločitev v sporu polne jurisdikcije v skladu s 1. odstavkom 65. člena ZUS-1, zato je o tožbi odločilo kot o izpodbojni tožbi (1. alinea 1. odstavka 33. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). Po določbi 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je to zahteval tožnik.