Jedro

Revizijsko sodišče je revizijo, ki jo je vložil tožnik, zavrnilo kot neutemeljeno, saj je bil tožnik razporejen v skladu z določili ZTPDR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepov pristojnih organov prvega toženca, na podlagi katerih je bil tožnik razporejen na delovno mesto samostojnega komercialista I, na razveljavitev sklepa direktorja, na podlagi katerega je bil razporejen na delovno mesto tehnologa I, in na plačilo razlike v plači od 1.1.1992 dalje ter od 3.3.1992 dalje med prejemki, ki jih je prejemal in prejemki na delovnem mestu komercialnega direktorja, do dneva plačila, z obrestmi in stroški postopka.

Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, naj revizijsko sodišče izpodbijano odločbo tako spremeni, da tožnikovemu zahtevku ugodi ali podrejeno, da odločbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo istemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi revizije je med drugim navajal, da nižji sodišči nista upoštevali, da bi moral tožnik podpisati pogodbo o zaposlitvi že 3.1.1991, ko je nastopil delo. Ker je bil tožnik izbran na delovno mesto komercialnega direktorja za nedoločen čas in velja za to delovno mesto štiriletni mandat, zanj niso veljala določila zakona o razporejanju delavcev. Pogodba o zaposlitvi z dne 13.5.1991, ki naj bi veljala za določen čas do 31.12.1991, je pravno nepomembna, saj jo je moral tožnik skleniti pod prisilo in na zvijačen način. Na delovno mesto komercialist I in na delovno mesto tehnolog I je bil razporejen iz šikanoznih razlogov.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki je na revizijo odgovoril. Predlagal je, naj sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno. Tožnik je v odgovoru na odgovor na revizijo prerekal navedbe tožencev.

Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, da sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo drugih določb pravdnega postopka, na kar se sklicuje revizija, in da ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Nižji sodišči sta odločali o razporeditvi tožnika na drugo delovno mesto in o razliki plače. Predmet revizije sta zato lahko le odločitvi nižjih sodišč, ki se nanašata na ta zahtevka, ne pa sklenitev delovnega razmerja, ki jo revident navaja v pretežnem delu revizije.

Revident tudi izpodbija na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, kar zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP v revizijskem postopku ni dopustno.

Ker je s 1.1.1993 pogodba o zaposlitvi z dne 13.5.1991 nehala veljati in njena veljavnost ni bila podaljšana in ker je tožnik sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, ga je bilo treba razporediti na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Tem pogojem ustreza delovno mesto samostojnega komercialista I, saj je narava dela na tem delovnem mestu podobna naravi dela komercialnega direktorja. Od 1.4.1991 je veljal pravilnik prvega toženca o organizaciji in sistematizaciji, po katerem je bila za to delovno mesto zahtevana strokovna izobrazba diplomirani ekonomist ali druga ustrezna smer. Med strankama ni bilo spora o tem, da je ustrezna smer tudi diplimirani farmacevt, tako izobrazbo pa tožnik ima. Glede na to, sklepa toženca z dne 24.12.1991 in 30.1.1992 nista nezakonita.

Iz obrazložitve sklepa direktorja z dne 3.3.1992 je razvidno, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto tehnologa, ker je prenehalo delovno razmerje delavcu, ki je pred tožnikom delal na tem delovnem mestu. V tem sklepu je ugotovljeno, da se je zmanjšal obseg dela v komerciali in da je treba tožnika razporediti na to delovno mesto za dobo šestih mesecev. Tožnik zališan pred sodiščem je izpovedal, da je že prej pomagal ..., kjer je bilo sistemizirano to delovno mesto tehnologa I in da na prejšnjem delovnem mestu ni imel nobene zadolžitve. Iz teh ugotovitev je razvidno, da je bila razporeditev potrebna in zakonita.

Obe nižji sodišči sta svojo odločitev ustrezno obrazložili ter se z razlogi strinja tudi revizijsko sodišče. Navedbe revizije o nepravilnostih, ki naj bi jih storil direktor prvega toženca v zvezi s poslovanjem in naj bi bile obravnavane pred kazenskim sodiščem, glede na povedano, nimajo nobene pravne povezave z obravnavano zadevo, zato za razsojo tega spora niso pravno pomembne. Ker so izpodbijani sklepi zakoniti, tudi šikane, na katere se sklicuje tožnik, ni bilo.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).